Ob vsem impozantnem opusu, pa me je od vseh Đoletovih pesmi najbolj zadela tale – Čovek sa mesecom u očima. Zaključna pesem na albumu “Jedan od onih života“. Album je bil pod vplivom vojne groze na Hrvaškem in prežet s protivojno tematiko. Ta pesem je posvečena žrtvam v Vukovarski drami. Meni se ob tej Đoletovi pesmi vedno naježi koža in nato mi še dneve ne gresta iz glave melodija in refren. Redko katera pesem me je v življenju tako zadela.

Ne znaš ti šta znaći ubiti grad
ne znaš ti bauke kaljavih rovova
ne znaš ti sta znaći spavati sad
kad sklopim oči nista osim tih krovova

Kada sklopim oči nebom naidju mobe
zamirišu gostinjske sobe
nebom svadba odzvanja
kada sklopim oči nebom promiću lica
zatreperi roj tamburica
Dunav sedef odranja

…

Ne znaš ti, nema oslobodjenih
svaku tišinu mi granata prošara
spašen je taj prvi pogodjeni
a svi su drugi večni taoci košmara