Narobe svet? Divja rast delniških trgov v času koronakrize namesto divje inflacije

Jure Škerl

Programi odkupovanja obveznic držav, ki so jih centralne banke sprožile v zadnjih nekaj mesecih, da bi olajšale posledice gospodarske krize, bi po klasični logiki morali rezultirati v občutno višjih stopnjah inflacije, kajti v sistem so bile injicirane ogromne količine svežega denarja. Ampak do tega očitno ni prišlo. Morda še bo, a inflacija za euroobmočje je v mesecu juliju na letni ravni znašala le 0,4 odstotka, kar je precej manj od tridesetletnega povprečja, ki je pri 1,95 odstotka [1]. Za ZDA pa znaša trenutna inflacija na letni ravni okrogel en odstotek, v primerjavi s 25-letnim povprečjem, ki se ravno tako giblje okoli dveh odstotkov [2].

Več denarja v obtoku bi moralo pomeniti nižjo vrednost posamezne enote. Vsaj tako ljubiteljsko si to razlagajo ekonomski amaterji, kot sem sam, in prav zato se mi zdi intrigantno vprašanje , zakaj se v praksi to še ni uresničilo. Morda pa se pritisk na cene, ki bi se moral manifestirati v višjih stopnjah inflacije, pa se ni, izraža nekje drugje? 

Ni treba gledati prav daleč, da najdemo osumljenca v tej zagonetki, namreč kam je poniknil ves natisnjen denar? Če kaj spremljamo dogajanje na borzah, vidimo, da jim gre kljub krizi zelo dobro. In človek si ne more kaj, da si ne bi mislil, da se večina svežega denarja zdaj z lopatami nalaga v trenutno “vroče” delnice tehnoloških gigantov. Državam so zasebni investitorji že tako ali tako posodili najmanj toliko, kot njihove javne finance še zmorejo prenesti. V nekaterih primerih tudi več.

Obstajajo dokazi za domnevo, da presežki kapitala pljuskajo na borze, ali pa gre vsaj za sumljivo visoke korelacije. Če pogledamo npr. tržno vrednost Appla v zadnjih petih mesecih, se je njegova vrednost v tem času podvojila (s tisoč na dva tisoč milijard dolarjev). Da je podjetje preseglo vrednost tisoč milijard dolarjev, je trajalo 42 let, za skok iz tisoč na dva tisoč milijard pa le 21 tednov.  Vrh tega že zadnjih nekaj let Apple ni na trg dal nobene revolucionarne novosti, je pa tudi res, da v četrtletnih poročilih vseeno redno izkazuje zelo lepe dobičke.

Tudi tržna vrednost Tesle trenutno že za kar 4-krat presega skupno tržno vrednost največjih treh ameriških avtomobilskih proizvajalcev (GM+Ford+Fiat Chrysler), čeprav je njen tržni delež v ZDA v primerjavi z veliko trojico tako majhen, da je na ravni statistične napake (trojica 44,2 %, Tesla 0,2 %, podatki za leto 2016). [3,4] Podobne eksplozije rasti, čeprav najbrž z več realne podlage, pa izkazujejo tudi drugi tehnološki velikani, kot sta Google in Amazon. 

Seveda je vedno res, da vlagatelji tipično investirajo na področja in v podjetja, za katera pričakujejo največjo rast v prihodnosti. To bi Tesla lahko upravičila, čeprav osebno ne vidim veliko razlogov, da s preklopom na proizvodnjo električnih avtomobilov tega ne bi mogla doseči tudi prej omenjena trojica, in to z veliko večjimi produkcijskimi kapacitetami. Zakaj vlagatelji menijo drugače? Morda pa smo tu stopili na polje, ki ga vsaj do neke mere upravljajo iracionalna pričakovanja? Vsaj v primeru Tesle se pojavlja sum, da gre pri strmi rasti njene delniške vrednosti za samooplajajoči se fenomen, ki bi se mu v bolj nekorektni obliki lahko reklo tudi čredni nagon. Ampak to je že druga tema.

