Povod: Ameriški desperatni boj za ohranitev globalne prevlade.

Sprožilec: Ruska agresija na Ukrajino.

Spodaj je dober komentar, ki pojasnjuje kontekst in bistvo novega globalnega vojaškega spopada.

It explains why Washington is so worried about China’s explosive growth. It explains why the US continues to hector China on the issues of Taiwan and the South China Sea. It explains why Washington sends congressional delegations to Taiwan in defiance of Beijing’s explicit requests. It explains why the Pentagon continues to send US warships through the Taiwan Strait and ship massive amounts of lethal weaponry to Taipei. It explains why Washington is creating anti-China coalitions in Asia that are aimed at encircling and provoking Beijing. It explains why the Biden administration is stepping up its trade war on China, imposing onerous economic sanctions on its businesses, and banning critical high-tech semi-conductors that are “are essential not just… for virtually every aspect of modern society, from electronic products and transport to the design and production of all manner of goods.” It explains why China has been singled-out in the US National Security Strategy (NSS) as “the only competitor with both the intent and, increasingly, the capability to reshape the international order.” It explains why Washington now regards China as its biggest and most formidable strategic adversary that must be isolated, demonized and defeated.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva nova knjiga Michaela Hudsona, profesorja na University of Missouri (izšla pred mesecem in pol) “The Destiny of Civilization: Finance Capitalism, Industrial Capitalism or Socialism“, ki jo trenutno berem. Knjiga govori predvsem o treh stvareh: Prvič, kako je v ZDA finančna oligarhija (rentniški sloj) prevzela nadzor nad družbeno-ekonomskim sistemom (Hudson pravi, da je prevzela družbeno načrtovanje). Zaradi česar se vse vrti le okrog finančnih donosov za zgornji, rentniški sloj, posledično pa se je ameriško gospodarstvo deindustrializirala, ZDA pa pa zaradi padajoče produktivnosti (njena rast se večinoma generira v industriji) izgublja svojo prevlado v svetu. Drugič, zaradi prvega se ameriška hegemonija ruši, zato si ZDA prizadevajo z različnimi konflikti in vojnami zadržati svoj primat v svetovni ureditvi. Zadnji tak spopad je ameriško sprovociranje vojne v Ukrajini in lansiranje trgovinsko-tehnološke vojne proti Kitajski. Toda Hudson meni, da so ZDA ta boj izgubile in da se bo svet iz enopolarnega preoblikoval v multipolarnega. Vendar pa ZDA svojega primata ne bodo prepustile brez globalnega vojaškega spopada.

In tretjič, kakšen bo prihodnji družbeni red? Bomo sledili ameriškemu modelu finančnega kapitalizma, evropskemu modelu industrijskega kapitalizma (ki pa postopoma postaja podobno neoliberalen kot ameriški) ali pa bomo uspeli izgraditi bolj enekopraven družbeni red, kjer bo država zagotavljala ključne javne storitve, kjer bodo naravni monopoli v javni lasti in kjer bodo države postale samozadostne (samooskrbne) glede denarja in financiranja ter glede hrane, energije in drugih ključnih potreb? Kar se mene tiče, podpišem Hudsonov program v 11 točkah (spodaj). Ne bi ga sicer imenoval socializem, ampak progresivni kapitalizem.

Hudsonov program za progresivni družbeni red in svetovni družbeni red z enakopravnimi državami:

(1) Public ownership of natural monopolies, especially money and credit creation, (2) Keep basic infrastructure in public hands, (3) National self-sufficiency in money and credit, (4) Consumer and labor protection against rent seeking, (5) Capitol controls over foreign currency, (6) Heavily tax unearned income, (7) Progressive taxation of income and wealth, (8) A land tax to capture unearned capital gains, (9) Use the economic surplus for tangible investment to raise productivity and living standards and resilience, (10) National self-sufficiency in food and other basic needs, (11) Fiscal and capital controls to prevent speculative attacks on the domestic currency and prevent capital flight and tax avoidance.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

V današnjem komentarju na tem blogu je ameriški vojaški komentator Michael Kofman podal tipično analizo vojne v Ukrajini, analizo, kot jih po navadi nekritično povzema naša novinarska javnost.

