Pred dnevi smo izgubili kolega Jožeta Mencingerja, brez dvoma najpomembnejšega slovenskega makroekonomista v zadnjega pol stoletja iz vidika vpliva na ekonomsko politiko in na javno mnenje. Priznam, da sem imel pomisleke, da prav jaz kolegu Mencingerju napišem pismo v slovo. Vendar ne zato, ker ne bi želel. Nasprotno. Pač pa zato, ker menim, da bi bilo bolj primerno, da pismo v slovo Jožetu Mencingerju napiše kdo izmed njegovih sodobnikov in kolegov, s katerimi so skupaj sooblikovali slovenske ekonomske politike. To pismo v slovo zato ne bo klasični neokrolog, temveč moja refleksija, kot ekonomista povsem druge generacije, pomena Jožeta Mencingerja za sodobno Slovenijo.

Jože Mencinger je bil absolutna ekonomska avtoriteta v Sloveniji, ko sem jaz šele začel študirati (leta 1987). »Zeleni zvežčiči« Gospodarska gibanja, ki jih je sourejal kolega Mencinger, so bili obvezno mesečno čtivo v času študija. Analize v teh »zvežčičih« so bile empirična aplikacija ekonomskih znanj, ki smo jih pridobivali med študijem, najprej na probleme in izzive jugoslovanskega in nato slovenskega gospodarstva. Ko sem diplomiral na ekonomski fakulteti (leta 1992) na temo ekonomskih možnosti razvoja majhnih držav, je Mencinger že ekonomsko osamosvojil Slovenijo. Ko sem začel akademsko kariero kot mladi raziskovalec, sem, podobno kot ostali kolegi, želel nekoč postati kot Jože Mencinger. Nekdo, katerega mnenje glede oblikovanja ukrepov ekonomskih politik želijo slišati tako vladni ministri kot širša javnost. Redkim to uspe. Kolega Mencinger je to bil – bil je absolutna ekonomska avtoriteta.

Pri Jožetu Mencingerju sem najbolj cenil tri lastnosti – izjemno ekonomsko intuicijo, družbeno angažiranost in intelektualno neodvisnost. Obstaja ogromno tehnično vrhunsko usposobljenih ekonomistov, vendar le redki med njimi posedujejo intuicijo, kot jo je imel kolega Mencinger. Nisem imel priložnosti, da bi poslušal njegova predavanja, vendar sem pred mnogimi leti po naključju naletel na nabor izpitnih vprašanj, ki so prišla v poštev pri njegovem nosilnem predmetu na pravni fakulteti. Vprašanja niso zahtevala toliko tehničnega znanja kot pri nas na ekonomski fakulteti, pač pa so zahtevala razumevanje delovanja makroekonomskih zakonitosti in ukrepov ekonomske politike. Mencinger je študentom poskušal podati ekonomsko intuicijo. In zame je to postal vzor poučevanja pri podobnem predmetu, ki ga predavam.

Izjemna ekonomska intuicija, podkrepljena z znanjem ekonometrije, ki se je je učil pri nobelovcu Lawrencu Kleinu (kar je bilo za tiste čase težkega socializma, začetek 1970-ih let, zelo revolucionarno dejanje s strani mladega Mencingerja), mu je omogočala razumevanje in kritiko čudaškega ekonomskega modela bivše skupne države. Omogočala mu je razumevanje procesa tranzicije v kapitalistični sistem in odločilno prispevala k temu, da Slovenija ni naredila podobnih napak glede ekonomskih politik kot ostale tranzicijske države. Tukaj velja omeniti predvsem odločitev za postopno namesto za »big bang« tranzicijo ter odločitev za drseči namesto za fiksni tečaj tolarja. Enako velja glede privatizacije. S slednjim je povezan njegov odstop kot ministra za gospodarstvo in podpredsednika prve vlade samostojne Slovenije, s čimer je preprečil, da bi Slovenija prevzela Sachsov model razdelitvene privatizacije. Mencinger je zagovarjal, da ključno lastniško vlogo v podjetjih dobijo zaposleni in vodstvo in da vsako podjetje izbere zase optimalen model lastninjenja. Ta logika je nato prevladala tudi v kasneje sprejetem zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki ga je pripravila vlada Janeza Drnovška.

