Marko Golob

V današnjem komentarju na tem blogu je ameriški vojaški komentator Michael Kofman podal tipično analizo vojne v Ukrajini, analizo, kot jih po navadi nekritično povzema naša novinarska javnost.

Michael Kofman je eden od akterjev, ki so ustanovili vrsto organizacij po ruskem napadu na Ukrajino, ki naj bi pod pretvezo vojaške strokovnosti, vplivali na javno mnenje. Bolj kot po svojem twiterju, je Kofman znan po spletni strani War on the rocks. Podobna stran, ki se množično uporablja kot “strokovni” vir za množično citiranje s strani vojaško neizobraženih novinarjev, je Institute for the Study of War.

Je pa gornji Kofmanov članek poveden, če ga znate brati med vrsticami. Kaže na ukrajinske težave v Hersonu, kot sem jih napovedal v mojem predhodnem komentarju.

Kljub obveznemu navijaštvu:

“The general sense one gets is that Ukraine is winning the war & morale is high, but like any military operation, you see friction up close that you can’t from a distance. A FAIR BIT OF THE UA EFFORT IS GROUND UP,..”

The situation in Kherson is clear as mud. Russian forces seemed to withdraw from some parts, evacuated, and drew down, but also reinforced with mobilized personnel. The fighting there is difficult. Despite constrained supply, Russian forces do not appear to be out of ammo. “,

ni nobenega zmagoslavja več.

“I think this is a fog of war issue right now, with contradictory indicators, but to me the preponderance of evidence points to a Russian decision to steadily retreat from the right river bank and avoid being cut off there, while also trying to exact a high cost.”

Rusi se seveda ne bodo umaknili, če so za 2x (kot ugotovi tudi Kofman) povečali število vojakov. Zato, da bi jih takoj nato umaknili?!?! Da bi zapustili strateško najpomembnejši del fronte? Najuspešnejši del ruskega napada na Ukrajino? Tik pred zimsko ofenzivo? Dajte, no!

Je pa pri tem še ene vidik evakuacije civilistov, ki je na ruskih straneh, iz razumljivih razlogov, ne boste slišali. Hersonska in Nikolajevska oblast sta (za razliko od Donbasa in Odese), področji kjer je ukrajinska manjšina najmočnejša. Kjer je bila podpora Janukoviču v času zadnjih svobodnih volitev leta 2012, relativno najmanjša med regijami kjer je zmagal (glej moj komentar Kaj vam mediji niso povedali o Ukrajini). Ukrajinska stran je pravilno ugotovila, da gre pri tem ne samo za upravičene vojaške razloge (umik civilnega prebivalstva iz področja vojaških operacij), ampak za redistribucijo prebivalstva. Nikar si ne delajte iluzij – proukrajinske družine (za katere se točne ve, katere so), bodo razseljene po celi Rusiji ali pa bodo emigrirale v Ukrajino ali še bolje v Evropo. Prav zanima me koliko od njih se jih bo želelo (ali moglo) vrniti?

So pa v Kofmanovi analizi še obvezni, ponavljajoči se, nesmisli:

“UA will likely leverage its advantage in range and precision to attrit the Russian military over this period”

Kdo koga izčrpava (“attrit”) sem upam, dovolj nazorno pokazal v prispevku. Sapienti sat!

Drug nesmisel povezan z “advantage in range and precison” je treba vojaško neukim nekoliko pojasniti. Ukrajina nima nikakršne prednosti. Zakaj?

Zato ker sta ruska ekvivalenta ameriškemu HIMARS (MLRS), Tornado-S in Smerch neprimerno močnejši orožji. Tako po dosegu, po ubojnem tovoru kot po raznovrstnosti izstrelkov. In ekvivalentni v natančnosti, ko gre za satelitsko vodene izstrelke. Tudi v klasični artileriji nima Ukrajina ničesar, kar bi bilo dostojen ekvivalent samohodni havbici Koalicija ali bi presegalo modernizirano inačico Msta SM2. Pa smo komaj pri klasični in raketni artileriji kratkega dosega. Kaj pa srednjeročni doseg (do 500 km)? Tu Ukrajina in tudi cel Zahod nima ničesar, kar bi bilo dostojen ekvivalent ruskemu Iskanderju. Tudi, ameriški ATACAM ni enakovreden Iskanderju.

Ta fama, sicer neobstoječe tehnološke prednosti, je izjemno nevarna. Daje lažni občutek vojaške superiornosti z vsemi potecialno nevarnimi posledicami (političnimi avanturizmi) vred. Pa do količinske prednosti nismo niti prišli.

Ukrajina izgublja povprečno po več kot 2 bateriji artilerije (raketne in klasične) na dan!!! Tistih nekaj sto (200 plus ?) artilerijskih sistemov, ki jih je Zahod dobavil Ukrajini je za max 2 meseca vojne. Nič več. Pa do problema municije niti še nismo prišli.

Ah, municija! Tu je spet Kofmanov stavek:

“If the pressure lets up they will use the time to get more equipment out of storage (including from Belarus) & potentially ammo from sources like DPRK.”

Municija iz Severne Koreje in samomorilski droni (Shahed) iz Irana. Tukaj rabimo pojasnilo. Dovolite mi, ker je to področje, ki je moja (kot bivšega rezervnega oficirja tehnične službe JLA) specialnost.

Municija, kot tudi pogonska sredstva (smodnik) in raketna goriva imajo svoj rok trajanja. Po tem roku jih je potrebno uničiti. To nikakor niso trivialne zadeve. Zahtevajo stalen monitoring, kemične analize in testna streljanja, da se ugotovi uporabnost. Ko rok mine, nastopi draga faza uničenja. Bistveno ceneje kot po rednem postopku uničiti municijo, jo je zmetati na nasprotnika. Če ne verjamete, poglejte pri Američanih ob njihovem masovnem bombardiranja Iraka. Praktično zastonj so uničili ogromne zaloge (stare) municije, in se s tem znebili občutnih stroškov. Potem pa vse to še lepo zaračunali. Kdo pravi, da se vojna ne splača?

Rusi imajo proizvodne kapacitete municije, ki več kot desetkrat presegajo vse, še tako velike potrebe lokalne ukrajinske vojne. Nobenega uvoza ne rabijo. Vendar je povsem možno, da bodo (ali so) municijo iz Severne Koreje uvozili, če bo cena (kaliber je itak isti) ugodna. Pa še pomoč (ki bo v obliki kontradobav tehnike ali hrane, ki jo Koreji primanjkuje) bi pripomogla k utrjevanju že itak razvitih političnih in gospodarskih odnosov. Odnosov, ki so tako za Rusijo kot S.Korejo strateško pomembni. Tudi kot uravnoteženje osnosov s Kitajsko za obe državi. Win-win situacija.

Podobno je z iranskimi droni. Shahedi so naredili pravo malo revolucijo. Ne zato, ker bi bili tako tehnično napredni kot so npr. iranski balistični izstrelki Zolfaghar ali Fateh, ki so se izkazali z izjemno zanesljivim in natančnim bombardiranjem ameriške baze Ain-al–Assad v Iraku, kmalu po uboju iranskega generala Soleimanija. “Lepota” Shahed-ov je v njihovi izjemno nizki ceni (cca. 20 tisoč USD), kar je za izstrelek z dometom nad 2.000 km izjemno izjemno nizka cena.

Ker je ekonomika pomembna tudi v vojni, ta cena odpira povsem druge perspektive uporabe. Npr. masovne napade na objekte razpršene na velikem področju, kot so distribucijske oz. transformatorske postaje ukrajinskega elektro-energetskega sistema. Pomemben aspekt dolgega dometa je tudi v tem, da lahko v zraku ostanejo zelo dolgo časa (“loitering munition”), dokler ne dobijo komande s koordinatami ciljev. In s tem zagotovijo zelo hiter odziv–uničenje po odkritju cijev.

Naslednji vidik uporabe, kot nalašč zaradi njihove cene, je vaba za protiletalske sisteme. Ker napadajo strateške cilje (elektrenergetski sistem itd.) se protiletalska obramba mora odzvati. Čim vključi radarje, je to tako kot, da bi vključil svetilnik ponoči. In s tem (dragi in dragoceni) radarji avtomatično postanejo tarče za hitre (supesonične) težko prestrezljive  in ubojne ruske Iskanderje ali letalsko lansirane rakete Kh-101.

Bi Rusija priložnost, da velike količine (več tisoč) poceni dolgometnih izstrelkov nabavi v Iranu, izpustila? In s tem sprostila domače kapacitete za proizvodnjo bistveno naprednejših, dražjih in ubojnejših sistemov? Za morebitno bistveno pomembnejšo bodočo potencialno eskalacijo z Zahodom?

Zakaj pa ne? Še posebej, če lahko nakup plačaš z barterjem, rusko tehnologijo (jedrske elektrarne – Busher), aviacijo (Su-35, ki so bili namenjeni in proizvedeni za Egipt), tehnologijo za črpanje nafte in plina,…? In s tem malo strateško zbalansiraš masovne kitajske investicije (preko 400 milijard USD) in njihov politični vpliv v Iran-u. Res, da so Rusi in Kitajci skoraj zavezniki, ampak so tudi tekmeci, še posebej na občutljivem področju Srednje Azije. Hkrati daš Iranu, ekonomsko in politično pomembnemu zavezniku, podporo, ki bo uspeh svoje lastne tehnologije (Shahed) uporabil za dragoceno promocijo režima doma in v tujini.

Še vedno mislite, da je uporaba iranskih Shahedov in korejske municije znak šibkosti Ruske federacije?

Pojdimo dalje z analizo Kofmanovega komentarja:

“UA objectives are likely to prevent Russian force reconstitution over the winter, generate additional forces in the interim (which requires more equipment), and acquire air defenses to reduce the threat from the Russian strike campaign against critical infrastructure.”

Ukrajina naj bi preprečila Rusiji “force reconstitution”. Res, s čim pa? Po navedbah ameriškega polkovnika Douglasa Mcgregorja je Rusija že formirala rezevo pol milijona vojakov V Belorusiji in Donbasu za zimsko ofenzivo. S čim lahko Ukrajina prepreči njihovo aktiviranje? Z letalstvom, ki ga praktično nima več? Z inferiorno artilerijo. Z raketami vsaj srednjega dometa, ki jih tudi nima. S premočjo v živi sili, ki je nima več? Z ekonomijo in komunikacijskim sistemom, ki sta, po ruskem bombardiranju, na tleh?

“Generate additional forces”? Po več kot 8 krogih mobilizacije! Ko je bil odziv na zadnjo mobilizacijo manj kot 30%, še preden se je vojna sploh začela. Kaj si Ukrajinci mislijo o sodelovanju v vojni, boste ugotovili, ko se boste v mestu uzrli naokoli. Brez težav boste opazili ukrajinske registrske tablice (praviloma boljših) avtomobilov. Kdor je mogel, t.j.imel denar za podkupitev uradnikov, je že zdavnaj pobegnil. Na fronti, tako kot običajno, umirajo predvsem reveži.

“Acguire air defence”? Če pogledate, kaj je Ukrajina dobila zadnje čase – zastarele nemške Leoparde (ki so že ostali brez švicarskega streliva za 35mm topove), špansko-ameriške Hawke (iz 60 tih-let), bivše jugoslovanske 20 mm protiletalske topove (ki so bili zastareli, že ko so bili narejeni),.. in maloštevilne sodobne norveško-ameriške NASAMS in nemške IRIS-T – potem vidite, da ti sistemi ne zmorejo zagotoviti obrambe tako velikega prostora, kot je Ukrajina. Evropa si enostavno ne more privoščiti dobav teh sistemov ker jih sama nima dovolj. Ker tudi, če bi dala bistveno več, to za obrambo tako velikega prostora, ob tako učinkovitih ruskih protiradarskih ukrepih (kar pomeni pospešeno “potrošnjo” teh sistemov), enostavno ne bi bilo dovolj.

In na koncu, ob temle komentarju:

“In general it seems RU approach is to try and fix a defensible line and hope to maintain over the winter. “

sem se pošteno nasmejal.

Rusi naj bi poleg obstoječih 200 tisoč vojakov akumulirali dodatnih 300 tisoč (oz. pol milijona kot pravi Mcgregor in bili s tem v števični prednosti), da bi sedeli med zimo v obrambnih linijah, trepetajoč v mrazu in strahu pred mogočno ukrajinsko vojsko?

Namesto Kofmanovega obupnega propagandističnega poskusa prikazati brezupno ukrajinsko situacijo z malo pozitivizma, vam predlagam bistveno bolj trezno analizo, ki jo je pred dnevi podal bivši pomočnik ameriškega sekretarja za obrambo, upokojeni polkovnik Douglas Mcgregor: (*)

Slabe pol ure vojaške in strateške kompetentnosti, poštenega domoljubja  in iskrene skrbi za svet. Za tisti svet, ki se je zaradi ameriške neokonservativne norosti, zaradi paranoje zahodnega “deep stata” pred izgubo hegemonističnega unipolarnega sveta,  znašel na robu prepada.

_____________

* Dopolnilne informacije o upokojenem polkovniku Douglasu Mcgregorju:

Douglas Abbott Macgregor (born January 4, 1953) is a retired U.S. Army Colonel and government official, and an author, consultant, and television commentator.^[1]

In 2020, President Donald Trump proposed Macgregor as ambassador to Germany, but the Senate blocked the nomination. On November 11, 2020, a Pentagon spokesperson announced that Macgregor had been hired to serve as Senior Advisor to the Acting Secretary of Defense, a post he held for less than three months.

…

Views

Iraq War

In 2004, Macgregor stated that he strongly supported war against Iraq, and regretted that the US had not enacted regime change in Iraq in 1991.^[29] During the beginning of the Iraq War, Macgregor disagreed with those who wanted to slow the advance into Baghdad in order to fight Fedayeen paramilitary forces.^[30] In 2006, after seven retired generals criticized then Defense Secretary Donald Rumsfeld‘s handling of the war, Macgregor faulted the generals themselves for poor war planning and the resulting complications in Iraq.^[31] In 2008, Macgregor stated that he would argue that American military action in Iraq and Afghanistan “has produced very serious and negative consequences for American national-security interests”.^[32] Macgregor’s 2009 book, Warrior’s Rage: The Great Tank Battle of 73 Easting, argues that the failure to finish the battle with the Republican Guard in 1991 led to Iraq’s second major confrontation with the United States in 2003.

Macgregor says that David Petraeus, Martin Dempsey, and other generals consistently exaggerated or falsified the effectiveness of the Iraqi army because “the generals were simply cultivating their Bush administration sponsors in pursuit of further promotion”.^[33]

By 2020, his website called the war in Iraq a failure.^[19]

Kosovo War

In 2014, Macgregor went on Russian state-owned RT to express his opposition to U.S. intervention in the Kosovo War.^[19]

Ukraine and Russia

2014 Russian annexation of Crimea

In 2014, after Russia annexed Crimea and was engaged in a conflict with Ukraine over its eastern parts, Macgregor appeared on Russian state-owned network RT where he called for the annexation of the Donbas and said residents of the region “are in fact Russians, not Ukrainians, and at the same time, you have Ukrainians in the west and in the north, who are not Russians.”^[19][34] Less than 40% of Donbas residents are ethnically Russian.^[35]

2022 Russian invasion of Ukraine

After Russia’s invasion of Ukraine in February 2022, Macgregor appeared on three Fox News programs to speak in support of Russia’s actions. Russian state television broadcast excerpts of Macgregor’s appearances, which included a characterization of Ukrainian president Volodymyr Zelenskyy as a “puppet,” that Russian forces had been “too gentle” in the early days of the invasion and that Russian president Vladimir Putin was being “demonized” by the United States and NATO. Macgregor said he believed Russia should be allowed to seize whatever parts of Ukraine it wanted. After one of his appearances, Macgregor’s comments were characterized by veteran Fox News Pentagon correspondent Jennifer Griffin as “appeasement” and that he was being an “apologist” for Putin. After Griffin’s remarks, Tucker Carlson — who hosted Macgregor on two successive nights — remarked, “Unlike many of the so-called reporters you see on television, he is not acting secretly as a flack for Lloyd Austin at the Pentagon. No, Doug Macgregor is an honest man.” Trey Gowdy, another Fox News host who interviewed Macgregor, said his viewpoint was “stunning and disappointing.”^{[36][37][38][39]} U.S. representative Liz Cheney said of Macgregor “This is the Putin wing of the GOP.”^[40]

Vir: Wikipedia