Rezultat glasovanja o včerajšnji konstruktivni nezaupnici obstoječemu predsedniku vlade je bil glede na kompleksnost politične situacije v državi pričakovan. Politična situacija je zelo kompleksna in če ne bi bila, bi že zdavnaj imeli novo vlado. Sploh ne bi bi prišlo do razpada Šarčeve koalicije. Ampak do tega razpada in zamer, zaradi katerih se opozicija lani nekaj mesecev ni bila sposobna niti pogovarjati med seboj, je prišlo zaradi te kompleksnosti politične sitiacije.

Te kompleksnosti smo se pobudniki koalicije KUL zavedali na samem začetku. Vedeli smo, da če v prvem koraku poenotimo štiri opozicijske stranke, lahko potencialno iz sedanje vladne koalicije potegnemo ven Desus in del SMC, vendar le skupaj, oba naenkrat. Pokazalo pa se je, da je situacija znotraj Desus še bolj kompleksna kot znotraj SMC. V poslanski skupini Desus imamo pet poslancev, od katerih je vsak v specifičnem položaju, pri čemer pa je le eden v situaciji, ko mu je mar, ali bo stranka preživela naslednje parlamentarne volitve leta 2022 ali ne. Vse ostale zanima le osebna kalkulacija koristi. Zato smo poskusili s Karlom Erjavcem kot optimalnim kandidatom v dani situaciji. Edinim, ki je lahko v tej situaciji poenotil stranko in potencialno zagotovil štiri glasove poslancev Desus. Če bi to uspelo, bi sledili tudi trije poslanci SMC. Vendar so prevladale osebne kalkulacije posameznih poslancev, ustrezno podprte z obljubami in darili iz vladne koalicije. In v tej bitki se s poštenimi metodami pač ni dalo zmagati.

Kako naprej?

Pozitivno je, da smo uspeli povezati opozicijo v koalicijo, kar bo pomembno v naslednjem letu do volitev. Ta združena opozicija lahko z nekaj glasovi nezadovoljnih poslancev v vladni koaliciji nekoliko umirja ta vladni stampedo čez pravno državo, skozi institucije in prepreči najhujše oblike demontaže države. In to bo njeno glavno poslanstvo, pa tudi njen domet.

Za kaj več pa je ta opozicijska koalicija KUL prekratka. Tukaj ne morete pričakovati bistvenega poenotenja, večjega, kot smo ga imeli v zadnjih štirih mesecih. Vsaka izmed teh strank bo v naslednjih mesecih le še bolj želela nabirati svoje politične točke pred volitvami, zato bo enotnosti vedno manj.

Zato se je treba posvetiti bistvu problema. To pa je v tem, da je sedanja leva sredina preveč razklana. Imamo šest majhnih strank, ki med seboj tekmujejo in kanibalizirajo ta politični prostor. S šestimi strankami na levi sredini ni mogoče narediti resne politične sile. Prav tako na podlagi šestih strank in mnoštva frakcij in drobnih osebnih interesov znotraj njih ni mogoče narediti operativne vlade. Za operativno vlado je potrebna politična enotnost in močno vodstvo.

Zato je potrebna konsolidacija na levi sredini, do te pa ne more priti na podlagi sedanje strankarske strukture. V ta politični prostor mora priti nova politična sila, nova sredinska stranka. Stranka, ki v politiko ne bo znova prinesla samo intelektualne širine, zmernosti in povezovalnosti, kar je iz našega političnega prostora izginilo z de facto propadom LDS leta 2004, pač pa stranka, ki bo v politiko prinesla tudi vsebino in vizijo razvoja. Tega slednjega nam v tej državi manjka vse od osamosvojitve naprej, z njo sta se vsebina in vizija praktično izpeli. In stranka, ki bo uspela angažirati stroko in kompetence, ki jih imamo v tej družbi, vendar so bili v tej politični mlakuži odrinjeni ali se raje umaknili, da se ne umažejo.

Glede na to, da sedanja politična garnitura, z nekaj drobnimi izjemami, v svojem dnevnem kruhoborstvu in omejenem intelektualnem dometu te vizije in vsebine ni sposobna, jo mora zagotoviti intelektualna elita. Tako kot je bila osamosvojitev projekt tedanje kritične intelektualne sile, mora tudi pobuda za novo sredinsko stranko in za predrugačitev političnega prostora priti od intelektualne sile te družbe. Samo ta lahko ob ustrezni širini zagotovi vizijo razvoja slovenske  družbe v 21. stoletju.

To je naša dolžnost kot intelektualcev in tukaj se preprosto moramo angažirati. Vsi, ki nam je mar prihodnosti tega naroda in te države kot strpne skupnosti, ki omogoča, da uresničimo naše potenciale in razvojne ambicije.