Mencingerjeva intuicija je prišla do izraza tudi v času delovanja kot člana Sveta Banke Slovenije. Sam je zase sicer govoril, da je bila njegova glavna naloga, da v Svetu v ljudski jezik prevaja dokaj tehnične empirične analize, ki jih je delal njegov najtesnejši sodelavec Velimir Bole. Njegova intuicija se je pokazala predvsem v razumevanju potrebe, da v času še vedno visoke inflacije Banka Slovenije uravnava primerno postopno drsenje tečaja tolarja, da ne bi uničili izvoznikov, ki so delovali na meji rentabilnosti. To je kasneje, pred sprejemom evra, kot je to javno kritizirala naša skupina »mladoekonomistov«, postalo problem, saj se je na ta način prek tečajne politike tudi »uvažala« inflacija, zaradi česar Slovenija ne bi mogla izpolniti Maastrichtskega kriterija. Treba je povedati, da je ta Mencingerjeva logika v 1990-ih letih bila ustrezna podlaga za tečajno politiko z namenom uravnavanja postopne tranzicije, se je pa izpela v času izpolnjevanja pogojev za sprejem v evro območje.

Naj omenim še intuicijo glede bolonjske reforme, ki ji je kolega Mencinger močno nasprotoval, ko je bil rektor ljubljanske univerze. Trdil je, da skrajševanje časa študija in uvedba izbirnosti vodita k zniževanju kvalitete študija in k slabši zaposljivosti diplomantov. Imel je prav. Na podlagi intuicije je tudi trdil, da zaradi razlik v razvitosti evro ni vzdržno valutno območje in napovedal, da bo končal enako kot denarni sistem nekdanje skupne države. Ali je imel prav tudi glede tega, bo pokazal čas.

Druga glavna lastnost kolega Mencingerja je bila velika družbena angažiranost. Svoje znanje in izkušnje je preizkusil kot minister, član Sveta Banke Slovenije, rektor univerze, član Fiskalnega sveta, član nadzornih svetov podjetij itd. Bil je takšen, kot bi znanstveniki morali biti, torej strokovnjaki, ki znajo svoje znanje uporabiti ne samo za pisanje znanstvenih raziskav, ki jih prebere nekaj deset ali nekaj sto ljudi, pač pa za reševanje konkretnih problemov sveta in za predstavitev teh problemov in njihov rešitev na način, da jih lahko razume vsak. To sposobnost imajo redki znanstveniki.

Mencinger kljub akademski karieri ni imel težav s političnim angažmajem. Čeprav je v samostojno Slovenijo vstopil brez partijske izkaznice in kot kritik prejšnjega enopartijskega sistema ter postal član Socialdemokratske zveze, ni imel težav kasneje vstopiti v Forum 21, ki ga je vodil Milan Kučan, s skupino somišljenikov javno nagovoriti ljubljanskega župana Zorana Jankovića h kandidaturi na držvnozborskih volitvah ter kandidirati na listi Jankovičeve Pozitivne Slovenije na volitvah v evropski parlament.

Čeprav so biti ti njegovi angažmaji pod stalno kritiko nekaterih delov javnosti, pa sem pri kolegu Mencingerju cenil, da je kljub političnemu angažmaju znal ohraniti kritično distanco. S čimer pridemo do Mencingerjeve tretje glavne lastnosti – do intelektualne neodvisnosti. Bil je sam svoj, prostodušen, javno in glasno je povedal svoje mnenje, pa čeprav je bilo to nepopularno. Najbolje to ilustrira njegova izjava, da je bil kritik prejšnjega enopartijskega sistema, ko je živel v njem in da za nazaj nima smisla udrihati po sistemu, ki ga ni več.

Te tri lastnosti so iz kolega Mencingerja kot akademika naredile to, kar je želja sodobne znanosti – znanost, ki se aktivno angažira, da bi spremenila svet, pri čemer pa ostaja zvesta objektivnosti in kritični distanci.

Seveda pa na koncu ne morem iti mimo mojega osebnega odnosa s kolegom Mencingerjem. Ni se začelo dobro. Naša skupina ekonomistov, kateri so v javnosti nadeli ime »mladoekonomisti«, je dvakrat prišla v konflikt s strokovnimi stališči, ki jih je zagovarjal kolega Mencinger. Omenil sem že razlike v pogledih glede tečajne politike v času, ko se je Slovenija pripravljala na sprejem v evro. Takrat je bilo treba znižati inflacijo, da bi zadostili ključnemu izmed Maastrichtskih kriterijev, zato smo javno kritizirali tečajno politiko Banke Slovenije. Tukaj menim, da smo imeli prav mi in da se je slovenska tranzicijska tečajna politika preprosto morala izpeti, če smo želeli vstopiti v evro območje.

