Demografski sklad in lastništvo zaposlenih

Tej Gonza

Ob spremljanju tujih medijev lahko opazimo, da se zadnje čase veliko govori o državnih premoženjskih skladih, ki imajo danes premoženje v skupni vrednosti 8 bilijonov (10) dolarjev. Kitajska investicijska korporacija se je nedavno združila z največjo francosko banko, s tem pa dobila nadzor nad 1000 milijardami dolarjev kapitala, ki ga bo »prenašala« v evropska podjetja. Norveški državni sklad je medtem znižal sredstva, ki jih ima v nafti in finančnih derivatih, povezanih z nafto, ter začel razmišljati o načinih odgovornega financiranja domačih podjetij. Investicijsko podjetje Mubadala iz Abu Dabija pa se je združilo z japonskim multinacionalnim skladom SoftBank Group Corp.

Tudi v Sloveniji se precej govori o upravljanju slovenskega državnega premoženja, ki za zdaj ostaja precej razpršeno. Pred kratkim je vodja poslanske skupine LMŠ, Brane Golubovič, pojasnil, da področje urejajo v smeri oblikovanja dveh temeljev: SDH bi ohranil strateške naložbe države, ki se ne prodajajo, medtem kot bi portfelijske naložbe, kot so nepremičnine in finančne naložbe, usmerili v demografski sklad.

Demografski sklad, iz katerega bi financirali del pokojnin, bi deloma res lahko rešil problem staranja prebivalstva. Logika je precej enostavna – vedno manj ljudi bo financiralo vedno več ljudi, kar pomeni, da bomo prej ali slej primorani iskati nove vire financiranja pokojnin. Vendar obstaja tudi druga stran demografskih trendov, ki pa medijsko ni tako močno izpostavljena javnemu mnenju.

V ZDA in Evropi demografski trendi povzročajo problem pri prenosu lastništva majhnih in srednje velikih podjetij (MSP), ki v Evropi zaposlujejo več kot polovico delovno aktivnega prebivalstva. Problem so uradno poimenovali srebrni cunami, saj so lastniki prekriti s srebrnimi lasmi. Ta generacija lastnikov je pred množično upokojitvijo, ta pa bi lahko povzročila cunami, ki lahko potencialno odplakne ogromno delovnih mest in finančnih prilivov za lokalne skupnosti. Težava namreč nastane, ko potomci lastnikov niso zainteresirani ali sposobni prevzeti vodenja podjetja, medtem ko trg za kupovanje lastništva malih in srednje velikih podjetij še vedno ostaja zelo slabo razvit.

Pogosto je rešitev v tem, da podjetje odkupi konkurent, vendar pa za zunanje lastnike, ki niso vezani na lokalno okolje, v katerem deluje odkupljeno podjetje, proizvodnja v nekem ruralnem okolju lahko pomeni nepotreben strošek, ki ga je mogoče s selitvijo proizvodnje v ekonomskem smislu racionalizirati. V tem primeru se zgodi, da majhna mesta izgubijo delovna mesta, občinam se zmanjšajo davčni prihodki, zaradi česar trpijo lokalna infrastruktura in javne storitve, in z odhodom mladih v ekonomsko stabilnejša urbana okolja se območje začne prazniti. Sovražni prevzemi so tako ena izmed velikih nevarnosti ob prenosu lastništva MSP, zato lastniki večkrat upravičeno iščejo alternative, s katerimi bi zajezili tveganja. Pozitiven primer imamo v Sloveniji, ko so se delavci Domela v devetdesetih letih organizirali in sami odkupili podjetje, namesto da bi se ga prodalo ameriškemu konkurentu. Domel tako še danes ostaja osrednji vir zaposlitev in prihodkov za občino Železniki.

V ZDA obstaja zanimiva pravna invencija, Employee Stock Ownership Plan (ESOP), ki omogoča prenos lastništva za MSP na lastniške sklade zaposlenih. Sklad ESOP s pomočjo odloženih prihodkov matičnega podjetja v imenu zaposlenih financira odkup delnic od obstoječih lastnikov. Lastniki tako lahko postopoma prodajajo delnice skladom ESOP, kar jim omogoča postopen umik iz podjetja, s tem pa tudi postopen prenos upravljanja na novo vodstvo. ESOP je treba ločiti od drugih oblik participacije delavcev pri dobičkih in lastništvu – ker ESOP lastnikom zagotavlja določene davčne olajšave, postavlja tudi jasne in natančne pogoje za izvedbo. Na primer: v sklad morajo biti vključeni vsi zaposleni, ki prav tako ne smejo financirati odkupa iz lastnih prihrankov. Odkup se financira iz odloženih in neobdavčenih (!) prihodkov matičnega podjetja.