Michael Kofman je eden od akterjev, ki so ustanovili vrsto organizacij po ruskem napadu na Ukrajino, ki naj bi pod pretvezo vojaške strokovnosti, vplivali na javno mnenje. Bolj kot po svojem twiterju, je Kofman znan po spletni strani War on the rocks. Podobna stran, ki se množično uporablja kot “strokovni” vir za množično citiranje s strani vojaško neizobraženih novinarjev, je Institute for the Study of War.

Je pa gornji Kofmanov članek poveden, če ga znate brati med vrsticami. Kaže na ukrajinske težave v Hersonu, kot sem jih napovedal v mojem predhodnem komentarju.

Nadaljujte z branjem→

Michael Kofman, Director of the Russia Studies Program at the CNA Corporation (sicer rojen v Kijevu), eden bolj izpostavljenih vojaških analitikov ruske vojaške agresije v Ukrajini in kritikov ruske vojske, o prihodnjih mesecih vojne v Ukrajini:

A few thoughts on the current course of the war, and some impressions after a recent visit to Ukraine with several colleagues from the mil analysis community, including areas near the front in Kherson. /1

The general sense one gets is that Ukraine is winning the war & morale is high, but like any military operation, you see friction up close that you can’t from a distance. A fair bit of the UA effort is ground up, based on horizontal linkages, volunteers, apps, etc. 2/

Russia’s military appears at its most vulnerable going into the winter, but UA has seen some modest impact from RU mobilization. Troops are being deployed to try and stabilize Russian lines, and increase force density relative to terrain. 3/

The situation in Kherson is clear as mud. Russian forces seemed to withdraw from some parts, evacuated, and drew down, but also reinforced with mobilized personnel. The fighting there is difficult. Despite constrained supply, Russian forces do not appear to be out of ammo. 4/

Nadaljujte z branjem→

Michael Hudson, profesor na University of Missouri–Kansas City, že dlje časa zagovarja tezo, da ZDA poskušajo z lansiranjem nove hladne vojne preprečiti, da  bi izgubile svoj položaj svetovnega hegemona, ki svet obvladuje prek trgovine, financ, tehnologije in energije. V tem komentarju spodaj pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno, da ZDA Nemčijo energetsko “odvežejo” od Rusije in jo navežejo nase. Sedanjo situacijo pojasnjuje z zanimivo zgodovinsko paralelo iz 13. stoletja – boj med papeško državo in nemškim Svetim Rimskim cesarstvom za prevlado v krščanski Evropi. Boj za to, ali bo Evropo kontrolirala papeška država ali sekularni voditelji. Bistvo je ob boju za vpliv bilo seveda, kdo bo finančno nadziral Evropo. Seveda je zmagala papeške država (v znamenitem boju, kjer je papež Gregor VII ekskomuniciral uporniškega cesarja Henrija IV, ga prisilil v sramotno pot v Canosso po odpuščanje) in ki je s tem dobila pravico do potrditve (kronanja) nemškega cesarja. Enako danes ravnajo ZDA, ekskomunikacija so gospodarske sankcije, ki doletijo vsakogar, ki ne želi pripoznati vodilne vloge ZDA ter pristati na to, da se financira pri ameriških finančnih institucijah, uporablja ameriško tehnologijo ter da se cene ključnih surovin in energentov oblikujejo v dolarjih in plačujejo v dolarjih.

Nemčija danes pravzaprav nima pravih možnosti, da se izogne vazalni vlogi v ameriški svetovni ureditvi. Tako kot se je Evropa lahko izvila izpod papeške kontrole šele s protestantizmom (novo religijo), tako se lahko evropske države izvijejo izpod ameriške nadvlade šele z oblikovanjem multipolarnega sveta. Toda tega danes še ni, šele nastaja nekje na osi Rusija – Kitajska – BRICS+, evropske države pa niso v stanju, da bi pomagale k njegovemu hitrejšemu oblikovanju. Pa čeprav bi enega izmed polov lahko pokrivala prav EU.

