Najbrž zato, ker sva sokrajana in “dihava isti zrak”, imava z Bogomirjem Kovačem podobne poglede na alternative po neuspešni konstruktivni nezaupnici. No, s to razliko, da poznavajoč notranji ustroj leve sredine jaz dajem manjšo utež možnosti združevanja strank in predvolilne levosredinske koalicije. Ampak prav v nepopolnem strinjanju je čar diskusije in iskanja delujočih rešitev.

Janša po novem vlada mimo strank in trguje s poslanci brez posebnih fiskalnih omejitev. Politična kriza se bo v Sloveniji zato zgolj poglabljala. Doživeli smo nemoč socialne in liberalne levice, pa tudi surovost desnega populizma. Neoliberalizem se tudi pri nas spreminja v grozeči politični inženiring. Semaforji avtokratske države že delujejo. Nacionalizem prve republike se spreminja v novi fašizem druge. […] Torej nimamo več prave parlamentarne demokracije, temveč klubsko oligarhijo. Klubske interesne račune je lažje poravnati, ker ni politične odgovornosti in posebnih fiskalnih omejitev. . […] »Čisti« računi, dobri »prijatelji«.

…

Zato ima Janša za zdaj prosto pot za uresničitev svoje konservativne revolucije v treh delih. Najprej v obliki velikega resetiranja obstoječih institucij, sledita koncentracija lastniških (demografski sklad) in centralizacija regulacijskih (agencije) funkcij, oboje pa zaokrožuje obvezno podrejanje medijev (STA, RTV …). Politično življenje v tej deželi ni več potica.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi preprečevanja širjenja okužbe s Covid virusom je v obeh valovih epidemije slovenska vlada zaprla ali močno omejila delovanje storitvenih dejavnosti, kjer prihaja do stika s strankami. Vendar je, kot kaže spodnja slika, bila pri tem dejavnost gostinstva (ki zajema ob gostinstvu tudi hotelirstvo oziroma turizem nasploh) nadproporcionalno daleč najbolj prizadeta storitvena panoga. Medtem ko je v prvem valu v aprilu obseg prodaje vseh poslovnih storitev skupaj, pa tudi trgovine in prometa, upadel za nekaj manj kot 30%, pa je obseg prodaje v dejavnosti gostinstva upadel kar za 85% glede na isti mesec v 2019. Med poletjem si je dejavnost gostinstva zaradi ponovnega odprtja spet opomogla (kljub temu je bil upad glede na 2019 višji od 5%), nakar ga je ponovno dotolklo zapiranje dejavnosti od oktobra naprej v času drugega vala. Dejavnost gostinstva je bila spet nadproporcionalno prizadeta, saj je bil oktobra obseg prodaje manjši za 38%, novembra pa kar za 70% glede na isti mesec v 2019. Za primerjavo, v istih mesecih je bil obseg prodaje v trgovini le za 11% oziroma 15% nižji kot v 2019, v dejavnosti prometa pa le za 6% oziroma 2%. 

Nadaljujte z branjem→

Đole je to pesem nehal peti tam leta 1982. Si pa predstavljam, da imajo skoraj 40 let kasneje nekateri, ki so takrat bili fanatični člani partije in zanosno peli to pesem, danes velik problem z njo. No, problem imajo z demoni lastne preteklosti, ki se je sramujejo.

Jaz nimam tovrstnih težav in ta verzija se mi zdi odlična. Čeprav mi po žilah ne teče niti kapljica partizanske krvi…

Ob vsem impozantnem opusu, pa me je od vseh Đoletovih pesmi najbolj zadela tale – Čovek sa mesecom u očima. Zaključna pesem na albumu “Jedan od onih života“. Album je bil pod vplivom vojne groze na Hrvaškem in prežet s protivojno tematiko. Ta pesem je posvečena žrtvam v Vukovarski drami. Meni se ob tej Đoletovi pesmi vedno naježi koža in nato mi še dneve ne gresta iz glave melodija in refren. Redko katera pesem me je v življenju tako zadela.

