Spodnja slika, ki kaže, da je ta teden tudi donos slovenske 10-letne državne obveznice postal negativen, glede na dizajn nekako implicira, da gredo tukaj zasluge za to prejšnji vladi Mira Cerarja in sedanji Šarčevi vladi. Nič od tega seveda ni res. Slovenija je postala 12. država z negativno obrestno mero dolgoročnih obveznic, od tega so vse, razen Švice, Švedske in Japonske, članice evrskega oobmočja. Ključna lastnost vseh dvanajstih držav je, da njihove centralne banke izvajajo enormne programe odkupovanja obveznic (kvantitativno sproščanje), hkrati pa so uvedle negativne depozitne obrestne mere.

Vir: Twitter

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

Nadaljujte z branjem→

Zgodba v nekaj slikah (tvitih). Sosledje je indikativno:

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

Ob spremljanju tujih medijev lahko opazimo, da se zadnje čase veliko govori o državnih premoženjskih skladih, ki imajo danes premoženje v skupni vrednosti 8 bilijonov (10) dolarjev. Kitajska investicijska korporacija se je nedavno združila z največjo francosko banko, s tem pa dobila nadzor nad 1000 milijardami dolarjev kapitala, ki ga bo »prenašala« v evropska podjetja. Norveški državni sklad je medtem znižal sredstva, ki jih ima v nafti in finančnih derivatih, povezanih z nafto, ter začel razmišljati o načinih odgovornega financiranja domačih podjetij. Investicijsko podjetje Mubadala iz Abu Dabija pa se je združilo z japonskim multinacionalnim skladom SoftBank Group Corp.

Tudi v Sloveniji se precej govori o upravljanju slovenskega državnega premoženja, ki za zdaj ostaja precej razpršeno. Pred kratkim je vodja poslanske skupine LMŠ, Brane Golubovič, pojasnil, da področje urejajo v smeri oblikovanja dveh temeljev: SDH bi ohranil strateške naložbe države, ki se ne prodajajo, medtem kot bi portfelijske naložbe, kot so nepremičnine in finančne naložbe, usmerili v demografski sklad.

Nadaljujte z branjem→

Raziskava Sasche Beckerja (2016): “Does Migration Cause Extreme Voting?” je pokazala, da je po vključitvi vzhodnoevropskih držav v EU leta 2004 v Britanijo, ki ni uvedla nobenih ovir, prišlo najmanj 1 mio dodatnih migrantov iz Vzhodne Evrope, kar je v regijah z večjim pritokom migrantov imelo depresivni učinek na plače in pritisk na javne storitve in nepremičninski sektor. Hkrati pa je to povečalo protievropske sentimente v teh regijah (merjene z glasovi za britansko stranko za neodvisnost, UKIP). Podobno je pokazala kasnejša analiza Beckerja in kolegov o tem, kdo je glasoval za Brexit.

Analize torej kažejo, da imajo meddržavne ekonomske migracije – kljub mnogim pozitivnim učinkom, sploh na povečanje učinkovitosti v državi prejemnici in na boljši dohodkovni položaj priseljencev – lahko dolgoročno negativne učinke na politično in gospodarsko stabilnost držav prejemnic. Seveda v določeni ekonomski konstelaciji. Prevelik pritok priseljencev v času, ko je glavna dejavnost v posameznih regijah (industrija) pod udarom globalizacijskega šoka in ko ekonomska politika teh negativnih šokov na zaposlenost ne zna kompenzirati s socialnimi in industrijskimi politikami, lahko tako ziritira domače prebivalce, da začnejo voliti za ekstremistične populiste, ki obljubljajo, da bodo naredili konec priseljevanju. To pa lahko vrne državo daleč nazaj v protekcionistične vode.

Nadaljujte z branjem→

Pred dvema letoma sem objavil komentar o vplivu migracij na Brexit (Migracije so glavni vzrok za Brexit, vendar ne edini). Tam je bila tudi povezava na raziskavo Becker, Fetzer & Novy (2016): Who Voted for Brexit? A Comprehensive District-Level Analysis, da je bilo nezadovoljstvo z velikim valom migracij (predvsem priseljencev iz Vzhodne Evrope) glavni razlog za pretežno glasovanje ljudi za Brexit. Vendar pa je k temu dodatno preispevala ostra politika varčevanja Cameronove vlade po letu 2010. Raziskava Becker et al (2016) pokaže, da če bi britanska vlada predhodno manj zarezala v javne izdatke, bi to lahko obrnilo referendumski izid. Ne bi pa nenadno drastično zmanjšanje priseljevanja pred referendumom obrnilo sentimenta Britancev.

Nadaljujte z branjem→

… ko je predsednik države odkrit beli rasist, ko prevladuje ogromen ekonomski prepad (neenakost) v družbi in ko ima vsakdo lahko (tudi avtomatsko) orožje doma, lahko pričakujete veliko dozo kriminalitete (Divji Zahod) in masovna streljanja s strani nezadovoljnih skrajnežev. Taka družba je gnila. Potrebna je ekstremna politična volja in široka podpora za njeno ozdravitev in normalizacijo. Je to v politično razdeljeni ZDA sploh izvedljivo?

Branko Milanović secira knjigo zgodovinarke Mire Radojević o srbskem narodu in kraljevini Jugoslaviji z namenom ugotoviti, zakaj je nastala nova multietnična država na pogorišču prejšnje. Pride do sklepa, da je bilo to za Slovence in Hrvate, ki so si za nastanek Kraljevine SHS edini zares prizadevali, manjše zlo. Želeli so državo s Srbi, da bi pobegnili iz Avstro-Ogrske, saj realistično niso mogli pričakovati neodvisnosti. Unija s Srbi je bila manjše zlo. Srbi na drugi strani niso imeli hude želje po oblikovanju nove multietnične entitete. Morda bi imeli združitev z ostalimi Srbi na teritoriju nekdanje Jugoslavije, vendar brez Hrvatov in Slovencev. Odločilen je bil pritisk Hrvatov in Slovencev ter dejstvo, da je bila Srbija grdo premagana s strani Avstrije in Nemčije. Oblikovanje nove, velike kraljevine je zanje pomenilo častni povratek v velikem stilu.

Seveda gre za osebno interpretacijo Milanovića, ki pa se zdi dokaj realistična. Za vse je bila kraljevina SHS kot predhodnica Jugoslavije manjše zlo, ki ji je manjkalo širših kohezivnih elementov, kot so etnični ali ekonomski interesi. Tudi zato je tako hitro razpadla, ko je zmanjkalo notranje folklore (Titovo bratstvo in enotnost) in represije.

Nadaljujte z branjem→

• Who are you going to believe, me or the evidence of your own eyes? – Stiglitz, Durand, and Fitoussi
• One multiethnic state on the ruins of another: Why was Yugoslavia created? – Branko Milanovic
• How the lessons from austerity have not been learned – Simon Wren-Lewis
• Why Rate Cuts Don’t Help Much Anymore – Austan Goolsbee
• Automation, Labor Market Disruption, and Trade Policy – PIIE
• Economics Isn’t Dismal. It’s Useful. – Justin Wolfers
• How economics can raise its game – Tim Harford
• Central Banks Are the Fall Guys – Raghuram G. Rajan
• Political Pressure on Central Banks – Econbrowser