Spodnja mapa, ki kaže razporeditev glasov na ameriških predsedniških volitvah v 2020, je zanimiva sama po sebi (modro so večinsko demokratski glasovi, rdeče pa večinsko republikanski glasovi). Pokaže to drastično urbano – ruralno politično polarizacijo v ZDA. Praktično vsi urbani predeli ZDA, kjer je večja koncentracija višje izobraženih in višje kvalificiranih volilcev, kjer so univerzitetna središča in delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, so modri. Rdeči so po pravilu predeli brez univerzitetnih središč.

Vir: New York Times

Nauk iz te zgodbe je seveda, da dostop do kvalitetnega šolstva in izobrazbe volilce naredi bolj progresivne. In če kaj, bi ameriške vlade morale delati na tem boljšem dostopu do izobraževanja. Hkrati pa bi to seveda izboljšalo tudi življenjske perspektive volilcev, zmanjšalo neenakost, posledično pa tudi politično polarizacijo. Prav slednja ruralnim predelom ZDA jemlje to perspektivo. Začaran krog.

Seveda pa se potem konzervativna opcija ne bi imela kje napajati z glasovi.

Gita Gopinath, glavna ekonomistka IMF (sicer pa profesorica na Harvardu) je v današnji kolumni v Financial Timesu izbrisala 50 let “razvoja v vzvratno smer” (neoklasične, neomonetaristične) makroekonomije in uporabila snov srednje ravni učbeniške makroe, ne (več) samo razvitih držav, pač pa globalno gospodarstvo, nahajajo v Keynesovi “likvidnostni pasti” (kot jo sicer predavamo v IS-LM modelu). Se pravi, monetarna politika je za vse standarde nepojmljivo ekspanzivna, obrestne mere so blizu ničle, pa vendar se gospodarstvo ne premakne nikamor, ker vseh teh enormnih količin likvidnosti zaradi hude negotovosti nihče noče uporabiti. Še več, centralne banke bodo zaradi ekstremno nizke inflacije in celo deflacije prisiljene k “ustvarjanju” negativnih obrestnih mer, da bi spodbudile zadolževanje.

In kot pravi standardna makroekonomija v IS-LM modelu, je v takšnem okolju edina učinkovita politika fiskalna. Ergo, Gopinathova poziva države naj se zadolžujejo in začnejo deliti neposredne transferje prebivalstvu in gospodarstvu, naj z javnim denarjem investirajo v zdravstvo ter v zeleno, digitalno in inkluzivno (pravično) prestrukturiranje gospodarstev. To bo za seboj potegnilo tudi zasebne naložbe v iste sektorje in s tem rezultiralo v bolj robustnem in zelenem okrevanju.

Amen.

No, kdo bo neomonetaristom / neoklasikom in neo(kvazi)keynesiancem povedal, da je 50 let njihovega “razvoja v vzvratno smer” šlo v nič? Pa vse te silne Nobelove nagrade za danes ničvredne teorije (ki bazirajo na racionalnih pričakovanjih ultra racionalnih individulistov). Ko “zagusti”, pač na pomoč kličemo državo; ko se racionalni individualisti v strahu skrijejo vsak v svoj kot, angažiramo kolektivno akcijo.*

Nadaljujte z branjem→

Daleč najboljšo, najbolj kompleksno in najbolj zanesljivo napoved ima seveda Nate Silver (538), ki je danes objavil zaključno napoved. Njegova napoved kaže, da ima Biden več kot 90-odstotno verjetnost zmage, …

Nadaljujte z branjem→

Nekaj odlomkov iz petkovega intervjuja v Večeru:

Kako dolgo ima iniciativa KUL rok trajanja? Do kdaj mora biti realizirana? Naslednje leto namreč Slovenija predseduje Svetu EU. Si lahko Slovenija privošči, da takrat pride do menjave vlade?

„Če bo šlo vse idealno, bi od začetka te pobude do tega, da se s konstruktivno nezaupnico zamenja vlada, minila približno dva meseca. Predvsem je tukaj problem zaradi volilnega kongresa stranke DeSUS, ki je postavljen na konec novembra. To nam malce podaljšuje celo zadevo. Težko je pričakovati, da se bo stranka prej opredelila do vstopa v neko drugo koalicijo, preden to predebatirajo in potrdijo na samem kongresu. Če bi se DeSUS odločil vstopiti v to koalicijo, pa tudi SMC, bi lahko bila sredi decembra izglasovana konstruktivna nezaupnica, v sredini januarja pa bi že lahko začela delovati nova vlada. Samo predsedovanje Svetu EU pa ni tako velik problem, saj danes Evropski svet vodi celo zadevo, zato ne more prihajati do kiksov. Predsedovanje lahko vodi tudi vlada v odhajanju. Imeli smo primere predsedovanja v državah celo brez vlade ali z volitvami med predsedovanjem.“

Slovenija se pod aktualno vlado vse bolj umešča v evropski iliberalni tabor, kar je tudi zagata za Bruselj. V Bruslju verjetno ne bodo zelo zaskrbljeni, če pred ali med predsedovanjem pade vlada?

„Točno to. Spreminjanje nacionalnih politično-strateških prioritet je bil eden od razlogov, zakaj smo pripravili pobudo KUL. Slovenija se nevarno približuje drugi strani, uničujejo se demokratične pridobitve po padcu socializma. Oddaljujemo se od jedra progresivnih držav. V Evropi noben ne gleda pozitivno na stvari, ki se dogajajo v Madžarski, Poljski ali na Češkem. Menim, da bi bila v EU s simpatijo sprejeta sprememba oblasti, ki bi bila bolj liberalno, progresivno usmerjena, stran od tako nazadnjaško usmerjenega višegrajskega bloka.“

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje RTV hiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi  primerjavo z rezultati poslovanja družbe SŽ – Potniški promet. Seveda gre za popolnoma različne dejavnosti, podobnost je edino v javnih virih financiranja. Tako kot se RTV financira pretežno z RTV prispevkom (neka oblika javnih sredstev), tudi dve tretjini prihodkov družbe SŽ – Potniški promet prihaja iz javnih virov (iz državnega proračuna kot plačilo za izvajanje Obvezne javne gospodarske službe prevoza potnikov). A tudi tu je razlika precejšnja. Medtem ko je prispevek za RTV že dolga leta nespremenjen, se prispevek proračuna Železnicam za OGJS vsa leta povečuje in Potniški promet posluje z dobičkom. V takratni analizi so bili zanimivi tudi podatki o gibanju plač obeh poslovnih subjektov, katere sem samo omenil. Zato tokrat še objavljam še nekaj podrobnejših številk o tem. Pri tem se bom izognil komentarjem in prikazal samo nekaj osnovnih podatkov, oceno teh razmerij pa prepuščam bralcem.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjih treh dneh se absolutno število novih okužb dnevno znižuje, kar bi lahko bil znak, da je bil vrh drugega vala epidemije morda že dosežen in da so ukrepi lockdowna iz prejšnjega tedna učinkovali. Nekaj slik iz Covid-19 Sledilnika:

Nadaljujte z branjem→

Ko po nekaj uvodnih taktih pesmi na radiju, ki ti povzročijo ugodje, ugotoviš, da – jasno – gre za pesem priljubljenega benda. Zakaj se ne dela več takšne muzike?

Alojz Ihan, imunolog, profesor, pisatelj in intelektualec v eni osebi, je v današnji kolumni v Delu izvrstno razložil serijo napak, ki jih je storila vlada pred in tekom drugega vala epidemije. Tako močno, da ji ostane le še panično ekspresno postavljanje bolnišničnih kapacitet. Vendar pa Ihan opozori tudi na naše neodgovorno obnašanje – na prikrivanje tega, da smo okuženi, s čimer se okužba hitro in nekontrolirano širi. Ključ je v razumevanju tega obnašanja in kako motivirati ljudi, da se bomo obnašali bolj odgovorno do drugih. Vendar, ker gre za dokaj različne motive, preostane kot edini ukrep le tisti najbolj skrajni – lockdown ali celo popolna karantena. Na žalost.

Zakaj bi se bolniki odločili prikrivati okužbo? Najprej, ker lahko – s padcem epidemiološkega sledenja je država kontrolo nad epidemijo dejansko prepustila bolnikom. Trenutno torej slovensko epidemiološko politiko vodijo – anonimni bolniki. Ki so velikokrat tudi v stiski, se bojijo za zaslužek, za delovna mesta, so prestrašeni zaradi prihajajoče ekonomske krize in po drugi strani pod vtisom sporočil o »navadni gripi« lahko presodijo, da bo morda šlo tudi samo z aspirinom. Na koncu, če se bolezen poslabša, še vedno obstaja možnost bolnice in kisika, a do takrat se marsikdo odloči, da bo poskusil ter se ne bo izpostavljal pri delodajalcu in ne zapletal življenja s karantenami, dokler bo pač šlo.

Nadaljujte z branjem→

Čeprav je po svoje tečno, da po pol stoletja ponovno odkrivamo toplo vodo oziroma da nekaj, kar je bilo splošno znano pred pol stoletja, danes spet dobi veljavo, pa je vendar ta “korak priznanja” potreben. Pomembno je, da se formalno prizna, da je monetarna politika primerna za zdravljenje določenih bolezni, fiskalna politika pa bolj primerna za zdravljenje drugih ekonomskih bolezni ter da je, kot je pokazal že Keynes dobrih 80 let nazaj, za uspešno stabilizacijo in spodbujanje gospodarstva pomembna kombinacija obeh. Zanimivo pa je, da je bila tega priznanja prva sposobna sama monetarna izvršna politika, ne pa mainstream ekonomisti. Tako Fed kot ECB sta v zadnjih letih priznala, da ima monetarna politika svoje omejitve in da več od tega ne more narediti. V določenih pogojih lahko stabilizira gospodarstvo, ne more pa učinkovito spodbujati rasti (agregatnega povpraševanja oziroma BDP). Tudi če za 5 ali 10-krat poveča količine likvidnosti glede na normalno stanje. Centralnim bankam je zmanjkalo municije oziroma tudi če jo povečajo za neskončno, ne bo od tega nobenega realnega učinka.

 Aktualno priznanje Williama Dudleya, nekdanjega predsednika Fed New York:

There’s always something more that the Fed can do. But this misses a crucial point. Even if the Fed did more — much more — it would not provide much additional support to the economy

Vitor Constancio, nekdanji član izvršnega odbora ECB dodaja:

CBs have done a lot to stabilise markets and keep low rates. From then on there were diminishing returns. Low costs of financing/capital, provide incentives, but the economy needs actual expenditures in real goods and services and income transfers. Only fiscal policy can do that.

Nadaljujte z branjem→

Izjemna pesem Ifigenije Simonović, ki jo The Guardian razglasil za pesem tedna. Refleksija teže pričevanja travmatične sedanjosti. Zaboli. Vendar se konča s kančkom upanja na boljši svet pred nami. Če bo prevladalo dobro v nas in nam dovolilo, da stiske drugih predrejo zidove naših strahov in brezčutja.

____________

* Objavljeno z dovoljenjem avtorice