Drugi strokovni konflikt je bil bistveno ostrejši. Šlo je za vprašanje koristnosti tujih neposrednih investicij. Kolega Mencinger je z dokaj preprosto analizo na makroekonomski ravni dokazoval, da tuje investicije niso neka mana z neba, kot se je izrazil, in da države z več tujih investicij ne rastejo hitreje. Mi, »mladoekonomisti«, smo dokazovali napake v »mencingerjevi« analizi ter nato z analizo na ravni podjetij za vse evropske tranzicijske države dokazovali, da so podjetja s tujim kapitalom bolj uspešna. Danes, dve desetletji kasneje, lahko rečem, da smo imeli oboji prav. Res je, da so podjetja s tujim kapitalom večinoma bolj uspešna, toda empirične izkušnje v zadnjih dveh desetletjih so pokazale, da je pomembno, za kakšne tuje investicije gre in kje v verigi vrednosti je uvrščeno posamezno podjetje. Čim višje, tem večje so koristi za podjetje in zaposlene ter tudi učinki za celotno družbo. Toda na žalost tuje multinacionalke večinoma iščejo prevzemne tarče, kjer lahko z nizkimi stroški proizvajajo določene komponente za svoje končne izdelke.

Jaz, ki svoje empirične raziskave večinoma izvajam na mikroekonomskih podatkih na ravni podjetij, sem po zaslugi te epizode strokovnega spora s kolegom Mencingerjem prišel do pomembnega spoznanja. Do spoznanja, ki je zares pomembno za celovito razumevanje nekega fenomena. Ko delamo raziskave na mikro podatkih, dobimo oceno povprečnega vpliva neke lastnosti, denimo vpliv tujega lastništva na rast produktivnosti. Toda tako vidimo le povprečni vpliv, medtem ko je populacija podjetij izjemno heterogena. Lahko da je ta učinek posledica prevlade večinskega dela desettisočev majhnih in srednjih podjetij, medtem ko je učinek v nekaj deset velikih podjetij lahko povsem nasproten. Lahko da tuji lastniki kupijo in nato zaprejo nekaj velikih podjetij, kar izniči pozitivne učinke v množici majhnih podjetij. Empirične raziskave zadnjega desetletja namreč kažejo na pravilo 20 – 80 oziroma 10 – 90 v majhnih državah, torej da 90% vse dodane vrednosti ali zaposlenosti odpade na 10% največjih podjetij. Iz te epizode s kolegom Mencingerjem sem se naučil, da je za celovito razumevanje nekega fenomena treba na stvari pogledati tako iz mikro kot iz makro perspektive. S čimer smo spet nazaj pri »Mencingerjevi intuiciji«.

S kolegom Mencingerjem sva po tej epizodi zgladila strokovne spore. Kot zanimivost naj omenim, da ko sem leta 2012 napisal kolumno »Slovenski New Deal«, mi je kolega Mencinger »čestital«, da sem spremenil mnenje in prestopil med keynesiance. In nato na sebi lasten prostodušen način dodal: »Jaz sem stabilno trmast pri svojih mnenjih, potem imaš kot ekonomist enkrat v življenju gotovo prav«. S tem stališčem se sicer nisem in se ne strinjam, pač pa menim, da moramo ekonomisti podobno kot zdravniki najprej postaviti diagnozo in na njeni osnovi predpisati zdravilo. Torej da ekonomisti ne moremo biti ideološki iz vidika, po ukrepih katere izmed strokovnih struj bomo posegli, pač pa je nabor ukrepov treba prilagoditi glede na situacijo. Ampak to je stvar neke druge debate.

Zadnje desetletje sva s kolegom Mencingerjem odlično sodelovala – denimo v iniciativi za civilni nadzor nad gradnjo drugega tira ter zadnja leta do njegove smrti v Svetu za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Precejkrat sva izmenjevala poglede glede nekaterih aktualnih ekonomskih tem, denimo glede fiskalnega pravila, evra itd..

Morda sva se celo preveč strokovno strinjala. Zato danes nekateri, ki imajo kolega Mencingerja iz nekega razloga še vedno »v želodcu«, mene proglašajo za »mencingerijanca« in njegovega naslednika. To bi mi bilo sicer po svoje v čast, toda na žalost te veličine nihče izmed nas, kljub še tako dobrim mednarodnim objavam ali javnemu nastopanju, ne more doseči. Jože Mencinger je bil samo eden. Na osnovi enkratne kombinacije lastnosti je v svoji dolgi karieri s svojim strokovnim in medijskim angažmajem dal ogromen prispevek k temu, da živimo v državi, ki v tranziciji ni neoliberalno ponorela, ki je ostala socialdemokratska in ohranila kulturo spoštljivega strokovnega diskurza.

Kolega Jože Mencinger, v čast mi je, da sem te spoznal in ob tebi strokovno odraščal.