Najbrž zato, ker sva sokrajana in “dihava isti zrak”, imava z Bogomirjem Kovačem podobne poglede na alternative po neuspešni konstruktivni nezaupnici. No, s to razliko, da poznavajoč notranji ustroj leve sredine jaz dajem manjšo utež možnosti združevanja strank in predvolilne levosredinske koalicije. Ampak prav v nepopolnem strinjanju je čar diskusije in iskanja delujočih rešitev.

Janša po novem vlada mimo strank in trguje s poslanci brez posebnih fiskalnih omejitev. Politična kriza se bo v Sloveniji zato zgolj poglabljala. Doživeli smo nemoč socialne in liberalne levice, pa tudi surovost desnega populizma. Neoliberalizem se tudi pri nas spreminja v grozeči politični inženiring. Semaforji avtokratske države že delujejo. Nacionalizem prve republike se spreminja v novi fašizem druge. […] Torej nimamo več prave parlamentarne demokracije, temveč klubsko oligarhijo. Klubske interesne račune je lažje poravnati, ker ni politične odgovornosti in posebnih fiskalnih omejitev. . […] »Čisti« računi, dobri »prijatelji«.

…

Zato ima Janša za zdaj prosto pot za uresničitev svoje konservativne revolucije v treh delih. Najprej v obliki velikega resetiranja obstoječih institucij, sledita koncentracija lastniških (demografski sklad) in centralizacija regulacijskih (agencije) funkcij, oboje pa zaokrožuje obvezno podrejanje medijev (STA, RTV …). Politično življenje v tej deželi ni več potica.

…

Slovenska politično-ekonomska scena ima po konstruktivni nezaupnici tri možnosti. Prva zadeva politični status quo in ekonomsko transformacijo države. Janševa vlada v imenu pandemijske krize ostaja do volitev in uresničuje scenarij prevzema vseh vzvodov razpoložljive ekonomske moči v državi. Njen cilj je akumulirati politični, finančni in upravljavski kapital države. Opozicijski KUL ostaja razdrobljen, stranke same zase čakajo na volitve in povolilne koalicije. Druga možnost za KUL je aktivna politika, programska konvergenca, skupni politični nastop na volitvah z jasno in dogovorjeno hierarhijo vodenja. Legitimnost politične alternative in drugačna vsebina sta tu ključni. Tretja že večkrat preigrana možnost je iskanje novih političnih voditeljev in stranke, ki bi lahko zapolnila prazen prostor še vedno prevladujoče leve politične sredine. Možnosti za takšne alternative so majhne, Cerarjeva polomija je še sveža, čeprav je Šarec preživel s podobnim pristopom. Nekdaj smo bili obsojeni na uspeh, danes očitno na neuspeh.

Italija v 75 letih svoje nove republike dobiva 65. vlado, eno na dobro leto, čemur se v zadnjih desetih letih približujemo tudi v Sloveniji. Draghi je seveda sila ugledno ekonomsko ime in izkušen voditelj, toda prihaja kot tehnokrat in ne kot politik. Namesto stranke ima zaupanje predsednika in ljudi, za zdaj tudi parlamenta. Česa podobnega Slovenija nima niti v relativnem smislu, rešitev pa bi lahko bila podobna. Ljudje z določeno strokovno kredibilnostjo in politično prepričljivostjo obstajajo, toda gre za oceno njihovih osebnih preferenc, zaupanja strank in političnih tveganj. Toda brez novih imen, združevanja strank in predvolilne levosredinske koalicije ni prave rešitve.

Bogomir Kovač, Mladina