Rezultat glasovanja o včerajšnji konstruktivni nezaupnici obstoječemu predsedniku vlade je bil glede na kompleksnost politične situacije v državi pričakovan. Politična situacija je zelo kompleksna in če ne bi bila, bi že zdavnaj imeli novo vlado. Sploh ne bi bi prišlo do razpada Šarčeve koalicije. Ampak do tega razpada in zamer, zaradi katerih se opozicija lani nekaj mesecev ni bila sposobna niti pogovarjati med seboj, je prišlo zaradi te kompleksnosti politične sitiacije.

Te kompleksnosti smo se pobudniki koalicije KUL zavedali na samem začetku. Vedeli smo, da če v prvem koraku poenotimo štiri opozicijske stranke, lahko potencialno iz sedanje vladne koalicije potegnemo ven Desus in del SMC, vendar le skupaj, oba naenkrat. Pokazalo pa se je, da je situacija znotraj Desus še bolj kompleksna kot znotraj SMC. V poslanski skupini Desus imamo pet poslancev, od katerih je vsak v specifičnem položaju, pri čemer pa je le eden v situaciji, ko mu je mar, ali bo stranka preživela naslednje parlamentarne volitve leta 2022 ali ne. Vse ostale zanima le osebna kalkulacija koristi. Zato smo poskusili s Karlom Erjavcem kot optimalnim kandidatom v dani situaciji. Edinim, ki je lahko v tej situaciji poenotil stranko in potencialno zagotovil štiri glasove poslancev Desus. Če bi to uspelo, bi sledili tudi trije poslanci SMC. Vendar so prevladale osebne kalkulacije posameznih poslancev, ustrezno podprte z obljubami in darili iz vladne koalicije. In v tej bitki se s poštenimi metodami pač ni dalo zmagati.

Kako naprej?

Nadaljujte z branjem→

Predsednik vlade je včeraj v Državnem zboru opravičeval izjemno visoko smrtnost s Covid-19 na milijon prebivalcev v Sloveniji z dejstvom, da naj bi Slovenija imela osmo najstarejše prebivalstvo na svetu. Že Bine Kordež je včeraj hitro pokazal, da ta podatek za Slovenijo ne drži. Vendar pa je to šele pol zgodbe, ki ne drži. Ne drži namreč tudi drugi del povezave, in sicer da naj bi Slovenija imela veliko smrti s Covid (na prebivalca) zaradi visokega deleža starejših ljudi. Če pogledate spodnjo sliko za 52 držav, ki jih spremlja OECD, ima precej razvitih in srednje razvitih držav podoben delež prebivalcev v starosti 65+ (okrog 20%) kot Slovenija, vendar pa imajo bistveno nižjo umrljivost s Covid. Sem spadajo predvsem skandinavske in baltske države, pa tudi Nemčija, Avstrija in Grčija, ki pa dosegajo tudi le do ene dvajsetine (Finska in Norveška) slovenskega podatka glede umrljivosti s Covid. Na podobni ravni glede – zelo visoke – umrljivosti s Covid s Slovenijo so le Belgija, Češka in V. Britanija.

Kot lahko vidite, med deležem starejših nad 65 in umrljivostjo s Covid ni močne korelacije (det. koeficient znaša le dobrih 7%). Torej so drugi dejavniki vplivali na višjo umrljivost. Predsednik slovenske vlade se za slovensko neslavno drugo mesto po številu umrlih s Covid (takoj za Belgijo) torej ne more izgovarjati na preveč starega prebivalstva v Sloveniji, ampak mora poiskati boljše argumente. Tudi in predvsem pri sebi oziroma vladi, ki jo vodi.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V današnji predstavitvi v parlamentu je predsednik vlade izpostavil, da ima Slovenija osmo najstarejše prebivalstvo na svetu. Glede na razpoložljive baze podatkov za države OECD in članice EU ta navedba ne drži. Delež prebivalstva nad 65 let, je bil v Sloveniji lani 19,8 % vse populacije, povprečje za 27 članic EU pa je znašalo 20,3 % (podatki Eurostat). Torej je bil lani delež starejših pri nas pod povprečjem EU. To pomeni, da vsaj trenutno ne odstopamo od starostne strukture v Evropi oz. imamo celo nekoliko bolj ugodne razmere. Podrobnejša analiza pokaže, da je imelo lani v EU 9 držav večji delež starejših, je pa v teh državah živelo 41 % vsega prebivalstva EU.

Seveda pa drži, da je prebivalstvo v EU med starejšimi v svetu in da je delež starejših nižji v državah s hitrejšo rastjo prebivalstva. Nekaj širši nabor imamo v bazah OECD, kjer spremljajo podatke za 50 držav (sicer šteje OECD 34 članic). Med navedenimi 50 državami zaseda Slovenija 14. mesto po deležu starejših.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj ključnih poudarkov iz današnjega govora kandidata za mandatarja Karla Erjavca v Državnem zboru.

V naši parlamentarni zgodovini je vlaganje konstruktivnih nezaupnic zelo redko, je prej izjema kot pravilo. Konstruktivna nezaupnica je tokrat vložena predvsem zato, ker smo se znašli v prelomnem trenutku za prihodnost naše države.

Državljani se soočamo z najnevarnejšo pandemijo v zadnjih 100 letih in hkrati s poskusi aktualne vlade, da uveljavi avtoritarno demokracijo.

Danes, 15. februarja 2021 – torej v letu, ko praznujemo 30 let naše države! – se boste izvoljeni predstavniki ljudstva odločali med avtoritarno Slovenijo in normalno, demokratično Slovenijo.

