Eno izmed prvih vprašanj, ki sem jih oktobra lani zastavil naši svetovalni skupini glede Covid, se je nanašalo na možnost okužbe prek dotikanja predmetov. Na podlagi prebiranja izsledkov znanstvenih člankov je bilo namreč precej jasno, da za možnost okužbe s Covid prek dotikanja predmetov ni nobene podpore v znanosti. Torej je nesmiselno dezinficirati celotne prostore, dezinficirati ograje na stopniščih stanovanjskih blokov itd. Pač pa je znanost kazala na to, da se virus prenaša predvsem po zraku, in sicer kapljično ter v obliki aerosolov (nekaj tisočkrat manjših delčkov, ki dlje časa obledbdijo v zraku zaprtih prostorov). Kar seveda bistveno spremeni priporočila glede zaščitnih ukrepov. O tem več v nadaljevanju.

No, zdaj sta tako revija Science kot Nature objavili, da so leto dni po pandemiji dokazi zdaj jasni in da se koronavirus Covid-19 prenaša pretežno po zraku (prek ljudi, ki govorijo in izdihujejo velike kapljice in majhne delce, imenovane aerosoli). Kolega Dušan Keber je eden prvih, če ne celo edini zdravnik, ki je pri nas zapopadel te izsledke znanstvenih študij in začel o tem javno pisati ter pozivati k spremembi zaščitnih ukrepov. V zadnji Sobotni prilogi piše, kako sta WHO in ameriški CDC večino prejšnjega leta ignorirali ta znanstveno ugotovljena dejstva in nista spremenili priporočil glede zaščitnih ukrepov. Še več, WHO govori o tem, da je teorijo aerogenega prenašanja šele treba raziskati, medtem ko za svoje stališče glede kapljičnega prenašanja okužbe nima nobenih znanstvenih potrditev. Keber:

WHO je v drugi polovici lanskega leta ublažila svoje stališče s tem, da je pričela omenjati aerogeno širjenje v posebnih okoliščinah, hkrati pa ponovila, da je mnogo verjetnejša kapljična infekcija. Isto stališče ima tudi CDC. Obe agenciji sta tudi nekoliko pogosteje začeli omenjati zračenje. Podobno stališče ima tudi naš NIJZ. Uradna medicina v javnih nastopih šele v zadnjem času mlačno omenja prezračevanje.

Znanstveno nepošteno je, da WHO in CDC vztrajno ponavljata, da je prispevek aerogenega prenosa še potrebno raziskati, ob tem pa spregledujeta, da za »njuno« kapljično teorijo sploh ni nikakršnih dokazov, za aerogeno pa množica prepričljivih opazovanj in poskusov. Lidia Morawska, raziskovalka aerosolov in ena od podpisnic poziva 239 znanstvenikov, poudarja, kako pomemben bi bil preobrat na strokovnem vrhu: »Ko bo enkrat WHO izjavila, da gre za aerogeni prenos, bodo temu sledila vsa nacionalna telesa.«

Januarja letos je skupina strokovnjakov s področij, ki zajemajo raziskave aerosolov, prezračevanje, inženirstvo, fiziko, virologijo in klinično medicino, v Journal of Hospital Infection pozvala k soglasju o aerogenem prenosu, saj bodo sicer izpostavljeni tveganju novi in novi ljudje, ker se ne bodo uveljavili pravi preventivni ukrepi.

Zdravorazumsko je težko poiskati razlago za zadržanost uradne znanosti do aerogenega prenosa koronavirusa, čeprav njeno oklevanje ni neobičajno. WHO je bila na začetku epidemije zadržana tudi do mask in jih je začela priporočati šele junija lani, ko so v mnogih državah že postale obvezne. Ali se iz primera tuberkuloze in drugih aerogenih infekcij ni ničesar naučila? Ali gre za prestižno prerivanje posameznikov v vrhu strokovne hierarhije, kar je prav tako neredek pojav v znanosti? Ali pa z daljšanjem časa, ko ne pride do priznanja zmote, narašča strah pred odgovornostjo, ki jo bodo terjali oškodovanci in sorodniki žrtev zaradi nezadostnih ukrepov?

Zakaj je to zanikanje dejstev s strani uradnih inštitucij tako pomembno? Prvič, ker bi morale biti njihove smernice glede zaščitnih ukrepov bistveno drugačne. Kot pravi Keber:

Zdrav razum govori, da k okužbi v notranjem prostoru bistveno bolj prispeva aerosol kot večje kapljice, in ker se velika večina okužb odigra v notranjih prostorih, bi moral biti aerogeni prenos okužbe že od začetka epidemije glavni osumljenec. Če bi to razlago agencije za javno zdravje sprejele, bi morale biti smernice za preprečevanje okužbe precej drugačne: maske bi morale vsebovati gostejši filter, ki zadrži tudi aerosol (na primer maske FFP2); priporočeni razmik med ljudmi se ne bi končal pri dveh metrih, temveč bi moral biti v notranjem prostoru najmanj tolikšen, po možnosti pa še večji; prostore, v katere vstopa ali je v njih več ljudi iz različnih »mehurčkov«, bi bilo treba vsako uro zračiti deset minut (ali večkrat na uro po pet minut) ali uporabljati ustrezne naprave za prezračevanje ali filtracijo zraka; v takih prostorih bi morali ljudje nositi masko ves čas; smiselna bi bila tudi kontrola prezračenosti z merilci CO2.

Na prostem, kjer se izdihani aerosol zaradi vetra takoj razblini, so lahko smernice mnogo blažje: izogibanje približevanju na manj kot dva metra in maska samo, če pri stiku ni mogoče vzdrževati razdalje dveh metrov.

In drugič, če bi aerogeno prenašanje okužbe postal glavni osumljenec že lani poleti, potem bi lahko prihranili vsaj nekaj sto tisoč življenj. Vsaj v Sloveniji bi lahko močno zmanjšali številko skoraj dva tisoč umrlih s Covid, ki so bili varovanci v DSO-jih. Prav tako bi lahko močno zmanjšali možnost okužb v bolnišnicah. Potrebno bi bilo le zagotoviti redno prezračevanje prostorov in s prezračevalnimi napravami zagotoviti prisilno odvajanje izdihanega zraka in dovajanje svežega zraka. Na to je takoj po izbruhu prvega vala epidemije marca lani vse institucije v tej državi, vključno z ministrstvom za zdravje, NIJZ in predsednikom vlade, opozarjal oblikovalec in inovator Mitja Vilar. Podal je predlog za odvajanje okuženega zraka iz notranjih prostorov, zlasti v bolnišnicah, šolah in domovih starejših občanov. Keber:

Zamislil si je odzračevanje v obliki nape nad bolnikovo posteljo (ali nad šolskimi klopmi), ki s pomočjo ventilatorja odvaja okuženi zrak skozi odprtino v okenski šipi. Vilar, ki se samoopredeljuje za vaškega posebneža, se ni ukvarjal s teorijami prenosa, temveč se je odzval na priporočilo, da je potrebno nositi maske: namesto da se pred okuženim zrakom ščitimo z masko, bi bilo bolje, da tak zrak odvajamo in nadomeščamo s svežim.

Vilar še danes redno nekajkrat na teden vse uradne inštitucije in medije opozarja na nujnost uvedbe prezračevalnih sistemov v bolnišnicah, šolah in DSO-jih. Odgovora ne dobi. So pa v nekaterih državah, predvsem v Nemčiji, začeli z uvajanjem teh sistemov za odvajanje izdihanega zraka, čiščenja zraka in dovajanje svežega/prečiščenega zraka. V Sloveniji pač ne. Vlada še v nobenem DSO-ju ni odredila uvedbe sodobnega prezračevalnega sistema, pa tudi uvajanju teh v vrtcih in šolah se izogiba. Podobno bi morala uvesti takšne smernice tudi za vsa podjetja in zdravstvene ustanove. Izmikanje temu pomeni ceno nekaj deset tisoč okužb več in nekaj tisoč mrtvih več, ki bi se ji lahko izognili zgolj s sledenjem znanstvenim izsledkom, uporabi zdrave pameti in poslušanju nasvetov stroke. Gre za veliko odgovornost zaradi malomarnosti in opuščanja dolžnih ukrepov za zaščito zdravja in življenj sodržavljanov. Kot pravi Keber:

Tega, kar se je zgodilo, ne moremo imenovati napaka ali spregled; resna in utemeljena opozorila so bila ves čas v obtoku. Kako bi to lahko imenovali v jeziku kazenskega zakonika? Najbližja opredelitev se mi zdi povzročitev množične smrti in velikanske škode iz malomarnosti.

…

Ali bo kdo odgovarjal, ko/če bo sprejeta trditev, da bi drugačna navodila rešila stotisoče oskrbovancev domov za stare po vsem svetu in tisoč v Sloveniji? V New Yorku že tožijo guvernerja Andrewa Cuoma, ker je odredil vračanje bolnih stanovalcev iz bolnišnic nazaj v domove za stare. Tudi v nekaterih drugih državah se pričenjajo sodni postopki. Najbrž ne bodo uspešni za tožnike. Sodno dokazana odgovornost za množično umiranje zaradi malomarnosti bi imela velikanske družbene posledice, zato bo ostala pod preprogo z opombo, da razvoj znanosti spremljajo tudi zmote, iz katerih se vsakokrat naučimo tudi kaj dobrega.

No, povsem enaka zgodba se dogaja z negativno pristranskostjo uradnih inštitucij glede uporabe zdravila ivermektin kot sredstva za preventivo pred okužbo in za zdravljenje okuženih s Covid, na kar tudi jaz opozarjam že od novembra. WHO je končno začel pregledovati klinične študije o njegovih učinkih, pri čemer uveljavlja visoke standarde. Na drugi strani so nacionalne agencije za zdravila in WHO močno protežirali novo razvito zdravilo remdesivir, brez resnih kliničnih raziskav, čeprav se je hitro izkazalo, da ni učinkovit pri zdravljenju Covid-19 bolnikov.

Če bi se slovenska vlada odločila, da – kot indijska, makedonska, slovaška itd. vlada – v uradne protokole glede preventive in zdravljenja Covid vpelje tudi priporočilo glede uporabe ivermektina, bi lahko potencialno močno zmanjšala možnost okužb, zmanjšala potrebo po hospitalizaciji ter število smrti za vsaj 80%. Hkrati pa bi se močno zmanjšala odvisnost od zdravila kot sredstva za skrajšanje ali omilitev epidemije. Po sedanji dinamiki cepljenja bo epidemija z nami prisotna še najmanj celo letošnje leto, s tem pa tudi vsi omejitveni ukrepi. S kombinacijo uporabe ivermektina in cepiva, bi se lahko z epidmeijo bistveno bolj uspešno spoprijeli, skrajšali njeno obdobje, zmanjšali človeške žrtve ter zmanjšali družbeno in gospodarsko škodo.

Kakšna so tveganja, če bi se izkazalo, da ivermektin, ki dokazano ni škodljiv in ima že desetletja dolgo znane možne stranske učinke, ne bi bil učinkovit? Minimalna. Nekaj deset tisoč evrov. In kakšna so tveganja, če bi se izkazalo, da aerogen način prenosa okužbe ni glavni osumljenec in da je vlada po nepotrebnem sledila tej razlagi? DSO-ji in šole bi dobili nove prezračevalne naprave in čistejši zrak.