Ne znaš ti šta znaći ubiti grad
ne znaš ti bauke kaljavih rovova
ne znaš ti sta znaći spavati sad
kad sklopim oči nista osim tih krovova

Kada sklopim oči nebom naidju mobe
zamirišu gostinjske sobe
nebom svadba odzvanja
kada sklopim oči nebom promiću lica
zatreperi roj tamburica
Dunav sedef odranja

…

Ne znaš ti, nema oslobodjenih
svaku tišinu mi granata prošara
spašen je taj prvi pogodjeni
a svi su drugi večni taoci košmara

Zapis iz 15. decembra 2015:

Sinoči v Umagu, sklepni večer razprodane intimne, avtorske miniturneje po gledališčih istrskih mest. Đorđe Balašević v 4-urnem epskem koncentratu, umetniškem samoportretu z elementi družinske sage, portretu svoje družine skozi oči rastočega panonskega trubadurja,  recitalu svoje prihajajoče avtobiografske knjige, glasbenem stand-upu. Karkoli bom rekel, je brez zveze. Moj najboljši koncert Balaševića do sedaj. In najbrž najboljši koncert, na katerem sem bil do sedaj.

Kdo nam bo pripovedoval zgodbe o neki daljni skupni preteklosti nekega nekoč skupnega kulturno-geografskega prostora, ko Balaševića več ne bo?

Počivaj v miru, dragi Đole.

Davek na robote je podobno kot ogljična carina še ena izvrstna ideja, ki pa nato nasede na čereh uresničljivosti. Pri ogljični carini je ideja, da zaradi nižjih okoljskih standardov nekatere države izvajajo okoljski dumping in nadproporcionalno prispevajo h klimatskim spremembam. Z uvedbo ogljične carine na uvožene proizvode v skladu z njihovim ogljičnim odtisom bi prispevali k zmanjšanju emisij in tudi zaščitili domačo industrijo. Zaplete pa se, ker ni podatkov o ogljičnem odtisu posameznega izdelka na ravni proizvajalca, zato je treba uporabljati nekakšna panožna povprečja, kar pa je krivično do proizvajalcev, ki upoštevajo višje okoljske standarde.

Pri davku na robote gre za podobno lepo idejo. Namreč, podjetja, ki zaposlene na rutinskih opravilih zamenjajo z avtomatskimi linijami ali roboti, stroške tega početja prevalijo na družbo. Po eni strani javne blagajne izgubijo prispevke zaposlenih ter dohodnino, na drugi strani pa mora država pokriti stroške nadomestil za brezposelne in za njihovo prekvalifikacijo. Če torej roboti zaposlenim »vzamejo delo«, je primerno, da se jih obdavči in da pokrivajo vsaj del družbenih stroškov, ki so jih povzročili, mar ne?

Nadaljujte z branjem→

Naš predsednik vlade si uspešno utrjuje mednarodni “ugled” vzhodnoevropskega Trumpa. Ne sicer po vplivnosti, pač pa po napadalnosti, nesprejemljivosti, neargumentiranosti in žaljivosti njegovih tviteraških obračunavanj z vsemi, ki podvomijo v njegovo “resnico”. Trenutno so njegova glavna tarča domači in tuji novinarji. Če ne bi bil tako napadalen in abotno žaljiv, ga pravzaprav ne bi nihče izven Slovenije opazil. Ker pač nima ničesar za pokazati, razen katastrofalno slabo vodene politike proti epidemiji in neslavnega drugega mesta na svetu po številu umrlih s Covid na prebivalca.

Z napadanjem tujih novinarjev si je naš predsednik vlade naredil medvedjo uslugo. Sebe in svoje skrajne politike je postavil na mednarodni radar in postal lahka tarča. Solidarnost v novinarskem cehu je neizmerna in Janša si je odprl bitko, v kateri ne more zmagati. Če je kdaj računal, da bo s predsedovanjem EU Svetu okrepil svoj mednarodni ugled, je to vnaprej uničil z lansiranjem te bitke. S tem pa tudi možnost, da bi kdaj dobil kakšno politično funkcijo v evropski administraciji. Iz vidika evropske politike je politični mrtvak.

Postal pa je tudi cokla za Slovenijo, saj bo katerikoli evropski politik, ki kaj da na svoj ugled, desetkrat premislil, preden se bo želel srečati z njim ali biti viden v njegovi družbi. Postal je škodljiv za slovenske gospodarske in politične interese. Postal je škodljiv za ugled Slovenije v svetu. Kar so slovenski športniki, umetniki, znanstveniki in tudi diplomati tri desetletja postopno gradili, je Janša s svojim tviteraštvom uničil v nekaj mesecih.