Če se vrnemo nazaj, ali so torej podivjane borze posredni dokaz za to, da so programi tiskanja denarja centralnih bank spet v največji meri pomagali bogatim? Običajni smrtniki v Sloveniji so dobili bone (ki pa so tudi pomoč turističnim podjetjem), v ZDA po 1.200 dolarjev, globalni razred milijonarjev in milijarderjev pa nove milijarde. In videti je, da zdaj ti finančni valovi pljuskajo na borze, kjer se z njimi spet drzno mešetari in ustvarja še dodatne “dobičke”, ki pa bodo skoraj zagotovo spet bleščeči le na zunaj, od znotraj jih pa nič ne bo.

Seveda ni a priori narobe, da se z davkoplačevalsko financiranim denarjem pomaga lastnikom kapitala v težavah, včasih je to pač nuja in na dolgi rok koristno. A vendar sem mnenja, da je potrebno vsaj nastaviti ogledalo oblastem po vsem svetu, ki so najave teh ukrepov pogosto pospremile s komentarji o družbeni solidarnosti ter o tem, kako rešujemo najranljivejše skupine. Dejstva pa kažejo na to, da so družbene skupine, ki so od tega najbolj profitirale, pravzaprav na nasprotnem koncu lestvice.

Morda bi bilo smiselno odpreti razpravo o tem, zakaj je sistem centralnih bank postavljen tako, da jim je denar po zakonih prepovedano posojati neposredno državam in ga morajo namesto tega posoditi zasebnim posrednikom. Zato da ti potem le pobirajo (trenutno resda zgodovinsko nizke) obresti od posojil državam, medtem ko lahko o njihovi učinkovitosti pri izpolnjevanju tiste pomembnejše funkcije, namreč usmerjanja kapitala v za družbo koristne razvojne projekte, upravičeno podvomimo.

Z vidika držav takšna ureditev le niža optimalnost centralnobančnega servisa, ki so ga vzpostavile za to, da lahko normalno financirajo storitve, ki jih morajo nuditi svojim državljanom. Centralne banke imajo tudi druge naloge, ampak to vsaj jaz vidim kot eno pomembnejših. A vprašanja, ki se odpirajo v zvezi s tem, npr. komu v resnici služijo centralne banke, so ideološko nabita in jim zato najbrž nikoli ne bomo prišli do dna.

Lahko pa vedno poskusimo izvesti kakšno bolj nevtralno in objektivno preverbo. V prvi vrsti si npr. lahko postavimo klasično vprašanje, cui bono? Seveda v zgornjih odstavkih ciljam prav na to, zaključke pa mora vsak potegniti sam. Lahko npr. razmišljamo tudi o tem, kdo oz. katere institucije vzpostavljajo okvire strokovnim debatam o teh vprašanjih, ki so ključni za vso družbo.

Pa še vprašanje za konec – pomislite, kako bo videti, ko bo prišlo do naslednjega, po zgodovini sodeč neizogibnega zloma borz, če vemo, da bo sledil finančnim injekcijam v obsegu, kakršnega doslej še nismo poznali? Morda bodo posledice počenega borznega balona manj uničujoče od hiperinflacije, morda pa tudi ne. Prav lahko se tudi izkaže, da imajo naši guvernerji v rokavu še kakšen čaroben trik, ki ga navadni smrtniki ne moremo predvideti. S to možnostjo je pravzaprav povsem za računati, saj se je v zgodovini že ničkolikokrat izkazalo, da je denar včasih stvar matematike, včasih pa čiste metafizike.

Pustimo se presenetiti.

____________

[1] https://tradingeconomics.com/euro-area/inflation-cpi

[2] https://tradingeconomics.com/united-states/inflation-cpi

[3] https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/borzni-komentar/ne-gre-vec-za-odboj-ampak-za-bikovski-trend/534040

[4] https://knoema.com/infographics/floslle/top-vehicle-manufacturers-in-the-us-market-1961-2016

%d bloggers like this: