Migracije so lahko koristne, vendar pa pretirane in v neugodnih okoliščinah lahko vodijo v ekstremno politično nestabilnost

Raziskava Sasche Beckerja (2016): “Does Migration Cause Extreme Voting?” je pokazala, da je po vključitvi vzhodnoevropskih držav v EU leta 2004 v Britanijo, ki ni uvedla nobenih ovir, prišlo najmanj 1 mio dodatnih migrantov iz Vzhodne Evrope, kar je v regijah z večjim pritokom migrantov imelo depresivni učinek na plače in pritisk na javne storitve in nepremičninski sektor. Hkrati pa je to povečalo protievropske sentimente v teh regijah (merjene z glasovi za britansko stranko za neodvisnost, UKIP). Podobno je pokazala kasnejša analiza Beckerja in kolegov o tem, kdo je glasoval za Brexit.

Analize torej kažejo, da imajo meddržavne ekonomske migracije – kljub mnogim pozitivnim učinkom, sploh na povečanje učinkovitosti v državi prejemnici in na boljši dohodkovni položaj priseljencev – lahko dolgoročno negativne učinke na politično in gospodarsko stabilnost držav prejemnic. Seveda v določeni ekonomski konstelaciji. Prevelik pritok priseljencev v času, ko je glavna dejavnost v posameznih regijah (industrija) pod udarom globalizacijskega šoka in ko ekonomska politika teh negativnih šokov na zaposlenost ne zna kompenzirati s socialnimi in industrijskimi politikami, lahko tako ziritira domače prebivalce, da začnejo voliti za ekstremistične populiste, ki obljubljajo, da bodo naredili konec priseljevanju. To pa lahko vrne državo daleč nazaj v protekcionistične vode.

Ključna nauka iz te zgodbe o Brexitu, pa tudi iz zgodbe o vzponu Trumpa, nemške AfD, Salvinija v Italiji itd., sta predvsem dva. Prvič, da globalizacija ustvarja tudi trajne “luzerje” tako med posamezniki kot med regijami, zato jih mora vlada za njihove izgube kompenzirati – bodisi s socialnimi transferji, aktivno politiko zaposlovanja, bodisi z industrijskimi politikami, ki v depresivnih regijah ustvarjajo nova in in dobro plačana delovna mesta.

Drugič, da je priseljevanje nujno potrebno regulirati (saj tukaj ne gre samo za ekonomsko komponento, pač pa tudi za mnoge kulturne in sociološke dejavnike). In tretjič, da ekonomske politike v tako občutljivih razmerah nikakor ne smejo pozabiti na “luzerje” iz drugih oblik globalizacije (liberalizacija trgovine) in da nikakor ne smejo narediti napake, da jim v času splošne negativne gospodarske situacije še dodatno odrežejo socialne transferje kot, za mnoge, še edini vir preživetja.

Nisem prepričan, da so se zmerno konzervativni, liberalni ali levi politiki iz te zgodbe kaj naučili. Populisti pač. Zanje so to idealne razmere.

%d bloggers like this: