Pred dnevi smo izgubili kolega Jožeta Mencingerja, brez dvoma najpomembnejšega slovenskega makroekonomista v zadnjega pol stoletja iz vidika vpliva na ekonomsko politiko in na javno mnenje. Priznam, da sem imel pomisleke, da prav jaz kolegu Mencingerju napišem pismo v slovo. Vendar ne zato, ker ne bi želel. Nasprotno. Pač pa zato, ker menim, da bi bilo bolj primerno, da pismo v slovo Jožetu Mencingerju napiše kdo izmed njegovih sodobnikov in kolegov, s katerimi so skupaj sooblikovali slovenske ekonomske politike. To pismo v slovo zato ne bo klasični neokrolog, temveč moja refleksija, kot ekonomista povsem druge generacije, pomena Jožeta Mencingerja za sodobno Slovenijo.

Jože Mencinger je bil absolutna ekonomska avtoriteta v Sloveniji, ko sem jaz šele začel študirati (leta 1987). »Zeleni zvežčiči« Gospodarska gibanja, ki jih je sourejal kolega Mencinger, so bili obvezno mesečno čtivo v času študija. Analize v teh »zvežčičih« so bile empirična aplikacija ekonomskih znanj, ki smo jih pridobivali med študijem, najprej na probleme in izzive jugoslovanskega in nato slovenskega gospodarstva. Ko sem diplomiral na ekonomski fakulteti (leta 1992) na temo ekonomskih možnosti razvoja majhnih držav, je Mencinger že ekonomsko osamosvojil Slovenijo. Ko sem začel akademsko kariero kot mladi raziskovalec, sem, podobno kot ostali kolegi, želel nekoč postati kot Jože Mencinger. Nekdo, katerega mnenje glede oblikovanja ukrepov ekonomskih politik želijo slišati tako vladni ministri kot širša javnost. Redkim to uspe. Kolega Mencinger je to bil – bil je absolutna ekonomska avtoriteta.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinar Adam Tooze je v svojem izvrstnem Chartbooku osvetlil enega izmed najbolj perečih problemov ZDA – nizko življenjsko pričakovanje, ki pa še upada v zadnjem desetletju. Eden izmed ključnih razlogov za to negativno agregatno statistiko so razlike med belimi prebivalci na eni ter črnskim in indijanskim prebivalstvom na drugi strani. Slednji umirajo zelo mladi, tako mladi kot v najbolj nerazvitih državah. Toda že v osnovi beli prebivalci ZDA umirajo mlajši kot v drugih razvitih državah. Zakaj? Odgovor je večplasten – velika dohodkovna neenakost (ki vodi v neenake možnosti glede šolanja in s tem perspektive dobrih služb, v kriminal in samomorilnost, slabo prehrano (debelost) in socialne bolezni – od alkoholizma do odvisnosti od drog), otežen dostop do zdravstva (ki si ga velik del prebivalstva ne more privoščiti ali ne v polnem obsegu), itd. ZDA so morda deklarativna država svobode (svobode za koga? no, svobode za premožne), prav gotovo pa ne država sreče in blaginje za večino prebivalstva.

Pa mislite, da je to tema, ki bi zanimala ameriško politično elito? Tooze:

Judged by this basic metric, the contemporary United States fails and for a substantial minority of its population, it fails spectacularly. And yet that extraordinary and shameful fact barely registers in political debate, a silence that is both symptom and cause.

Nadaljujte z branjem→

V tem govoru se je Putin izkazal kot makroekonomski analitik. Dobro je povezal politiko monetarnega financiranja proračunskih izdatkov v obdobju Covida za spodbujanje zasebne porabe, ki so se (akumulirani v času zaprtja) nato v post-covidnem odpiranju držav prelili v povečanje povpraševanja po izdelkih iz Azije  ter zaradi premajhne ponudbe proizvodov povzročili inflacijo.

Le kdo mu je napisal ta govor?

https://twitter.com/WallStreetSilv/status/1565704584747749382

Moja žena je zaljubljena v to novo knjigo Raya Dalia (“Changing World Order”, pri čemer naslov vsebuje še za Dalia tipičen začetni dodatek “Principles…”). Jaz malce manj (saj veste, moški akademiki nimamo pretiranega spoštovanja do samorastnikov, ki prihajajo iz sveta borznih špekulacij in ki verjamejo, da zaradi tega razumejo svet, makroekonomijo, politiko itd.). No, ampak pri tej knjigi mi je všeč, da išče zgodovinske paralele, da bi razumeli, zakaj in kako prihaja do spreminjanja sedanje svetovne ureditve. Spodnji video je dober, hiter in na prvo žogo povzetek te knjige. Kar seveda še ne pomeni, da delim glavne ugotovitve Dalia, pridobljene na tako simplificiran način analize. Vendar pa je poučno in zabavno branje in gledanje.

Zgodba o evropskih sankcijah proti Rusiji postaja vedno bolj perverzna. Otroci v osnovni šoli sicer čivkajo, da sankcije proti Rusiji ne delujejo, da Evropa z njimi ne more zaustaviti ruske agresije v Ukrajini in da s sankcijami evropski politiki zgolj kaznujejo svoje lastne prebivalce in uničujejo lastno gospodarstvo. Toda mantra ekonomsko nepismenih evropskih politikov ostaja neomajna: s sankcijami želimo prekiniti denarni tok, s katerim Putin financira vojno v Ukrajini. Pri čemer politikov ne motijo diametralno drugačna dejstva, in sicer da Rusija še naprej prodaja podobne količine nafte in plina, vendar po 2 do 3-krat višjih cenah kot prej in da torej Putin s temi prihodki še lažje financira vojno v Ukrajini, kot če sankcij ne bi bilo.