Sedanja vojna v Ukrajini (ter ameriška tehnološka vojna proti Kitajski) je vojna za ohranitev dosedanje unipolarne ureditve sveta in specifično vojna za kontrolo nad nafto in plinom. ZDA seveda ni v interesu, da se poraba obeh goriv zmanjša, zato bo prva posledica te vojne, da se bo strategija razogljičenja (z namenom omilitve klimatskih sprememb) ohladila. Druga, specifična posledica pa bo, da bo Nemčija odvisnost od ruskega plina zamenjala za odvisnost od ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina. Ker je ta (v normalnih razmerah) najmanj dvakrat dražji, bo Nemčija to vazalno vlogo plačala z izgubo konkurenčnosti njene industrije in z deindustrializacijo.

Zakaj se torej nemški politiki temu ne uprejo in zakaj se namesto sledenja ameriškim interesom raje ne vključijo bolj aktivno v oblikovanje alternativnega, multipolarnega svetovnega reda, kjer bi Nemčija in Evropa lahko igrali bistveno bolj enakopravno in zanju gospodarsko bolj ugodno igro? Dobro vprašanje. Vendar zgolj retorično, kajti odgovor poznamo.

Germany has become an economic satellite of America’s New Cold War with Russia, China and the rest of Eurasia. Germany and other NATO countries have been told to impose trade and investment sanctions upon themselves that will outlast today’s proxy war in Ukraine. U.S. President Biden and his State Department spokesmen have explained that Ukraine is just the opening arena in a much broader dynamic that is splitting the world into two opposing sets of economic alliances. This global fracture promises to be a ten- or twenty-year struggle to determine whether the world economy will be a unipolar U.S.-centered dollarized economy, or a multipolar, multi-currency world centered on the Eurasian heartland with mixed public/private economies.

President Biden has characterized this split as being between democracies and autocracies. The terminology is typical Orwellian double-speak. By “democracies” he means the U.S. and allied Western financial oligarchies. Their aim is to shift economic planning out of the hands of elected governments to Wall Street and other financial centers under U.S. control. U.S. diplomats use the International Monetary Fund and World Bank to demand privatization of the world’s infrastructure and dependency on U.S. technology, oil and food exports.

Nadaljujte z branjem→

Za evrsko območje je značilna povsem ponudbena narava inflacije letos (2/3 do 3/4 porasta cen poganjajo ponudbeni dejavniki). V ZDA so imeli dejavniki povpraševanja večji učinek, vendar dekompozicija, ki jo je naredil Mark Zandi, glavni ekonomist v Moody’s Analytics, kaže, da so tudi v ZDA do septembra letos za rast cen 60-odstotno (4.9 od 8.2% inflacije) odgovorni dejavniki na strani ponudbe. Glavni dejavnik tudi v ZDA je vojna v Ukrajini (kar 2.5 odstotnih točk), sledijo pa disrupcije v ponudbenih verigah zaradi Covid (1.4 točke). Aja, za monetarne jastrebe: povečana ponudba primarnega denarja s strani Fed ni imela nikakršnega vpliva na kasnejši izbruh inflacije (kar je seveda kristalno jasno vsakomur, ki razume, kako se v sodobnem gospodarstvu kreira denar).

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“Ko si močan, se delaj šibkega, ko si šibak, se delaj močnega” – Sun Cu, Umetnost Vojne

“Resnica je  v vojni tako dragocena, da jo je potrebno obdati s plaščem laži” – Winston Churchill

Poleti 1991, v času vojne v Sloveniji, sem srečal sosedo, staro partizanko in jo vprašal, če je že slišala Kacina in zadnje vesti… Odgovorila je:

“Marko, lažejo. V vojni vsi lažejo”

Kdo bolj laže? Tisti, ki je v večjih težavah in tisti, ki ima večji propagandni aparat. Zato je v pogojih vojne, namreč, v tem času, ki ga živimo, treba biti zelo previden v interpretacijah informacijskih medijev. In če res imate voljo do resnice oziroma spadate med tiste, ki bi vzeli rdečo tabletko, potem je priporočljivo poslužiti se instrumentarija, ki ga v analizi uporabljajo obveščevalne službe:

Je to edini vir ali jih je več? Kakšna je razlika med njimi? Kdo je vir informacije, kakšna je njegova kredibilnost oz. kakšni so njegovi interesi? In na koncu ali se informacija glede na vse, kar (preverljivo) vem, zdi logična?