Podjetja ESOP so svojevrstna zgodba o uspehu, saj v ZDA pokrivajo kar 10 odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju, kar pomeni, da je približno 13,3 milijona delavcev solastnikov podjetij, v katerih delajo. Od implementacije modela v začetku sedemdesetih let je bilo narejenih več kot 100 empiričnih študij, ki proučujejo vpliv skladov ESOP na poslovanje podjetja. Izkazalo se je, da so rezultati izredno spodbudni. Podjetja ESOP, glede na primerljivo konkurenco, sistematično izkazujejo višjo produktivnost, višjo stopnjo preživetja na trgih, več inovativnosti, boljše počutje zaposlenih in več avtonomnosti zaposlenih na delovnem mestu.

Rast podjetij ESOP je v zadnjih letih stagnirala. V literaturi se kot enega izmed glavnih razlogov navaja pomanjkanje finančnega mehanizma, ki bi omogočil odkupe večjih zasebnih podjetij. V primeru MSP banke sicer brez večjih težav financirajo odkupe prek skladov ESOP, saj je stopnja neodplačevanja kreditov za ESOP precej pod povprečjem na trgu. Vendar pa zasebni krediti ne omogočajo večjih odkupov, zaradi česar ima trenutno ESOP v ZDA umetno postavljeno zgornjo mejo. Strokovnjaki na področju lastništva zaposlenih so ameriško vlado večkrat pozvali k vzpostavitvi državnega sklada, ki bi po vzoru Hooverjevega sklada za poroštva za nakup stanovanj v tridesetih letih prejšnjega stoletja nudil poroštva za kredite, s katerimi bi skladi ESOP odkupili delnice podjetij.

V času velikih združevanj v investicijske konglomerate se je treba vprašati, kako zasnovati državne sklade in kapital usmeriti v evropsko gospodarstvo tako, da bo zagotovljena suverenost držav prejemnic? Ali lahko skladi zaslužijo tržne donose, ne da ekstrahirajo vrednost in povzročijo politično nestabilnost? Kako zajeziti odliv dodane vrednosti čez državne meje in hkrati zagotoviti kapital za ekonomski razvoj?

Christopher Mackin, ustanovitelj Ownership Associates, je v članku za Financial Times nedavno zapisal, da bi morali državni skladi investirati v podjetja, ki bi vzpostavila lastniške sheme za zaposlene. V tem smislu na lastništvo zaposlenih ne smemo gledati kot na vrnitev v socialistično preteklost, temveč kot na progresiven korak naprej, v prihodnost, kjer se zaposlene obravnava kot odgovorne osebe in upravičene solastnike produkta, ki ga soustvarijo. Obstoječi primeri lastništva zaposlenih govorijo o nesporni izvedljivosti take ekonomske organizacije – poleg ameriških ESOP-ov imamo v Evropi Mondragon, največjo zadrugo na svetu, ki zaposluje približno 80.000 članov, v Angliji pa John Lewis Partnership združuje 85.000 zaposlenih lastnikov. In to so samo najbolj odmevni primeri.

Pred številnimi evropskimi državami je izziv srebrnega cunamija. Baby boomerji, generacija podjetnikov, se upokojujejo. V Sloveniji sicer nekaj let zaostajamo za trendom (podjetniška aktivnost se je dodobra uveljavila šele v devetdesetih letih), vendar smo blizu. Državni skladi lahko odigrajo ključno vlogo pri reševanju demografskega problema, ki je problem pokojnin in problem upokojevanja lastnikov MSP. Skladi imajo možnost poskrbeti za so-financiranje lastniških skladov zaposlenih z dolžniškim kapitalom ali pa nuditi poroštvo za odkup delnic od obstoječih lastnikov. V Evropi in Sloveniji seveda potrebujemo tudi primerno zakonodajo, ki bi institucionalizirala sklade, podobne ESOP-om.

Pri reševanju socialnih nepravičnosti se danes politiki v veliki meri osredotočajo na redistributivne politike, ki sicer same po sebi niso problematične, vendar pa se ne ukvarjajo z dejanskimi vzroki teh nepravičnosti. Ekonomska neenakost, kot eden izmed perečih družbenih problemov 21. stoletja, ima vzrok v izjemno pristranski distribuciji kapitala v prid bogatim. Treba je torej začeti razmišljati o predistributivnih politikah, ki bi zagotovile bolj egalitarno distribucijo kapitala med ljudi.

Ko se v Sloveniji pogovarjamo o demografskem skladu, je treba nujno razmišljati o obeh negativnih posledicah demografskega trenda. Slovenski demografski sklad bi poleg pokojnin lahko nudil tudi finančne mehanizme, s katerimi bi lastniški skladi zaposlenih odkupili delnice matičnih podjetij, s tem rešili problem kontinuitete lastništva MSP in hkrati zagotovili bolj enakomerno ter dolgoročno vzdržno porazdelitev lastništva (in z njim celotne dodane vrednosti) med državljane.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu

%d bloggers like this: