Simon Wren-Lewis (University of Oxford) je naredil odlično analogijo koncepta lockdowna v času epidemije s Phillipsovo krivuljo iz keynesianske makroekonomije. Na kratko: če vlada kratkoročno glede na ravnotežje med zdravjem in ekonomijo in odlaša z omejitvenimi ukrepi (blagi lockdown), ji dinamika širjenja epidemije lahko pobegne izven kontrole. Zato bo kasneje morala uvesti bolj drastičen lockdown, ds spravi faktor R izpod 1, kot če bi s pravočasnimi ukrepi omejevala možnost širitve virusa. Pravočasnost pa pomeni dvoje. Prvič, da se omejijo možnosti, kjer zaradi druženja lahko pride do hitrega prenosa virusa (šole, univerze). In drugič, da je uveden učinkovit sistem testiranja. sledenja in izolacije okuženih (kot ga imajo azijske države).

Če povzamem, ekonomska škoda (padec BDP, porast brezposelnosti in revščine) bo tem večja, čim bolj vlada odlaša z omejitvenimi ukrepi. Ekonomska škoda je manjša, če vlada začasno pusti šole, univerze in bare zaprte, kot pa če mora kasneje za 3-4 tedne povsem zaustaviti javno življenje in dobršen del gospodarstva. Nadaljujte z branjem→

Pridružujem se apelu kolega Andraža Terška, ki je opozoril na pozive Mitje Vilarja, ki že od marca – neuspešno – opozarja pristojne v vladi, da se je problema širjenja virusa Covid-19 treba lotiti na začetku verige – pri zraku, ki ga vdihavamo. Problem hitrega širjenja virusa v zaprtih prostorih je povezan s slabim odzračevanjem v javnih prostorih, v zdravstvenih organizacijah (ambulantah in čakalnicah) ter predvsem v domovih za starostnike in onemogle (DSO). Širjenje virusa v zaprtih prostorih bi v veliki meri zajezilo, če bi zagotovili učinkovito odvajanje zraka izdihanih oseb iz zaprtih prostorov in dovajanje svežega zraka.

Na žalost se na njegove pozive (pisne in javno objavljene v medijih) nihče od pristojnih ne odzove. Ignorirajo jih. Ko je pristojne prvič opozoril na ta problem, je bilo v DSO-jih 17 okuženih, včeraj (7 mesecev kasneje) jih je bilo že 470. Smrtnost v tej starostni skupini v prvem valu je bila 35%! Zato so tisti, ki ignorirajo te pozive, zaradi opustitve dolžnega dejanja lahko tudi odgovorni za morebitne nepotrebne smrti naših svojcev.

O tem problemu se je potrebno, in to zelo urgentno, strokovno pogovoriti – v mešani, interdisciplinarni strokovni skupini, skupaj z infektologi, epidemiologi, zdravniki, direktorji zdravstvenih ustanov in strokovnjaki s področja gradbeništva in prezračevanja. Vsekakor se bomo o tem hitro pogovorili v naši strokovni skupini.

Spodaj je poziv Mitje Vilarja: Nadaljujte z branjem→

Lockdown (zaprtje javnega življenja in dela gospodarstva) je bil logičen ukrep vlade glede na širjenje covid epidemije, ki je ni znala pravočasnoi obvladati. Ob 1,600 primerih novih okužb na dan (800 okužb na 1 mio prebivalcev) in trendu naraščanja je imela vlada dve opciji. Prva je švedska varianta. Torej da ob vseh zaščitnih ukrepih (maske v javnih prostorih in na prostem, razkuževanje, priporočila glede socialnega distanciranja, e-aplikacije za opozarjanje na stike z okuženimi, priporočila delodajalcem glede odrejanja dela od doma) pusti javno življenje odprto (vrtci, šole, univerze, bari, restavracije, turistične zmogljivosti itd.). Vendar pa ta švedski model predvideva, da lahko zdravstveni sistem vzdrži pritok novih okuženih in da se ne zgodi Bergamo. Ne smemo pa pozabiti visoke cene te “strategije”, in sicer da se je do začetka avgusta na Švedskem okužilo več kot 81,000 ljudi, 5,747  ljudi pa je umrlo (smrtnost = 7% !).

Nadaljujte z branjem→

V nedeljo zvečer je predsednik vlade Janez Janša na državljanke in državljane Slovenije naslovil posebno izjavo, v kateri je poudaril, da sta v času tega drugega vala epidemije prvi prioriteti ljudje in zdravje, vse ostalo, vključno z gospodarstvom, je drugotnega pomena. Na žalost so bile to le prazne besede, ki jih demantira ravnanje vlade v preteklih sedmih mesecih.

Dejstvo je, da je vlado drugi val epidemije covid-19 našel nepripravljeno in da bo ob sedanjem trendu naraščanja števila novih okužb potrebno spet sprejeti zelo nepopularen ukrep zapiranja javnega življenja. Ker sicer naš zdravstveni sistem ne bo zmogel obravnave tako velikega števila obolelih s covid. V času prvega vala epidemije, marca in aprila letos, je večina evropskih držav zaprla javno življenje in del gospodarskih dejavnosti, da bi »sploščili krivuljo okužb«, vlade pa pridobile dovolj časa za zagotovitev dodatnih zdravstvenih zmogljivosti (postelj in usposobljenega medicinskega osebja), da ob nastopu drugega vala epidemije takšno drastično zapiranje ne bi bilo več potrebno.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Ker če nekomu ni jasno, da se ukrepi načrtujejo na temelju ocen, ki so podprte s številkami, se lahko po Štefanovi ulici ali po Gregorčičevi ulici zgolj in samo sprehaja, ne gre pa takega spustiti v pisarno.

