Two days ago, something extraordinary happened. Something that has never happened before in the history of capitalism. In Britain, the news came out that the economy had suffered its greatest slump ever – more than 22% down during the first 7 months of 2020. Remarkably, on the same day, the London Stock Exchange, the FTSE100 index, rose by more than 2%. On the same day, during a time America has ground to a halt and is beginning to look like not just as an economy in deep trouble but also, ominously, as a failed state, Wall Street’s SP500 index hit an all-time record.

Before 2008, the money markets also behaved in a manner that defied humanism. News of mass firings of workers would be routinely followed by sharp rises in the share price of the companies “letting their workers go” – as if they were concerned with their liberation… But at least, there was a capitalist logic to that correlation between firings and share prices. That disagreeable causality was anchored in expectations regarding a company’s actual profits. More precisely, the prediction that a reduction in the company’s wage bill might, to the extent that the loss of personnel lead to lower proportional reductions in output, lead to a rise in profits and, thus, dividends. The mere belief that there were enough speculators out there thinking that there were enough speculators out there who might form that particular expectation was enough to occasion a boost in the share price of companies firing workers.

That was then, prior to 2008. Today, this link between profit forecasts and share prices has disappeared and, as a consequence, the share market’s misanthropy has entered a new, post-capitalist phase.

Nadaljujte z branjem→

Finančni svet je odpuljen in absolutno odcepljen od temeljnih predpostavk sodobne finančne teorije, po kateri so tržni igralci racionalni, imajo racionalna pričakovanja in da tržna cena vsebuje poznavanje vseh informacij o finančnih instrumentih in fundamentih za njimi. Po tej teoriji, kot je lepo razložil njen glavni protagonist, nobelovec Eugene Fama, v finančnem svetu nikoli ne more biti cenovnih balonov ali njihovih pokov, saj tržna gibanja zgolj odražajo poznavanje vseh informacij, ki so na voljo v nekem trenutku. Baloni in poki po definiciji ne obstajajo. Jn o črednih nagonih in špekulacijah seveda ne more biti govora. Kaj pa tulipani, tesle, appli, uberji, nikole motors,…? Ah, dajte mir.

Zato mi je tako všeč spodnji komentar iz Financ, ki dogajanje na finančnih trgih povzame z znano, vendar ne ravno akademsko priznano »teorijo večjega bedaka«.

Naj navedem nekaj primerov, za katere se zdi, da nasprotujejo »zakonom fizike«. Ameriški »proizvajalec« vodikovih tovornih vozil Nikola Motors, ki to za zdaj še ni (za zdaj niso prodali še nobenega tovornjaka), je v prejšnjem četrtletju ustvaril 36 tisoč dolarjev (30 tisoč evrov) prihodkov (še ti so bili posledica namestitve solarnih panel na direktorjevi vili). Kolikšna je vrednost te družbe? Vlagatelji so jo ob koncu sredinega trgovanja ovrednotili na vrtoglavih 16 milijard dolarjev, kar je skoraj petkratnik tržne vrednosti najvrednejše slovenske borzne družbe Krka.

Nadaljujte z branjem→

V podporo komentarju o nesorazmernosti slovenskih ukrepov (splošne karantene) za povratnike iz Hrvaške je spodaj povzetek iz članka na Necenzurirano. Iz mednarodnih podatkov sledi, da se je na Hrvaškem okužilo vsaj 52 Slovencev, vendar od tega 51 v Novalji na Pagu (zloglasna žurerska plaža Zrče, eden pa v Makarski). Po teh podatkih se nihče od Slovencev ni okužil v Istri ali Kvarnerju.

Kljub (verjetni) nepopolnosti teh podatkov je očitno, da je verjetnost okužbe Slovencev v Istri ali Kvarnerju, kjer jih je letovalo med 70% in 80%, izjemno majhna. Kar seveda ponovno postavlja pod vprašaj nediferenciran ukrep slovenske vlade, ki je celotno Hrvaško umestila na rdeči seznam, namesto zgolj dveh najbolj epidemiološko problematičnih regij (Zagrebška in Splitsko-dalmatinska).

Nadaljujte z branjem→

Prispevek k javni razpravi o spremembah medijske zakonodaje

Evropska radiodifuzna zveza (EBU) je pred krizo objavila tehtno analizo o gibanjih prihodkov in delovanju javnih RTV v aktualnih razmerah na medijskih trgih v Evropi*

Zoran Medved

V obdobju 2014-2018 so prihodki teh organizacij realno padli za 4,3%, medtem ko se je povprečni bruto domači proizvod (BDP) v tem obdobju zvišal za 11,8%. Delež stroškov za javno RTV se je v istem obdobju znižal z 0,18% na 0,16% povprečnega BDP in kaže trend nadaljnjega zniževanja.

Nadaljujte z branjem→

Napoved vladnega govorca Jelka Kacina, da bo vlada jutri najbrž Hrvaško uvrstila na rdeči seznam in da bodo po petku vsi slovenski državljani, ki se vračajo iz Hrvaške, morali v 14-dnevno karanteno je absolutno nesorazmeren in politično kratkoviden ukrep. Razumljivo je sicer, da je vlada zaskrbljena nad situacijo v sosednji državi in da želi pred začetkom šole epidemiološko situacijo v Sloveniji spraviti pod nadzor. Vendar pa je pri tem potrebno preučiti situacijo in podatke ter uvesti ukrepe, ki bodo sorazmerni glede na situacijo, ne pa uvajati linearnih, splošnih drastičnih ukrepov.

In dosegljivi podatki absolutno ne podpirajo drastičnosti vladnih ukrepov.

Nadaljujte z branjem→

Kolega Dušan Mramor je pred dnevi objavil tekst na temo Demografskega sklada, v katerem je opozoril, da je način oblikovanja takšnega sklada neustrezen oziroma celo škodljiv. Njegovo odklonilno mnenje temelji na treh premisah, s katerimi se ne morem strinjati (več o tem v nadaljevanju). Na njegov tekst se je odzval kolega Bine Kordež, ki je sicer učinkovito ovrgel večino pomislekov Mramorja. Hkrati pa je tudi sam opozoril na nepotrebnost oblikovanja takšnega sklada, vendar iz razloga, da demografska situacija v Sloveniji ni in ne bo tako tako huda, da bi zahtevala oblikovanje posebnega sklada, iz katerega bi bilo potrebno vplačevanje v pokojninsko blagajno, saj je primanjkljaj slednje mogoče financirati iz rednih (davčnih) virov države.

Moje mnenje je drugačno. Menim, da je oblikovanje Demografskega sklada smiselno in koristno. Prvič, Demografski sklad kot oblika “premoženjskega sklada” (Wealth fund) je način nacionalnega dolgoročnega varčevanja. Pri čemer tekoče prihodke od državnega premoženja (dividende) – namesto, da bi porabimo za financiranje tekočih izdatkov – akumuliramo in plemenitimo in nam služijo kot dolgoročna rezerva za “deževne dni”. Torej za financiranje pokojninske blagajne v primeru poslabšane demografske situacije ali kot dodatek k rednim pokojninam (kot oblika državljanske dividende). In drugič, prenos državnega premoženja v Demografski sklad vidim kot način, da strateško državno premoženje dolgoročno “zaklenemo” in tako preprečimo njegovo razprodajo v primeru kakšnih “zmešanih” političnih idej ali pritiskov od zunaj, ali pa zgolj za financiranje tekoče porabe. Več v nadaljevanju.

Nadaljujte z branjem→

Popoldne na Radiju.SI, ko so zapored zavrteli Zadnjo ljubezensko pesem (priredbo Pankrtov, ki je boljša od originala) in Raj (zame osebno trenutno najbolj cool slovenske pevke Aleksandre Ilijevski), sem se zalotil, da sem ves čas razpet med obema stiloma. Rock je v mojih žilah, hkrati me pa iz tira vedno vrže ta nesrečna mehka melodija. No, ta Zadnja ljubezenska pesem je res dobra kombinacija obojega.

Na voljo so novi podatki, in sicer podatki SODO glede porabe električne energije v gospodarstvu (za julij) ter podatki SURS glede prodaje industrijskih izdelkov (za junij) in glede prodaje v storitvenih dejavnostih (za maj). Glede na predhodne podatke in moje projekcije izpred enega meseca se je poraba električne energije v gospodarstvu do konca julija okrepila bolj od predvidevanj – za lanskim julijem zaostaja le še za 8.7% (za dobro odstotno točko bolje od projekcije). Zasluga gre predvsem hitrejši dinamiki prodaje v industriji v juniju – zaostanek le še za 12.1% glede na lanski junij. Razočaranje pa je dinamika prodaje v storitvenih dejavnostih – za lanskim majem zaostaja kar za 22.6% (za dve odstotni točki slabše od predvidevanj. Podatki za junij, ko se je razmahnil turizem, bodo najbrž postregli z bolj optimistično sliko tudi glede prodaje storitev.

Nadaljujte z branjem→

(avtor želi ostati anonimen)*

V prispevku je podan alternativni pogled na odvijanje pandemije COVID-19. Po skoraj šestih mesecih od začetku pandemije vemo že bistveno več o samem virusu in poteku bolezni. Kakšni so vzorci virusnih izbruhov in kako so jih strokovnjaki zaznavali še pred izvajanjem zapletenih računalniških simulacij. Ali obstajajo pristopi k pandemiji, ki bi z relativno malo kolateralne škode tovrstno pandemijo postavili v povsem drug okvir? Spomnimo se, osnovni namen začetnih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa SARS-CoV-2 (COVID-19) je bil, da se ne preobremeni zdravstvenega sistema in se s tem prepreči humanitarna katastrofa v obliki izgube človeških življenj. Za ta namen se je izvajala »splošna karantena« in se postopno ugašale ali omejevale osnovne družbene dejavnosti. Že takrat je bilo vsem jasno, da je na obzorju nova gospodarska kriza, katere obsega pa nihče (zaradi veliko medsebojnih vplivov na gospodarstvo, ki so jih povzročali podobni ukrepi po praktično vsem svetu) ni znal natančno oceniti.

Danes, ko je država kupila na milijone mask in na stotine respiratorjev in s tem, za namen pandemije, domnevno močno okrepila zdravstveni sistem, pa se kljub dejstvu, da je zdravstvo neposredno zaradi pandemije praktično »brez dela« (posredno pa zaradi izvajanja raznoraznih ukrepov v nezavidljivem položaju), še vedno izvaja veliko omejitev v družbenem življenju. Dnevno se izvajajo številni pritiski ob navajanju rezultatov dnevnih meritev, za katere se niti ne ve, kaj dejansko pomenijo:

• Ali se upošteva domnevno nezanesljivost PCR testov in pri tem statistična napaka tovrstnih testov?
• Ali ima na testu pozitivni tudi simptome bolezni?
• Ali biti pozitivni pomeni, da boš lahko ali da si že »prebolel« bolezen pred meseci in si zaradi tega pozitiven na testu?
• Ali vsi ti pozitivni, ki hkrati ne zbolijo, ne doprinesejo k doseganju mejnega praga čredne imunitete in se s tem dejansko ščitijo vse ranljive ljudi (HIT – The Herd Immunity Threshold)?

Nadaljujte z branjem→