Mnoge je pred meseci zbodel govor, Jeroma Powella, predsednika Fed, v katerem je kot enega izmed pozitivnih učinkov denarne politike Fed omenil tudi zmanjševanje rasnih razlik. Mnogi so bili zgroženi, nekateri pa so presenečeni. Powell je pri tem imel v mislih, da Fed s svojo agresivno denarno politiko, kjer ob stabilnosti cen primarno skrbi za polno zaposlenost (dualni mandat Fed), dejansko poskuša minimizirati izgube zaposlenosti zaradi poslovnih ciklov. Pri tem je učinek na črnski del populacije bistveno večji, saj v povprečju delajo na delovnih mestih, ki so močneje podvržena fluktuacijam zaradi kriz.

Tak nadproporcionalno pozitiven učinek Fed na zaposlenost, in s tem na plače oziroma razliko v plačah med črnskim in belskim delom populacije v ZDA, je seveda logičen. Toda čeprav se zelo lepo sliši v govoru predsednika Fed ali bankirjev na Wall Streetu, je ta učinek dejansko minoren. Minoren v primerjavi s tem, kolikor pridobi belsko prebivalstvo z akomodativno denarno politiko Fed. V še vroči raziskavi “Monetary Policy and Racial Inequality” so Bartscher, Kuhn, Schularick & Wachtel (2021) ovrednotili učinke denarne politike Fed na tipično črnsko in tipično belsko gospodinjstvo (seveda gre za povprečja, ki skrijejo še bistveno večje učinke). Ocenili so, da zaradi spremembe obrestne mere za 100 bps (1%) in s tem zmanjšane brezposelnosti tipično črnsko gospodinjstvo v treh letih pridobi kumulativno 100 dolarjev oziroma 0.19% letnega dohodka. Na drugi strani pa zaradi te spremembe denarne politike tipično belsko gospodinjstvo v treh letih poveča svoje premoženje za 17%. Seveda, belska gospodinjstva imajo v povprečju v lasti več vrednostnih papirjev in nepremičnin, zato pridobijo bistveno več.

Če pa tukaj upoštevate še izjemno neenakomerno porazdeljeno premoženje tudi znotraj belske populacije (glavnina premoženja je skoncentrirana v zgornjih 10% in seveda največ v zgornjem 1%), pa je jasno, da denarna politika Fed seveda najbolj koristi premožnim, medtem ko spodnjima dvema tretjinama prebivalstva namenja le drobtinice. Toda v govoru predsednika Fed, kako Fed s svojimi politikami pomaga pri zniževanju rasnih razlik, to seveda zelo dobro izveni. Robinhoodovsko.

Finally, we compare the relative earnings effect to the relative portfolio effect defined as the difference in capital gains accruing to black and white households. The earnings effect of 0.19% of annual income after three years can be contrasted with the corresponding differential portfolio effect after three years of around 17% of annual income. Hence, the differential in the capital gains effect is orders of magnitude larger than the earnings effect.

Monetary policy shocks that change asset prices have differential effects on the wealth of black and white households. White households gain more because they have more financial wealth and hold portfolios that are more concentrated in interest-rate-sensitive assets such as equities. At the same time, monetary policy shocks reduce the gap between black and white unemployment rates and bring larger earnings gains for black households. Bringing the two together, however, leads to one stark finding: the reduction in the earnings gap pales in comparison to the effects on the wealth gap. Our analysis therefore does not bode well for the suggestion that a more accommodative monetary policy helps alleviate racial inequalities. Clearly, this does not mean that achieving racial equity should not be an important objective of economic policy, but the tools available to central banks might not be the right ones.

Vir: Bartscher, Kuhn, Schularick & Wachtel (2021), “Monetary Policy and Racial Inequality”