Po tem, ko sem pred dnevi navedla, kako so v Nemčiji zagotovili 8500 dodatnih bolnišničnih postelj za dodatne potrebe zaradi Covid 19, sem pregledala, kakšne so ovire v Sloveniji, da se smiselno enak ukrep ni zgodil pred zadnjo eksplozijo bolezni.

Zanimalo me je, če obstaja kakšna formalna ovira, da se iz državnega proračuna ne bi steklo več sredstev v ZZZS, s katerimi bi se v nadaljevanju financirala zaposlitev dodatnega osebja in odprava zaostankov in čakalnih vrst. In da se razumemo, ne pričakujem, da bi se en-dva-tri-do-jutri kar naenkrat vse popravilo in bi bilo naenkrat dovolj negovalnega osebja in zdravnikov. Pač pa sem utemeljeno pričakovala, da bi obstajal kak načrt, kako v znosnem in razumnem času tako kadrovske kot storitvene izpade zapolniti. Morda sem bila (glej zadnji odstavek teksta) v teh pričakovanjih preveč optimistična….

Nadaljujte z branjem→

Poleg takojšnjega povečanja sredstev za sanacijo razmer v javnem zdravstvu, nastalih zaradi epidemije, vladi predlagamo nujne ukrepe, ki smo jih oblikovali v sodelovanju s strokovnjaki in strokovnjakinjami na področju epidemiologije, infektologije ter organizacije in menedžmenta v zdravstvu. Ukrepi se nanašajo na tri stebre:

1. Zaščita ranljivih skupin in zagotovitev kapacitet za Covid bolnike
2. Boljša komunikacija
3. Dostopnost zdravstvenega sistema v času epidemije

Nadaljujte z branjem→

V času epidemije, ko se vsa država bori s posledicami bolezni covid-19, je absolutno nespodobno, da se vlada ukvarja s tektonskim spreminjanjem države, namesto da bi vse svoje napore usmerjala v reševanje sedanje kritične situacije. Situacija pa je kritična zato, ker vlada v sedmih mesecih ni naredila praktično nič, da bi se pripravila na ta drugi val. Ne samo, da ji je virus povsem ušel izpod nadzora, pač pa ni zagotovila niti ene dodatne postelje za Covid paciente. Ne za navadne hospitalizirane in ne na intenzivni negi. Ker se je ukvarjala s povsem drugo agendo.

Ni res, da vlado s tem stališčem postavljam v položaj tehnične vlade. Je pa res, da je vlada počela vse druge stvari, namesto da bi zadnje mesece izkoristila za to, da bi na primer usposobila dodatno medicinsko osebje in zagotovila nove postelje za obravnavo covid bolnikov po zgledu Nemcev, ki so zagotovili 8,500 novih. Dejstvo je, in to vlada ve že danes, da bomo ob sedanjem številu okuženih in nadaljevanju tega trenda čez teden dni potrebovali čez 1000 postelj za covid bolnike in 170 postelj na intenzivni negi. Vlada torej ni pripravljena niti na ta blagi scenarij, ki ga imamo že danes. Če pa bo rast okužb eskalirala, bomo v naslednjih tednih potrebovali vsaj 400 postelj na intenzivni negi. 

Nadaljujte z branjem→

Financial Times je konec prejšnjega tedna poročal o (e-)srečanju obeh globalnih inštitucij, IMF in Svetovne banke, in glavna sporočila s srečanja zapakiral pod naslovom “The week that austerity was officially buried“. Po 5 desetletjih je doktrino fiskalne vzdržnosti uradno zamenjala doktrina fiskalnega aktivizma. Obe organizaciji sta z vsemi piarovskimi topovi začele države članice spodbujati, naj namesto fiskalne previdnosti in vzdržnosti začnejo z bagerji in helikopterji fiskalno zasipovati svoja gospodarstva in ljudi. Naj se države zadolžujejo, kolikor se morejo, in naj ta denar v investirajo, razdelijo podjetjem ali posameznikom. Naj se gradi in troši, kolikor je možno.

Čeprav logičen obrat, pa je svojevrstna ironija usode v tem, da je prejšnji vikend to novo doktrino fiskalnega aktivizma najglasneje propagirala nova glavna ekonomistka Svetovne banke Carmen Reinhart. Torej tista ekonomistka, ki je pred natanko desetletjem s soavtorjem Kenom Rogoffom spisala kontroverzno znanstveno študijo (Reinhart in Rogoff, 2010) o tem, da je visoka zadolženost držav lahko prekletstvo, saj naj bi pri dolgu nad 90% BDP gospodarska rast postala celo negativna. Seveda gre za študijo, ki je bila polna napak že v izračunih v excelu, katero  je sesul že doktorski študent, ko je ni mogel replicirati (Herndon, Ash in Pollin (HAP, 2013)), nato pa so jo dokončno sesekljali ekonomisti iz IMF (Pescatori, Sandri & Simon (2014) “Debt and Growth: Is There a Magic Threshold?“), ki so pokazali, da glede gospodarske rasti ni nobene magične meje zadolženosti.

Nadaljujte z branjem→