Stanko Štrajn

Moda je ne le način oblačenja, temveč tudi način obnašanja in ravnanja. Včasih je bilo moderno, da imaš kot priden Slovenec zidanico in vinograd, da prideluješ vino in veseljačiš s prijatelji. Pred 40 leti je bilo moderno, da smo si tedanji študenti kupili abonma za filharmonične koncerte in je bila dvorana zasedena do zadnjega sedeža. Pred leti je bilo normalno, da imaš službo za nedoločen čas, sedaj pa je moderno da delaš prekarno ali pa da zaslužiš svoj vsakdanji kruh recimo s špekulacijami na finančnih trgih, ali da rudariš po spletu. Če je bilo nekoč moderno, da si pridelaš hrano na svoji njivi je ta navada pozabljena, saj je aktualno, da si nakradeš krompir na tuji njivi. Zlasti je moderno zlorabiti priložnost če jo imaš, da si kaj prilastiš legalno in legitimno iz javnih sredstev.

Slovenska filharmonija vsako leto pripravi abonmajske koncerte in do sedaj smo abonenti državljani in davkoplačevalci abonmajske vstopnice naročili, plačali in jih prejeli po pošti, ali pa smo jih lahko kupili na blagajni Slovenske filharmonije, ne da bi morali čakati v vrsti. Te lepe navade sem bil deležen več kot 40 let, kolikor redno uživam v odlični glasbi našega filharmoničnega orkestra in zbora. Sprememba, ki sem jo zaznal v dolgih letih, se kaže v spremembi občinstva. Če so nekoč sedeže na koncertih zasedali študentje in ljudje srednjih let in so bili starejši poslušalci v manjšini, je sedaj obratno in so mlajši poslušalci in tisti srednjih let v manjšini, odločno pa prevladujemo upokojenci. Če je bila nekoč dvorana polno zasedena je v zadnji letih zasedenost vedno manjša in se zgodi, da je več kot pol dvorane prazne.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Dogajanja v ekonomiji in javnih financah v letošnjem letu v celoti odstopajo od dosedanjih izkušenj in trendov. Zaznamoval jih je predvsem največji padec gospodarske aktivnosti v samostojni Sloveniji, saj se je ustvarjeni BDP v drugem kvartalu glede na lani znižal kar za 13 %. Na drugi strani pa istočasno beležimo tudi največje povečanje prejemkov prebivalstva in depozitov na bankah. V drugem kvartalu se je tako povprečna neto plača zaposlenih pri pravnih osebah povečala za več kot 10 %, zaradi česar je ob manjšem padcu zaposlenosti (1,3 % ali 18 tisoč oseb), povečala tudi masa izplačanih neto plač teh ljudi za 9 % oz. za okoli 400 mio EUR glede na lansko prvo polletje. V istem času (v prvem polletju) so prebivalci povečali tudi vloge v bankah za 1,25 milijarde EUR.

Na podoben način pa  prav tako odstopajo dogajanja v proračunu Republike Slovenije. V zadnjih petih mesecih trajanja krize je v proračunu nastala kar 2,2 milijardna “luknja”, prav tako največja v vsej zgodovini. Torej visok minus, ki pa so ga na ministrstvu brez težav pokrili z nekaj milijardami novih posojil. Ob tem je zanimivo spremljati odzive fiskalnega sveta, ki je še lani ob visoki gospodarski rasti svaril za vsakih sto ali dvesto milijonov preseganja izdatkov, letos pa ob milijardnih povečanjih in primanjkljaju teh tveganj sploh ne omenja.

Nadaljujte z branjem→

Tudi iz Nemčije pride kdaj kaj dobrega (razen vrhunskega inženirskega znanja in najboljših avtomobilov, seveda). Tokrat je to predlog reforme fiskalnih pravil, ki so ga naredili na Inštitutu za makroekonomske politike (IMK, Düsseldorf). Predlog izhaja iz spoznanja, da mora nov fiskalni okvir po eni strani omogočiti makroekonomsko stabilizacijo v času recesije, na dolgi  rok pa tudi kapitalsko modernizacijo gospodarstva prek fiskalnega prostora za investicije v infrastrukturo.

