Tole sem še ostal dolžen iz začetka tedna, ko sem pisal o poglobitvi ameriške tehnološke vojne proti Kitajski. Analitik Robert Castellano je analiziral, kako učinkovite so bile dosedanje ameriške tehnološke sankcije in ugotovil, da so negativno vplivale na nekitajska tehnološka podjetja, medtem ko so od njih imela koristi predvsem kitajska podjetja. Ta paradoks sankcij sledi iz tega, da vsled sankcij nekitajska podjetja več ne smejo izvažati (ali manj izvažajo) na Kitajsko, medtem ko se Kitajska podjetja v senci embarga in zmanjšane konkurence hitreje razvijajo in rastejo. Kitajsko podjetja se na ta način osamosvajajo in postajajo samozadostna. V tej senci je kitajsko podjetje za proizvodnjo polprevodnikov SMIC tudi brez dostopa do zahodne opreme za proizvodnjo polprevodnikov že razvilo tehnologijo 5 nm polprevodnikov in bo prišlo na trg z njimi leta 2025. In še več, zaradi embarga so kitajska podjetja sama začela razvijati opremo za proizvodnjo polprevodnikov, ki jo bodo prodajale ne samo kitajskim podjetjem, ampak tudi zahodnim.

Zanimivo je, kako se nekateri iz zgodovine nič ne naučijo.

In rapid succession, the US has attempted to stymie Mainland China’s technology innovation through sanctions and entity lists. Instead, they have served as a catalyst for the Chinese to embark on their drive to become self-sufficient in semiconductor production through numerous government programs such as “Made in China 2025.” To counter the movement, the US has established programs of its own, such as the “CHIPS Act.”

Nadaljujte z branjem→

Ameriška administracija je začela z naslednjo etapo hladne vojne proti državam, ki ogrožajo njeno ekonomsko hegemonijo. Ta hladna vojna se dogaja naravni ekonomskih sankcij in omejitve izvoza tehnološke opreme ter same tehnologije. ZDA so to strategijo uporabljale od leta 1962 proti nekdanji Sovjetski zvezi. Danes jo vse bolj ekstenzivno uporabljajo proti Kitajski. Do sedaj so ti ukrepi targetirali posamična kitajska tehnološka podjetja, kot je Huawei ter prepoved investicij v ZDA ali prevzemov ameriških podjetij s strani kitajskih. Nato je prišel Bidenov paket subvencioniranja proizvodnje čipov v ZDA v vrednosti 278 milijard dolarjev. Najnovejši ukrep se nanaša na prepoved dobave nekaterih naprednih polprevodnikov kitajskim podjetjem, razen če pridobijo dovoljenje Washingtona. Administracija bo prav tako blokirala nakup sofisticiranih orodij za izdelavo čipov, proizvedenih v ZDA, s strani vodilnih kitajskih podjetij in uvedla dodatne omejitve za več deset kitajskih podjetij.

Nerodno pa je, da ZDA ne proizvajajo polprevodnikov in niti niso vodilne pri proizvodnji opreme za proizvodnjo polprevodnikov, močne so le pri dizajniranju polprevodnikov. ZDA doslej niso uradno blokirale tuje prodaje opreme za proizvodnjo polprevodnikov na Kitajsko s strani glavnih igralcev, kot je nizozemsko podjetje ASML Holding NV. Toda ti ameriški ukrepi naj bi bili močan signal, da če Washington že ne more prepričati ključnih zaveznikov, kot je Nizozemska, da uvedejo lastne sankcije proti Kitajski, jih bo morda v to prisilil posredno.

Nadaljujte z branjem→

Osebno sicer ne verjamem, da bo Vladimir Putin v posledici velikih izgub in očitne ruske zmede tako v ruskem poveljstvu kot na zasedenih ozemljih v Ukrajini prvi sprožil jedrski napad. (Vprašanje je tudi, kam bi lahko lansiral prvo taktično jedrsko raketo, da bi dosegel cilj zastraševanja. Jedrski napad na Kijev bi pomenil nepovratni prestop Rubikona, taktična izstrelitev jedrske rakete v Črno morje pa slabo kopijo igračkanj Kim Jong Una). Zgolj grožnja z jedrskim orožjem, ne pa tudi njegova uporaba, se zdi še največje pogajalsko orožje, ki ga ima Putin. Ko ga bo prvič uporabil, te pogajalske moči ne bo več. Sploh če bo prvi poskus tak flop, kot izgleda sedanja zmeda v ruskih silah na zasedenih ozemljih.

Kljub temu pa jedrske eskalacije ni mogoče izključiti. Sploh v luči zadnjih bolečih porazov, ki jih je doživel Putin: uboj Darye Dugine v Moskvi, razstrelitev štirih cevi Severnega toka, ukrajinsko napredovanje v Harkivu in Hersonu ter napad na “Putinov most”, ki povezuje Krim z Rusijo. Ti porazi ne pomenijo zgolj javnega ponižanja Putina in odraza njegove naraščajoče šibkosti, pač pa tudi razraščanje kaosa na vseh ravneh ter predvsem v krogih vplivnežev okrog Putina. Slednji izgubljajo zaupanje v njegove sposobnosti. Kot je rekel eden izmed visokih oficirjev: “Starting the war was bad enough, but if we lose it’ll be even worse“. Ne Putin in ne najožji sodelavci okrog njega si ne morejo privoščiti, da izgubijo to vojno, zato je mogoče pričakovati dejanja iz obupa – od napadov na kritično infrastrukturo, vključno z energetiko, in vojaške cilje, do uporabe taktičnega jedrskega orožja. Tudi če bi – hipotetično – Putina čez noč zamenjali, bi novi oblastniki nadaljevali z njegovimi operacijami, le da še manj premišljeno.

Nadaljujte z branjem→

Pretresljiva izpoved ruskega vojaka (plačanca) o peklu nesmiselne vojne. Meseci krvavih bojev za ukrajinsko vasico z nekaj sto mrtvimi na obeh straneh ter povsem porušeno vasjo, da bi jo nekaj mesecev po zavzetju Rusi v enem dnevu spet izgubili. Od vasi so ostale zgolj ruševine in nešteto postavljenih min in neeksplodiranih bomb. In takšnih vasi in mest je v Ukrajini na stotine in če/ko ukrajinske sile preženejo ruske, bo takšne ena šestina ozemlja Ukrajine.

Tragedija absolutno nesmiselne vojne. Krivda za to tragedijo je absolutno na ruski strani. Čeprav ima ta krivda agresorja dolgi rep, tega zločina nikakor ni mogoče opravičiti.

Vseeno pa, in s tem nikakor ne želim relativizirati ruske krivde, tej vojni bi se bilo mogoče izogniti in to vojno bi bilo mogoče končati takoj na začetku s smiselnim mirovnim sporazumom. Del krivde, da do tega ni prišlo, je tudi na strani zahodnih “gospodarjev vojne”, ki jim mirna rešitev ni bila v interesu. Ampak kot rečeno, to ne zmanjša zločina in tragedije, ki ju je povzročila ruska odločitev o napadu na Ukrajino.

1/ What is the price of defeat? Few episodes in the Ukraine war illustrate this more vividly than the five-month battle for the village of Dovhenke, an episode which likely cost hundreds of lives but was entirely futile for Russia. A 🧵.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi porasta inflacije in posledičnega dvigovanja obrestnih mer s strani centralnih bank je prišlo tudi do dviga donosov na dolgoročne državne obveznice. V ZDA so poskočile na 3.8%, v V. Britaniji na 4.1% in celo v Nemčiji so iz negativnega teritorija poskočile na 2%. Hkrati se seveda povečujejo obrestne mere na zasebni dolg, na katere dvig vodilnih obrestnih mer še najbolj neposredno vpliva.

Mnogi špekulirajo, da je morda prišlo do konca obdobja nizkih obrestnih mer. Vendar pa podatki kažejo nasprotno. Dolgoročne serije podatkov, ki gredo nazaj do leta 1311, ki jih je objavil Paul Schmelzing (2020) in ki so jih v nedavno objavljeni raziskavi analizirali Rogoff, Rossi & Schmelzing (2020), kažejo na dolgoročni, sekularni trend zniževanja realnih obrestnih mer. Ta trend občasno prekinejo izbruhi naravnih katastrof ali vojn, toda negativni trend se nato ponovno vzpostavi. V povprečju se realna obrestna mera vsako leto zniža za 0.016 odstotnih točk in bi glede na trend v zadnjih 700 letih morala danes znašati 0.7%. Leta 2066 pa bi morala biti krepko negativna. Pričakovati je sicer, da bi se ta krivulja malce upognila s približevanjem ničli (da ne bi linearno prečkala ničelne črte), čeprav trend po letu 1750 in tudi po letu 1900 tega ne kaže.