Seveda je prav in pravzaprav nujno, da so uradni predstavniki Evropske komisije tudi uradno obsodili neprimerno tvitanje Janše in njegove neprimerne napade na novinarje in medije. Vendar pa to nekega večjega učinka na “spametovanje” Janše ne bo imelo. Niti nam ne bo pomagalo, da se ga znebimo.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

1. Kakšno industrijo imamo?

Predzadnje pomembno prestrukturiranje naše industrije se je zgodilo pred več kot 50 leti, v času Kavčičeve vlade, kot rezultat strateške usmeritve v proizvodnjo končnih industrijskih izdelkov. Takrat se je oblikovala za tiste čase moderna industrija, ki je oskrbovala tržišče Jugoslavije z izdelki za individualno in investicijsko končno rabo, pomemben del proizvodnje pa je bil namenjen izvozu. Na razvita tržišča se je izvažalo predvsem polizdelke in v manjši meri končne proizvode, na Vzhod in druga manj razvita gospodarstva pa potrošniške izdelke in investicijsko opremo.

Po vstopu v EU in izgubi tržišč na Vzhodu je bila naša industrija izpostavljena konkurenci velikih in dobro organiziranih mednarodnih proizvodnih/vrednostnih verig, katerim je naša industrija končnih izdelkov predstavljala le zanemarljivo konkurenco. Dejansko so bili zainteresirani za polproizvode in surovine, oziroma za delovno in surovinsko/energetsko intenzivne proizvodnje, ki bi se lahko vklopile v obstoječe proizvodne/vrednostne verige. Ob odsotnosti konsistentne državne razvojne in industrijske politike ter lahkotnem prepuščanju domače industrije svetovni konkurenci, je industrija doživela velike strukturne spremembe. Večina večjih domačih proizvajalcev izdelkov za končno potrošnjo je bodisi propadla ali se tako ali drugače vklopila v mednarodne verige vrednosti, tako da je danes večina večjih industrijskih podjetij v Sloveniji v tuji lasti.

Tuji lastniki so domačo industrijo prilagodili svojim potrebam in željam tako, da so k sebi prenesli ključni funkciji, to je razvojno politiko in trženje končnih izdelkov. V Sloveniji ostaja le proizvodnja z vsemi svojimi problemi, kot so ekološka, snovna in energetska intenzivnost proizvodnje ter relativno nizka tehnološka raven izdelkov. Tako danes o bodočnosti domače industrije v glavnem odločajo tujci, ki so zainteresirani za čim cenejšo dobavo polproizvodov in kjer naše dobavitelje stiskajo za cente. To se nato odraža skozi stalne pritiske gospodarstva na zniževanje stroškov dela in davkov ter problematiziranje minimalne plače.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot je bilo prikazano že tukaj, je veliko število umrlih s Covid zgolj zelo šibko povezano z velikim deležem starejšega prebivalstva. Slednje pa ni ključni razlog za to, da je naša država na vrhu v EU in svetu po številu umrlih s Covid na prebivalca. Spodnja slika to še dodatno dokazuje na podatkih za najbolj ranljivo skupino ljudi. V  sliki je prikazano razmerje med deležem starejših nad 80 let po posameznih državah EU ter številom smrti zaradi covid (kot delež celotne populacije).

Vidimo, da imamo veliko držav s večjim deležem starejših od 80 let kot v Sloveniji (države desno na sliki), a so po deležu smrtnosti  zaradi Covid precej nižje od naše države. Slovenija je po znanih podatkih na vrhu EU, takoj za Belgijo. Nižje deleže smrtnosti imajo tudi države z mlajšim prebivalstvom, predvsem pa je iz slike razvidno, da delež starejših ni v nikakršni korelaciji z deležem starejših ljudi, temveč so na večjo ali manjšo smrtnost vplivali drugi razlogi. Potrebno bo pogledati DSO-je, na katere se nanaša polovica vseh okuženih s Covid pri nas, in zakaj pristojni niso sprejeli ustreznih ukrepov za zaščito varovancev.