Predlog je zelo razumen in predvideva troje:

1. izhodišni (benchmark) javni dolg se zaradi pandemije dvigne iz 60% na 90% BDP,
2. izdatkovno fiskalno pravilo se nanaša samo na neciklične in neinvesticijske izdatke,
3. za investicijske izdatke velja Zlato investicijsko pravilo.

Pri nas se razprava glede potrebnosti spremembe fiskalnega pravila sicer še ni niti začela, toda ker imamo eno najbolj restriktivnih fiskalnih pravil, bo potrebno to razpravo (in spremembo zakona) opraviti kmalu. Problem bo, da ko bo naslednje leto Evropska komisija v nekem trenutku preklicala sedanje “fiskalne izredne razmere” zaradi epidemije, nam bo naše neživljenjsko fiskalno pravilo – v situaciji, ko bo javni dolg večji od 100% BDP, deficit pa nad 3% BDP – zategnilo vrat. In takrat se bo zaradi tega recesija šele prav razživela.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je v dveh nadaljevanjih že predstavil svoj pogled na “Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti“, v katerem so kolegi iz Ekonomske fakultete predstavili predlog aktivnosti, s katerimi naj bi v štirih letih nadomestili polovico zaostanka produktivnosti za Avstrijo. Kordež, ki je odličen analitik, je seveda takoj opazil, da je tak program prepolovitve zaostanka za Avstrijo v zgolj 4 letih povsem nerealističen (čeprav je program aktivnosti sam po sebi večinoma dober).

Sam bom k temu na hitro dodal samo dva vidika. Prvi je, da je seveda v 4 letih prepoloviti zaostanek v produktivnosti za Avstrijo na ravni znanstvene fantastike. Avstrija je v zadnjem desetletju svojo produktivnost (BDP na prebivalca) v povprečju povečevala po 1% letno. Kot kaže spodnja slika, če Slovenija želi zaostanek v produktivnosti za Avstrijo prepoloviti (lani je dosegala 51% produktivnosti Avstrije) v 4 letih, potrebuje povprečno letno rast BDP na prebivalca v višini 11.5%! Oziroma slovensko gospodarstvo mora rasti za dobrih 10 odstotnih točk hitreje od Avstrije! Ni realistično, če se milo izrazimo.

Nadaljujte z branjem→

Kot je sporočil Statistični urad, je BDP v drugem četrtletju letos glede na isto četrtletje lani upadel za okroglo 13%.

Končna potrošnja gospodinjstev (ki je poleg investicij v osnovna sredstva najpomembnejša komponenta domačega trošenja) je bila v drugem četrtletju 2020 nižja za 16,6 %, bruto investicije v osnovna sredstva pa za 16,7 %. […] Celoten izvoz je bil v drugem četrtletju leta 2020 za 24,5 % manjši od izvoza v istem četrtletju 2019, od tega izvoz blaga za 21,9 %, izvoz storitev pa kar za 35,0 %. 

Dinamika dodane vrednosti po panogah (v spodnji sliki) pri tem kaže, da je v skladu s podatki, ki jih tedensko prikazujem tukaj na podlagi dinamike porabe električne energije, aktivnost v predelovalnih dejavnostih upadla za 16.7% (moja ocena je bila upad industrijske proizvodnje v Q2 za okrog 17%). Ob tem pa velja omeniti, da je bil upad dinamike v storitvenih panogah bistveno manjši od ocen, ki sledijo iz podatkov SURS o obsegu prodaje v storitvenem sektorju (do konca maja), kar je ublažilo upad BDP. Predvsem velja tukaj pozornost usmeriti na javno financirane dejavnosti uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva (te dejavnosti predstavljajo 16% skupne dodane vrednosti), kjer je bil upad aktivnosti minimalen (-1.1). Večji pa je bil v finančnem sektorju in poslovanju z nepremičninami.