Vir: The Economist

Nadaljujte z branjem→

Centralne banke razvitih držav (Fed, BoE, ECB; razen japonske BoJ) so se znašle v težki dilemi. Sploh ECB. Ob začetku pandemije ni bilo dileme, evro območje se je nahajalo v polju (nezaželjene) nizke inflacije okrog 1% na letni ravni (slika spodaj)…

… zato je bila odločitev ECB, da z marcem 2020 ponovno zažene obsežen paket odkupovanja obveznic (pandemski paket PEPP), logična in dokaj enostavna. ECB je v enem letu odkupila za 2,800 milijard evrov državnih obveznic (slika spodaj)…

Nadaljujte z branjem→

Pred dnevi sem dokumentiral, da bo zaradi zaprtja dobav ruskega plina letos pozimi v Srednji Evropi dnevno za okrog 200 milijonov kubičnih metrov ruskega plina manj kot lani oziroma da bi posameznim državam zmanjkalo za 40 do 50% običajnih količin plina v času kurilne sezone. V primeru hladnejše zime pa se manjko plina poveča še za 10 do 15%. Čeprav se mnoge države hvalijo, da imajo tudi več kot 90% napolnjena skladišča plina, je treba razumeti, kaj to sploh pomeni.

Če so dobave plina normalne (enake kot poleti), potem polna skladišča plina zadostujejo za pokritje povečane porabe plina v času kurilne sezone. Če pa se dobave plina zaustavijo, pa polna skladišča plina pomenijo v večini držav le okrog 2-mesečno porabo v času kurilne sezone. Zaradi tega so realistične ocene, da bi v srednjeevropskih državah (na čelu z Nemčijo) v primeru zaprtja ruskih dobav plina (in če ne bi uspeli močno prostovoljno zmanjšati porabe plina) lahko zmanjkalo plina nekje do konca decembra. Dovolj ga bo sicer za zaščitene skupine (prebivalstvo in glavno infrastukturo), ne pa tudi za industrijske odjemalce. Približno polovica izmed njih mora računati na prekinitev dobav plina za mesec ali dva. Vse skupaj seveda pod pogoji, da Rusija povsem ustavi dobave plina, da ne uspemo prostovoljno zmanjšati porabe plina za tretjino ali več, da ne uspemo dobiti nadomestnih količin plina iz Alžirije ali utekočinjenega zemeljskega plina (ruskega ali katarskega) in da bo normalno hladna zima. Veliko je teh če-jev, ki pa so zelo vprašljivi. Treba je računati z najslabšim scenarijem.

Nadaljujte z branjem→

Najprej kratko pojasnilo Liona Hirtha (Poslovna šola Hertie, Neon energy consulting), nato pa še politična realnost (Reuters). Če na kratko povzamem Hirtha: EU je razdeljena v dve skupini držav – prva (15 držav) še ima “proste uvozne kapacitete” (beri: proste plinovode ali LNG terminale), druga (predvsem srednjeevropskih 6 držav) pa ima že zasedene vse LNG kapacitete ali ne more dobiti več plina po plinovodih). Prve si želijo nižjih cen, druge pa višjih cen, ki bi znižale povpraševanje. Po uvedbi cenovne kapice prvim naj ne bi bilo treba uvajati redukcij plina (saj imajo še vedno proste kapacitete in lahko po potrebi tudi plačajo več), druge pa bodo ob uvedbi cenovne kapice zaradi zmanjšanja ponudbe morale uvesti redukcije plina.

Europe is divided on a gas price cap. Why?

I believe the answer not to lie in ideology (pro markets or not) but economic interests.

To understand why, we need to understand price formation on short-term spot markets and pricing rules in long-term contracts.

But first: what happened?

This week, 15 countries have suggested a wholesale cap on gas prices. Those are almost exclusively countries with spare import capacity. Spot prices here are essentially determined by world market prices for LNG. Let’s call that group “world market countries”.

The 15 countries are Belgium, Bulgaria, Croatia, France, Greece, Italy, Latvia, Lithuania, Malta, Poland, Portugal, Romania, Slovakia, Slovenia, Spain.

The countries that oppose such a policy most are primarily from a region that cannot import more, because LNG terminals are running at full capacity. I call them “TTF countries”, because in that group prices spot prices converge at the TTF. Fig from Refinitiv Eikon, highlighting by Ingmar Schlecht

Nadaljujte z branjem→

Dobra in nazorna razlaga kolega Liona Hirtha iz poslovne šole Hertie, sicer pa konzultanta s področja energetike, o tem, zakaj cenovna kapica na plin ne more delovati brez fizičnih omejitev dobav plina (redukcij). Ko pa te uvedemo, postane cenovna kapica nepotrebna. (kliknite na sliko za zagon videa)