Velja nasprotno: če bi Evropa prenehala s sankcijami proti Rusiji, bi cene energentov upadle (in z njimi tudi inflacijski pritiski ter težave centralnih bank, pa tudi recesijski pritiski bi se zmanjšali) in Putinov ekstra denarni rok bi upadel, s tem pa bi zašel v težave glede financiranja nadaljevanja agresije v Ukrajini. (Ne pozabite, da mora cena nafte dosegati vsaj 50 dolarjev za sodček, da lahko Rusija zapre svoj mirnodobni proračun).

Zelo perverzna pa je zgodba glede trga, ki se je oblikoval z namenom izogibanja sankcij s strani samih evropskih držav. Dobro dokumentirani so primeri, da določene države (kot je Indija) z diskontom kupujejo rusko nafto in jo nato s premijo prodajajo evropskim kupcem. Podoben perverzen primer je, da Saudska Arabija preko Egipta za lastne potrebe kupuje poceni rusko nafto, lastno nafto pa z visoko premijo prodaja Evropejcem. Tretji perverzen primer pa se nanaša na kitajske nakupe ruskega utekočinjenega plina (LNG), namesto Japonske, ki spoštuje sankcije, ter prodajo tega plina z visoko premijo naprej v Evropo. Evropa naj bi letos od Kitajske kupila že za 4 mio ton LNG, kar znaša okrog 7% evropskega uvoza plina v prvem polletju. V Evropi (tako Financial Times) to slavijo kot uspeh (kot geografsko prestrukturiranje dobav plina), v resnici pa gre samo za oblikovanje dodatne uvozne odvisnosti pri istem ruskem plinu – namesto odvisnosti samo od Rusije dodatno še od Kitajske.

Nadaljujte z branjem→

Za nami je težko pričakovana tradicionalna elitna konferenca centralnih bankirjev v “najbolj čudnem mestu na svetu”. Jackson Hole je zanimiv z dveh vidikov: zaradi konference z zanimivo elitno zasedbo (centralni bankirji, elitni ekonomisti in skrbno izbrani novinarji) in zaradi kontrasta samega mesteca, ki ga “krasi” največja polarizacija glede dohodkov  v ZDA (neenakost). Adam Tooze je naredil zanimiv vpogled v zgodovino te konference in samega mesteca (spodaj je nekaj odstavkov).

No, letošnja konferenca je bila tako močno pričakovana, ker so predvsem igralci na finančnih trgih želeli slišati, ali bo Fed v luči recesije v ZDA prenehal s politiko zviševanja obrestne mere. Toda šef Feda Jerome Powell je na tokratno konferenci “igral Paula Volckerja”, ki je pred natanko 40 leti branil svojo politiko dvigovanja obrestne mere, da  bi znižal inflacijo. Powell je naredil enako in povedal, da je zniževanje inflacije prioriteta Feda in da bodo gospodarstvo in prebivalstvo pač deležni bolečine, ko bo dvig obrestnih mer pobil investicije in gospodarstvo poslal v recesijo ter povečal brezposelnost.

Nadaljujte z branjem→

Članek v The Economistu, ki priznava, da sankcije proti Rusiji ne delujejo in da ne morejo delovati niti na srednji rok na pričakovan način, prinaša še dve zanimivi priznanji. Prvo je prostodušno priznanje, da – odkar je po Afganistanu in Iraku nekako ugasnil apetit zahodnih držav po vojaškem posredovanju oziroma bombardiranju neposlušnih držav – naj bi v novi doktrini sankcije služile kot bolj civiliziran mehanizem politike discipliniranja neposlušnih držav. Sankcije naj bi omogočale zahodnim državam izvrševati svojo moč prek trgovinskih, finančnih in tehnoloških kanalov, dokler gospodarstva ciljnih držav pač ne kolapsirajo. Drugače rečeno, sankcije omogočajo zahodnim državam, da brez bombardiranja uničijo gospodarstva držav, ki ne sledijo političnemu ali gospodarskemu modelu, kot so si ga zamislile ZDA. Kuba in Iran sta že desetletja predmet tega “civiliziranega waterboardanja“, Venezuela pa zadnji dve desetletji.

(Tukaj seveda izpuščam dejanske motive za uvedbo sankcij, ki se praktično skoraj vedno skrivajo v dejstvu, da ciljna država ni omogočila dostopa ameriškim korporacijam do njihovih naravnih resursov in trga. Ameriški orkestrirani politični prevrati, enostranske vojaške intervencije (bombadiranja in umori visokih političnih predstavnikov) in sankcije so praktično vedno materialno motivirane. Seveda pa zakrite z ekstenzivnimi piarovskimi kampanjami glede zaščite človekovih pravic in demokracije in drugega piarovskega bla-bla.)

Behind such ambitious goals lies a new doctrine of Western power. The unipolar moment of the 1990s, when America’s supremacy was uncontested, is long gone, and the West’s appetite to use military force has waned since the wars in Iraq and Afghanistan. Sanctions seemed to offer an answer by allowing the West to exert power through its control of the financial and technological networks at the heart of the 21st-century economy. Over the past 20 years they have been deployed to punish human-rights abuses, isolate Iran and Venezuela and hobble firms such as Huawei. But the Russia embargo takes sanctions to a new level by aiming to cripple the world’s 11th-biggest economy, one of the biggest exporters of energy, grain and other commodities.

Nadaljujte z branjem→