Slika 1: Dinamika dodane vrednosti v Q2 2020 po dejavnostih (%)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o “Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti”, ki so ga pripravili avtorji iz Ekonomske fakultete iz Ljubljane na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in v okviru Združenja Manager. Pri tem sem omenil tudi nekaj številčnih podatkov in primerjav, vendar teksta nisem dopolnjeval s temi podatki, ker bi bil sicer preobsežen. Zato sem nekaj zanimivih podatkov o dodani vrednosti in BDP zbral v tem drugem delu, tudi kot argumentacijo nekaterih zaključkov iz prvega dela.

Načeloma se lahko strinjamo z usmeritvami predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let – tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je bil precej pozornosti deležen “Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti“. V njem je široka skupina avtorjev iz Ekonomske fakultete na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in v okviru Združenja Manager  sestavila predlog aktivnosti, s katerimi naj bi v štirih letih nadomestili polovico zaostanka produktivnosti za Avstrijo. Na tako ambiciozen,  obsežen in med veliko deležniki obravnavan dokument se verjetno ni najbolj primerno odzivati s takšnim krajšim zapisom, vseeno pa bi si dovolil pokomentirati nekaj usmeritev. Predlog je namreč predstavljen na način, kot da avtorji vedo, kako bi lahko v nekaj letih “ujeli” polovico zaostanka za Avstrijo, da so to zapisali. Če pa politika tega ne bo sprejela in predlaganih smernic ter ukrepov uresničila, pa bo pač njena odgovornost.

Pri tem sicer ni dvoma, da so predstavljeni predlogi aktivnosti smiselni in da jih je potrebno uresničevati. A da bi ti predlogi lahko vodili k kar razpolovitvi našega zaostanka za Avstrijo v vsega štirih letih, pa vseeno menim, da ni realno, niti smiselno (pri tem se da razumeti, da se je dokument pripravljal v času pred korono in vplivi pandemije niso upoštevani).

Načeloma se lahko strinjamo z usmeritvami predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali za nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let – tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.

Nadaljujte z branjem→

Lockdown se je zdel smiseln na začetku prvega vala pandemije. No, dejstvo je, da to ni bil prav zelo uspešen politični eksperiment, kako ravnati v času takšne pandemije. Kratkoročno je uspel omejiti širjenje virusa, vendar pa preprosto ni zmogel virusa izkoreniniti, saj se je virus vrnil takoj, ko so vlade relaksirale ukrepe ter liberalizirale gibanje in gospodarske aktivnosti. Vendar so se njegove negativne posledice (od gospodarskih, družbenih do psiholoških učinkov) pokazale kot hujše od koristi.

Blizu mi je razmišljanje Marka Woolhousa, profesorja infekcijskih bolezni na Univerzi v Edinburghu, sicer pa člana posvetovalne skupine britanske vlade glede Covid pandemije (Scientific Pandemic Influenza Group on Behaviours).

Prizna, da takrat nihče od odločevalcev ni nič vedel, da je šlo za paniko in da se je lockdown zdel smiseln takrat, ko ni bilo boljše ideje in v upanju, da se bo virus izgorel in da se bomo v tem času naučili, kako ravnati z njim. Veliko napak je bilo narejenih zaradi premalo vedenja. Napaka je bilo zapiranje šol (saj otroci niso prenašalci), namesto da bi zaščitili ranljive skupine (nad 70 let, tiste v domovih za ostarele in tiste z rizičnimi boleznimi).

Dejstvo je, da se virus ni izgorel in da se moramo naučiti, kako živeti z njim. Čas je za plan B, kot sem napisal pred dvema mesecema v Nespodobna izbira je zdaj tu: izbira med povečanjem števila okužb in uničenjem gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→