V resnici je vse to za običajnega državljana, ki mora oddelati službo, voziti otroke v razne krožke, pa še kaj postoriti doma,… preveč. Da ne omenjamo bremena apriori pristranosti zaradi čustevnih, političnih ali drugih razlogov. Včasih je težko in naporno priti do resnice.

V nadaljevanju bom predstavil nekaj dejstev iz zadnjih mesecev, pogledov in hipotez na vojno v Ukrajini, ki jih v main-stream-medijih (MSM) ne boste slišali. Potem pa presodite sami.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška administracija je že junija napovedovala uvedbo cenovne kapice na rusko nafto. Mehanizem kapice naj bi deloval tako, da bi ZDA določile zgornjo mejo na ceno ruske nafte, nakar naj zavarovalnice ne bi zavarovale prevoza tankerjev z nafto za države, ki se ne bi držale te adminstrativne zgornje cene nafte. Že takrat junija sem pisal, da je ta cenovna kapica nesmisel, da jo bo težko uveljaviti, saj se je bo držalo zelo malo držav in ni jasno, kako bodo preprečili, da države rusko nafto kupujejo prek posrednikov.

Ameriška administracija je od takrat vztrajno delala na konceptu. Vmes je pritiskala na Evropsko komisijo, naj se drži striktnega načrta glede embarga na rusko nafto (vstopi v veljavo 5. decembra letos). No, vmes se je zgodilo troje. Prvič, ZDA so za svoj načrt pridobile samo 7 (sedem !) držav. Drugič, ZDA je začelo zmanjkovati goriv in Bidenova administracija je praznila (in skorajda povsem izpraznila) strateške rezerve, da bi pred vmesnimi kongresnimi / senatnimi volitvami zadržala cene goriv nizko, da ne bi znervirala volilcev. In tretjič, vmes se je odkrito uprla še Savdska Arabija ter v brk Američanom skozi OPEC+ sforsirala znižanje dnevnih kvot črpanja nafte.
Nadaljujte z branjem→

Pred nekaj dnevi je umrl Vladimir Gligorov, eden zadnjih velikih, morda celo zadnji iz generacije velikih ekonomistov s področja nekdanje Jugoslavije. Po razpadu nekdanje Jugoslavije je deloval na Dunaju, na inštitutu WIIW, kjer sem ga tudi spoznal. Vladimir je bil res intelektualec med ekonomisti z veliko začetnico, diskusije z njim so bile užitek. Spomnim se enega prvih srečanj na eni izmed konferenc, pred letom 2000. Bil sem še čisto svež raziskovalec, takoj po doktoratu. Med zajtrkom sva diskutirala o globalni ekonomiji, omenil sem rivalstvo med Japonsko in ZDA, Vladimir pa je samo odmahnil z roko in rekel, da je Japonska passe in naj gledamo Kitajsko, ki bo postala nova globalna velesila. Seveda je imel prav.

Vladimir, bilo mi je v čast, da sem te poznal in lahko diskutiral s teboj.

Spodaj je “In memoriam”, ki so ga napisali njegovi sodelavci na WIIW. Resnično lepo so se poslovili od Vladimirja, ki je bil njihov mentor skozi desetletja.

Our wiiw Senior Research Associate, dear colleague, mentor and friend, Vladimir Gligorov, passed away on Thursday 27 October 2022. His 77^th birthday was just about a month ago. Not that he attached any importance to such events. He had no time for or interest in such secular issues as birthdays, holidays, or weekends. He was a true scientist. He worked every day, reading and writing on economics, politics, philosophy, history, or literature. Being a cinephile and loving his family was the closest he came to the everyday life of an average person. In a typical post-Yugoslav intellectual tradition, he liked to compare key scenes of movies with crucial issues in the sciences mentioned above. His oeuvre as a researcher is huge and the sheer number of book chapters, working papers, articles, comments, and blog contributions, let alone interviews in newspapers and online-portals in various fields, is probably uncountable. He also translated many books. It is no exaggeration to claim that it would be easier to enumerate what he did not do than the opposite.

To read the obituary, please follow this link.

Mario Holzner, Robert Stehrer and all wiiw staff