Vaš glas bo povedal, ali ste za Slovenijo populizma, v kateri se zanemarja vladavina prava, ne spoštuje ne človekovih pravic ne neodvisnih ustavnih institucij, zatira svoboda medijev in avtonomnost univerze ter ne spoštuje stroke in znanstvenih dognanj …

… ali pa se boste, spoštovane poslanke in poslanci, odločili za demokratično Slovenijo za ljudi, v kateri se spoštujejo te splošno sprejete vrednote, ki so določene z našo ustavo.

Nadaljujte z branjem→

Težko bo. Pregloboko so zabredli v populizem najnižje sorte. V “rednecks” stil populizma. Pregloboko za strateški razmislek, za korak nazaj in novo strategijo. In to velja za večino konzervativnih strank širom zahodnega sveta, edina svetla izjema je morda bila le nemška CDU pod vodstvom Angele Merkel. Vendar je tudi njene dobe konec.

Rešitev za žlahtne konzervativce se zdi le še v tem, da sedanje konzervativne stranke, ki so se ujele v past rednecks populizma, trdo trčijo v dno in se razbijejo. Na njihovem pogorišču pa zrastejo bolj žlahtne konzervativne stranke, ki bodo svojo volilno bazo nagovarjale z bolj progresivnimi idejami in na bolj sofisticiran način. Toda ta pot bo še dolga. Kajti, kot kaže spodnji tekst na primeru impeachmenta Trumpa, sedanje elite konzervativnih strank ne želijo rešilnega pasu.

Ob tem pa je povsem enaka tudi dilema, ali je mogoče liberalce rešiti iz objema konzervativcev. Tudi če je ta objem smrtonosen in če se (nekdanji) liberalci tudi sami zavedajo, da je ta objem smrtonosen. Tako za njihove stranke kot zanje osebno. Na žalost je odgovor podoben kot zgoraj. In v ponedeljek lahko pričakujemo potrditev tega kolektivnega skoka v samomor.

Nadaljujte z branjem→

Za v anale: analiza pravnega mojstra Alana Derschowitza neke zgodovinske priložnosti za normalizacijo poblaznelih konzervativcev. Ki pa bo ostala neizkoriščena. Prvi trije dnevi.

Nadaljujte z branjem→

Moj trenutno najboljši slovenski bend (pa še kar) raztura.

Kot pravijo s svoji voščilnici:”Niso pravi cajti, da bi se kregali! Mejte se radi!“

Mnoge je pred meseci zbodel govor, Jeroma Powella, predsednika Fed, v katerem je kot enega izmed pozitivnih učinkov denarne politike Fed omenil tudi zmanjševanje rasnih razlik. Mnogi so bili zgroženi, nekateri pa so presenečeni. Powell je pri tem imel v mislih, da Fed s svojo agresivno denarno politiko, kjer ob stabilnosti cen primarno skrbi za polno zaposlenost (dualni mandat Fed), dejansko poskuša minimizirati izgube zaposlenosti zaradi poslovnih ciklov. Pri tem je učinek na črnski del populacije bistveno večji, saj v povprečju delajo na delovnih mestih, ki so močneje podvržena fluktuacijam zaradi kriz.

Tak nadproporcionalno pozitiven učinek Fed na zaposlenost, in s tem na plače oziroma razliko v plačah med črnskim in belskim delom populacije v ZDA, je seveda logičen. Toda čeprav se zelo lepo sliši v govoru predsednika Fed ali bankirjev na Wall Streetu, je ta učinek dejansko minoren. Minoren v primerjavi s tem, kolikor pridobi belsko prebivalstvo z akomodativno denarno politiko Fed. V še vroči raziskavi “Monetary Policy and Racial Inequality” so Bartscher, Kuhn, Schularick & Wachtel (2021) ovrednotili učinke denarne politike Fed na tipično črnsko in tipično belsko gospodinjstvo (seveda gre za povprečja, ki skrijejo še bistveno večje učinke). Ocenili so, da zaradi spremembe obrestne mere za 100 bps (1%) in s tem zmanjšane brezposelnosti tipično črnsko gospodinjstvo v treh letih pridobi kumulativno 100 dolarjev oziroma 0.19% letnega dohodka. Na drugi strani pa zaradi te spremembe denarne politike tipično belsko gospodinjstvo v treh letih poveča svoje premoženje za 17%. Seveda, belska gospodinjstva imajo v povprečju v lasti več vrednostnih papirjev in nepremičnin, zato pridobijo bistveno več.

Če pa tukaj upoštevate še izjemno neenakomerno porazdeljeno premoženje tudi znotraj belske populacije (glavnina premoženja je skoncentrirana v zgornjih 10% in seveda največ v zgornjem 1%), pa je jasno, da denarna politika Fed seveda najbolj koristi premožnim, medtem ko spodnjima dvema tretjinama prebivalstva namenja le drobtinice. Toda v govoru predsednika Fed, kako Fed s svojimi politikami pomaga pri zniževanju rasnih razlik, to seveda zelo dobro izveni. Robinhoodovsko. Nadaljujte z branjem→

Glede na indikator porabe električne energije (EE) v delovnih tednih letošnji januarski obseg gospodarske aktivnosti za lanskim zaostaja za okrog 4%. To več kot konec septembra in v drugi polovici oktobra, ko se je poraba EE skorajda izenačila z letom poprej. Vsekakor pa v drugem valu kljub bistveno večjemu razmahu epidemije ni prišlo do tolikšnega upada proizvodnje, saj je industrijska proizvodnja za razliko od prvega vala ostala odprta, prav tako pa večji del storitvenih dejavnosti.

Seveda ta indikator gospodarske aktivnosti ni popoln, vendar pa kaže najboljši približek dejanskega gibanja gospodarske aktivnosti v realnem času. Naslednji teden bodo na voljo že nekateri mesečni podatki do konca prejšnjega leta.