Davek na robote je podobno kot ogljična carina še ena izvrstna ideja, ki pa nato nasede na čereh uresničljivosti. Pri ogljični carini je ideja, da zaradi nižjih okoljskih standardov nekatere države izvajajo okoljski dumping in nadproporcionalno prispevajo h klimatskim spremembam. Z uvedbo ogljične carine na uvožene proizvode v skladu z njihovim ogljičnim odtisom bi prispevali k zmanjšanju emisij in tudi zaščitili domačo industrijo. Zaplete pa se, ker ni podatkov o ogljičnem odtisu posameznega izdelka na ravni proizvajalca, zato je treba uporabljati nekakšna panožna povprečja, kar pa je krivično do proizvajalcev, ki upoštevajo višje okoljske standarde.

Pri davku na robote gre za podobno lepo idejo. Namreč, podjetja, ki zaposlene na rutinskih opravilih zamenjajo z avtomatskimi linijami ali roboti, stroške tega početja prevalijo na družbo. Po eni strani javne blagajne izgubijo prispevke zaposlenih ter dohodnino, na drugi strani pa mora država pokriti stroške nadomestil za brezposelne in za njihovo prekvalifikacijo. Če torej roboti zaposlenim »vzamejo delo«, je primerno, da se jih obdavči in da pokrivajo vsaj del družbenih stroškov, ki so jih povzročili, mar ne?

Vendar zgodba ni tako preprosta, morebitnih davkov na robote pa ni tako enostavno vpeljati.

Tehnološki razvoj je stalnica zadnjih 250 let po začetku industrijske revolucije. Razvoj tehnologije je ob povečanju produktivnosti v industriji, transportu in storitvah hkrati tudi neusmiljeno uničeval delovna mesta in človeške usode. Vendar je bil ta tehnološki razvoj nekako dovolj postopen, da je omogočal prilagajanje vsem in ljudje so našli nove poklice, brezposelnost pa je danes manjša kot skozi zgodovino. Sedanji procesi avtomatizacije in robotizacije pa se zdijo hitrejši.

Med ekonomisti ni soglasja o tem, ali je zaradi hitre avtomatizacije potrebna javna intervencija. Nekateri trdijo, da bi bilo obdavčevanje robotov samomorilsko dejanje. Obdavčitev robotov bi zavrla inovacije in upočasnila tehnološki napredek, s čimer bi poslabšala konkurenčnost delavcev, saj bi vseeno lahko prišlo do izgube delovnih mest zaradi uporabe robotov pri tujih konkurentih.

Po drugi strani pa robotizacija prinaša nova delovna mesta – v razvoju in proizvodnji robotov ter pri podpori robotov v delovnih procesih. Robotizacija prinaša delovna mesta višje zahtevnosti in z višjo dodano vrednostjo. Z obdavčitvijo robotov se odpovemo koristim tehnološkega napredka in te koristi prelijemo v druge države, ki ne bi sledile z uvajanjem tega davka.

Drugi del strokovnjakov, ki postaja mainstream, pa vseeno zagovarja neko vrsto javne intervencije. Zagovorniki segajo od tehnoloških milijarderjev, kot je Bill Gates, prek vrhunskih ekonomistov na MIT do progresivnih ekonomistov, kot je Janis Varufakis. Menijo, da bi lahko tveganja, ki jih prinašajo zamenjava rutinskih delovnih mest, naraščajoča neenakost in upad fiskalnih prihodkov, zmanjšali z uvedbo neke vrste davka na robote ali na delo, ki ga opravljajo roboti. Prvi razlog je ta, da bodo vlade z obdavčitvijo robotov lahko ustvarile davčne prihodke, da bi nadomestile upadajoči prihodek od obdavčitve dela, ko človeško delo izpodrinejo stroji. Drugi razlog za obdavčitev robotov vidijo v omejevanju dohodkovne in premoženjske neenakosti, ki izhaja iz potencialno povečane neenakosti med delavci, ki jih prizadene avtomatizacija, in iz prenosa dohodka od delavcev na lastnike kapitala.

Kljub soglasju te zadnje skupine o potrebi po nekakšnem davku na robote pa ni soglasja o natančnem okviru davčne politike. Ideje se razlikujejo tako glede davčne osnove kot davčne stopnje. Na splošno predlogi spadajo v dve kategoriji. Prva podpira neposredno obdavčitev podjetij, ki imajo koristi od avtomatizacije, druga pa predlaga posredno obdavčitev, po kateri podjetja niso neposredno obdavčena, s čimer bi se izognili morebitni stagnaciji inovacij. Kar zadeva prvo, je najpreprostejša ideja uvesti stvarni davek na robote, podobno kot davek na vozila. Toda tak davek ne bi samo odvračal od uvajanja inovacij, pač pa bi se podjetja lahko izogibala davčni obremenitvi s selitvijo avtomatizirane proizvodnje v države z ugodnejšimi predpisi.

Po drugem predlogu se davek ne bi obračunal na robote, temveč na uporabo robotov, tako da bi podjetja plačevala za negativne družbene stroške uporabe robotov namesto ljudi. To je podobno davku na rento zaradi avtomatizacije. Ena izmed idej je, da bi se davek na robote pobiral podobno kot davek na dodano vrednost na z roboti proizvedene proizvode (z možnostjo odbijanja vstopnega davka). Lepota tega pristopa je tudi v tem, da bi ta davek lahko bil regresiven – upadal bi s starostjo robotov.

Evropska komisija je leta 2017 zavrnila sam davek na robote zaradi pomislekov glede zmanjšanja inovacij, podprla pa idejo davka na delo, ki ga opravi robot, ali nadomestila za uporabo in vzdrževanje robotov. Dlje od tega pa pri konkretizaciji ni prišla.

Problem je implementacije te ideje, in kako bi pri podjetjih preverjali, v kolikšni meri so bili neki proizvodi narejeni s pomočjo robotov. Težko bo. In najbrž bo, enako kot pri ogljični carini, treba vzeti neke povprečne tehnološke standarde po vrstah proizvodov.

Vsekakor je obdavčenje robotov vprašanje, ki presega državne meje in zahteva usklajen pristop med državami, sicer obstaja nevarnost, da bodo države zaradi davčne konkurence izgubile tako delovna mesta kot davčne prihodke.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku