Nekaj poudarkov iz intevjuja v Objektivu:

Kakšna je vaša ocena, zakaj je razpadla vlada Marjana Šarca?

Razpadla je zaradi kompleksne politične strukture, zaradi razdrobljenosti strank na sredini. V sredini političnega prostora imamo izgubljeno generacijo volivcev in političnih strank, ki si že leta prizadevajo sestaviti prepričljivo zgodbo, a se vsakič znova sesuje v prah. Ni več prepričljive vsebine. Vemo, da je bila ZSMS in nato LDS zelo heterogena skupina ljudi, ki pa so imeli bogato notranjo razpravo in razvojno vizijo, ki je bila osredotočena na tranzicijo v sodobno demokratično družbo in tržno gospodarstvo in vstop Slovenije v EU. Po letu 2004 je LDS zgodba razvodenela, v nastali politični vakuum pa so kasneje skušali vstopiti novi projekti, za katere je bilo značilno, da gre za stranke okrog enega človeka. Imeli smo Pozitivno Slovenijo, Stranko Alenke Bratušek, pa Stranko Mira Cerarja in zdaj na koncu Listo Marjana Šarca. Imeli smo inflacijo novih strank in novih imen, njihov osrednji problem pa je bil, da niso prinesli vsebine. Na volitvah 2018 se je zato izkazalo, da ljudje nimajo koga voliti, zato imamo tako razpršene glasove in od volitev do volitev nižjo volilno udeležbo, nazadnje smo se ustavili pri 52-odstotni volilni udeležbi.

Razpršenost glasov je posledica neizdelane strankarske ponudbe, s tem da so novi projekti na vsakih naslednjih volitvah dobivali manj glasov. Vsebinski praznosti je sledila inflacija političnih strank, ki so gradile zgolj na obrazih. Po dolgem procesu drobljenja smo pristali pri šestih strankah leve sredine, ki jih je izjemno težko povezati v stabilno koalicijo, še težje pa oblikovati operativno vlado.

Če želimo imeti stabilno koalicijo, je ne sme sestavljati več kot tri ali štiri stranke, pri čemer mora imeti ena prevladujoč položaj. V Šarčevi vladi nismo imeli prevladujoče stranke, ki bi dajala ton in tempo celotni vladi, zato sta ob vsebinski praznini prevladala spotikanje in kanibalizem med partnerji in na koncu nezmožnost voditi vlado. Šarec je zaradi tega obupal in odstopil upajoč, da bo izsilil volitve, kar pa se je kasneje izkazalo za veliko napako. Velika razpršenost volilnih glasov na levi sredini, neobstoj prevladujoče politične stranke in vsebinska izpraznjenost so privedli do položaja, ko Šarcu ni preostalo nič drugega kot odstopiti.

Nadaljujte z branjem→

Nekateri voditelji strank KUL koalicije so se zasebno pridušali, da jim je žal sodelovanja v tem projektu. No, podatki o ratingih kažejo ravno nasprotno, in sicer da se je investicija v KUL splačala tako vsem strankam kot celoti kot tudi posameznim strankam.

Podatki Vox populi (Ninamedia) kažejo, da so bili skupni ratingi vladne koalicije in KUL koalicije pred začetkom projekta (do septembra 2020) izenačeni – stranke KUL so bile v malenkostni prednosti (glejte črtkane linije v sliki, ki kažejo povprečje pred KUL projektom in po njegovem začetku). Ratingi KUL strank so bili pred začetkom projekta KUL zelo turbulentni, saj so stranke delovale zelo nepovezano in neenotno. Z začetkom KUL projekta pa je rating KUL koalicije poskočil za 5.6 odstotnih točk in se stabiliziral na visoki ravni med 36 in 37%. Nasprotno pa je rating vladne koalicije, ki je bil do začetka projekta KUL trendno upadajoč, s projektom KUL še dodatno upadel za 2 odstotni točki (na 28.5%). Trend upadanja pa sledi tudi po neuspešni konstruktivni nezaupnici. Projekt KUL je torej navrtal še dodatno veliko luknjo v vladno koalicijsko barko.

Nadaljujte z branjem→

Vlada je dolgo časa odlašala z odpiranjem vrtcev in šol zaradi bojazni, da bo to povzročilo nov izbruh epidemije. Vendar, kot kažejo podatki, do tega ni prišlo. Vlada je 26.1. dovolila delno odprtje vrtcev in šol za učence 1-3 razreda v nekaterih regijah. Že pred tem se je 7-dnevna povprečna pojavnost okužb spustila na raven pod 1.300. V naslednjih treh tednih se je 7-dnevna pojavnost okužb kljub odprtju vrtcev in delnemu odprtju šol še naprej spuščala in 15.2., ko je vlada povsem odprla osnovne šole (in zadnji letnik srednjih šol) in odpravila omejitve gibanja med regijami in občinami, padla na raven pod 800. V zadnjih dveh tednih po popolnem odprtju šol se 7-dnevna pojavnost okužb spušča še naprej in je padla na raven okrog 700. Istočasno je v zadnjih petih tednih po odprtju šol povprečno dnevno zabeleženo število okužb med zaposlenimi v šolskih ustanovah in otroci znašalo manj kot 60. Odpiranje vrtcev in šol torej ni povzročilo novega izbruha epidemije.

Nadaljujte z branjem→

Mitja Vilar na to nujnost prezračevanja in prisilnega odvajanja izdihanega in dovajanja svežega zraka opozarja vse od sredine marca lani. Eno leto. Vse pristojne organe – od predsednika vlade, ministrstva za zdravje do NIJZ. In vse medije. Zaman. Če bi ga pristojni poslušali in mediji prispevali k temu z objavljanjem njegovih pozivov, bi morda lahko rešili nekaj sto ali celo tisoč življenj. Predvsem varovancev v DSO-jih. Vendar so ga ignorirali. Vsi po vrsti.

Bodo lažje razumeli to grafično animacijo, kako se okužba širi v neprezračenem prostoru, kako možnost okužbe preprečuje zračenje ter odvajanje izdihanega zraka? Bodo zdaj končno ukrepali?

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden me je »razveselil« dolgo pričakovani uradni tvit koalicijske stranke NSi z naslednjim tekstom: »Takoj zatem moramo začeti s strukturnimi reformami, s katerimi bomo okrepili zdravstvo, gospodarstvo, skrb za starejše in znižali davčne primeže za ljudi in podjetja. NSi bo pri tem aktivno sodelovala.« Kolega ga je na tviterju takoj prevedel v ljudem razumljiv jezik:

Natančno to politično stališče neoliberalne konzervativne stranke NSi sem pričakoval že najmanj pol leta. Desničarske stranke so namreč izjemno predvidljive v svoji ideološki agendi. In v skladu z maksimo Miltona Friedmana (»never waste a good crisis«) nikoli ne zamudijo dobre krize, da uresničijo svojo agendo. Njihova vrhovna agenda so nizki davki za premožne in podjetja, kar običajno zapakirajo v sintagmo »svoboda izbire« (v varianti Miltona in Rose Friedman »Free to Choose«) oziroma »ekonomska svoboda« (v zadnj varianti F. Cogana in J. Taylorja »Choose Economic Freedom«).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V teh turbulentnih časih je postalo spremljanje makroekonomskih gibanj dokaj obrobna zadeva. Številke o milijardah deficita in povečanja javnega dolga ali nekaj odstotni padci gospodarske aktivnosti so za večino nepomembne. Nedavno objavo o lanskem 5,5-odstotnem upadu gospodarske aktivnosti je na kratko povzelo nekaj medijev, mogoče s kakim komentarjem, spletni portali pa je praviloma niso niti zaznali. Res gre za historične podatke in zanima nas predvsem prihodnost, a za razumevanje slednje je dobrodošlo poznati tudi pretekla dogajanja.

Lanske napovedi upada BDP

Posebno to velja, ker imamo z napovedmi gospodarskih gibanj pravzaprav celo še več težav, kar nam potrjujejo tudi zadnje ocene o gospodarski rasti. Decembra lani, ko smo lahko že kar dobro ocenili gospodarska gibanja letu 2020, sta Urad za makroekonomske analize (UMAR) in Banka Slovenije (BS) med napovedmi gospodarskih gibanj za naslednja leta objavila tudi oceno za tekoče leto. UMAR je ocenil, da bo znašal realni upad BDP v letu 2020 6,6 odstotka, BS pa ga je ocenila celo na minus 7,6 %.

Nadaljujte z branjem→

Čeprav znanstveniki tako radi verjamemo v racionalnost ljudi in racionalnost debat na podlagi trdih dejstev (podatkov), pa zanemarjamo, da smo ljudje čustvena bitja.  Zanemarjamo, da se nas v debatah bolj dotaknejo osebne zgodbe, izkušnje  drugih, kot pa sstatistični podatki. Zadnje raziskave in empirična dejstva potrjujejo, da se v političnih debatah ljudem zdijo bolj prepričljivi tisti posamezniki, ki debato usmerijo na svoje osebne izkušnje, sploh če so utemljene na trpljenju, kot pa tisti, ki suhoparno navajajo dejstva ali statistične podatke.

To govori v prid uspešnosti populistov, ki dejstva, ki jim praviloma ne gredo v prid, označijo kot “fake news”, in zmagujejo z argumenti, ki temeljijo na čustvih in poudarjanju posamičnih primerov (ki so lahko neznačilni v množici vseh primerov). To pomeni seveda težke čase za znanstvenike in tiste, ki bi radi politične argumente gradili na dejstvih. Očitno bodo morali prilagoditi taktiko in svojo retoriko utemeljiti na osebnih primerih, ki pa bi morali biti reprezentativni – se pravi, odražati dejansko stanje. S tem pa seveda pridemo na mehek teren manipulacije. Ampak politični spindoktorji to že dolgo vedo. In naš predsednik vlade tudi, saj tudi zato svojo retoriko večinoma bazira na svojih osebnih travmah ter anekdotah.

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz s kolegi je naslovil odprto pismo na ameriškega predsednika Josepha Bidena, da uveljavi pravično obdavčitev ameriških multinacionalk. Za začetek predlagajo minimalno stopnjo davka na dobiček 21% ne glede na to, ker podružnice ameriških multinacionalk ustvarjajo dobičke. V splošnem pa predlagajo, da se v mednarodnih pogajanjih o obdavčitvi dobičkov multinacionalk uvede minimalna stopnja davka na dobiček v višini 25%, kar bi onemogočalo multinacionalkam, da skrivajo dobičke po davčnih oazah oziroma državah s posebno davčno ureditvijo (Irska, Luksemburg, Nizozemska, Ciper, Malta itd.).

For too long, international institutions have failed to deal with one of the most toxic aspects of globalization: tax avoidance and evasion by multinational corporations. Fair taxation of multinationals is needed to create the type of societies that we aspire to, and it must be a central part of any progressive tax system aimed at driving economic growth and creating high living standards for all. Ending corporate tax avoidance is also one of the best ways to tackle rampant inequality of wealth and income.

By shifting their profits to tax havens, large companies deprive governments worldwide of at least $240 billion per year in fiscal revenues. This shortfall affects not only the United States, where some 50% of overseas profits made by US multinationals are transferred to tax havens each year, but also the Global South, where revenue sources are more limited and hence reliance on corporate tax receipts to fund public services is greater.

Nadaljujte z branjem→