Marko Golob
“Amaterji štejejo tanke, profesionalci pa kamione”
Gornji stavek je ena od najpomembnejših stvari, ki jih učijo v vsaki resni vojaški akademiji. V enem od boljših prispevkov v zahodnih MSM (main-stream-medijih) – tokrat Wall Street Journal, upokojeni ameriški general (zakaj si upajo pisati trezne članke predvsem upokojeni oficirji?) Mark T. Kimmitt, (U.S. Army brigadier general-retired, Assistant Secretary of state for political-military affairs, 2008-09) pravi naslednje:
“…dwindling stocks of leading-edge weapon systems” in NATO countries will inevitably lead to a prolonged conflict, and a longer war will in turn result in “more pressure from supporting nations, sustained inflation, less heating gas, and falling popular support.”
“This likely will mean muddling through a long war, with more casualties.”
In naprej:
“In modern high-intensity warfare, logistics is the Achilles’ heel. Good training, great tactics and brave soldiers are critical, but without weapons, food and fuel, armies grind to a halt. That may be what is happening as the battlefield becomes static and a breakthrough looks unlikely.”
(Za tiste, ki imajo problem s paywallom; povzetek na ZeroHedge.)
Dodali bi lahko še sanitetno oskrbo. Ker če te ni v »zlati uri« po poškodbi, lahko nepovratne izgube izjemno narastejo.
Pogled na logistično sliko vojne v Ukrajini nam da osnovo za prognozo njenega razvoja. Poglejmo si stanje na fronti:
Ruske sile so od ruske meje (Krim je tu vključen) oddaljene samo nekaj deset do največ nekaj sto kilometrov. Za eno od največjih vojska na svetu je to praktično na domačem dvorišču. Ruska vojska, v primeru resnega spopada, v svoji doktrini predvideva vojno dejstvovanje večinoma v oddaljenosti do 1000 km od svojih meja. Kar pa glede na velikost njenega ozemlja in kapacitete njenega »airlifta«, ne pomeni, da se ta pas tudi razširi, če je potreba.
Rusija tudi v celoti nadzira svoj in ukrajinski zračni prostor (»air supremacy«), kar pomeni, da ni navarnosti zračnega napada na svoje logistične poti (o artilerijski grožnji bomo govorili kasneje). Prav tako so viri surovin, goriv, hrane praktično neizčrpni. Podobno velja za industrijske kapacitete. Večina njih je stotine, če ne tisoče kilometrov za frontno črto. Strateške kapacitete so večinoma za Uralom. Če gledamo specifično vojaške kapacitete, predvsem proizvodnjo potrošnega materiala, tj. municije, je Ruska federacija podedovala ogromne kapacitete bivše SZ, ki je vzdrževala armado približno 4 milijonov vojakov v mirnodobski sestavi in še nekajkrat toliko v vojni. Da se razumemo, v potencialni vojni s kolektivnim Zahodom (preko 800 milijonov prebivalcev za časa SZ) in ne v neki lokalni vojni z državo s 40 milijoni prebivalcev. Da bi ogrozili te industrijske kapacitete, bi moral nasprotnik posedovati orožje strateške narave.
Ruske populacije je (z zadnjimi migracijami) nekaj manj kot 150 milijonov ljudi. Če vzamemo zgodovinski standard, da se lahko mobilizira maksimalno ena dvanajstina populacije tj. nekaj več kot 8% prebivalstva, bi to pomenilo 12 milijonov vojakov. Glede na sedanjo starostno strukturo prebivalstva in naravo sodobne vojne je ta številka daleč pretirana (in nepotrebna). Uradno ima Ruska federacija 2,2 miljona ljudi kot vojaško rezervo (osebe, ki so opravile vojaški rok, ki imajo osnovno vojaško znanje in so v ustrezni starostni skupini – do 35 let).
Na drugi strani imamo Ukrajino, ki je podedovala ogromne vojno-industrijske kapacitete bivše SZ. Da omenimo samo nekatere: Mališev v Harkovu, ki je bil največji svetovni razvojni in proizvodni tankovski center na svetu, Motor Sich – eden največjih proizvajalcev plinskih turbin za helikopterje na svetu, Antonov – eden največjih svetovnih proizvajalcev (tudi največjih) letal, predvsem transportnih, Južmaš – eden največjih svetovnih proizvajalcev vojaških balističnih (Satan…) in civilnih raket (Zenit), do podjetij, ki so izdelovala instrumente in satelite za letalsko in vesoljsko industrijo v Donbasu, do ladjedelnic v Nikolajevu, ki so izdelovale sovjetske letalonosilke.
Za razliko od Ruske federacije je v 30 letih od 1991 do danes večina teh kapacitet propadla zaradi več razlogov. Prvič, da so bile te kapacitete bistveno prevelike in preveč zahtevne, da bi jih lahko vzdrževala država s tedaj nekaj čez 50 milijoni ljudi, drugič, da je bilo bistveno bolj donosno prodajati stare vojaške zaloge SZ kot vzdrževati in razvijati lastno industrijo in nenazadnje, ker je bila (in je) Ukrajina preveč korumpirana, da bi bila zmožna voditi resno razvojno politiko. Čeprav je bila ukrajinska vojaška industrija pred tem konfliktom le še bleda senca nekdanje velesile in je velik del strokovnega kadra odšel ali v penzijo ali v Rusko federacijo, je ta industrija bila še vedno upoštevanja vredna sila.
Bila – do te vojne. Zakaj? Zato ker so sile Ruske federacije sistematično uničile proizvodne, razvojne in servisne centre te industrije.
Kaj to pomeni? To pomeni, da je ukrajinska vojska, ki je v pol leta izgubila več kot 80% svoje tehnike, življenjsko odvisna od dobav kolektivnega Zahoda. Ukrajina ni več sposobna niti resno servisirati lastne tehnike, kaj šele da bi jo v teh razmerah proizvajala. Da bi bila stvar še hujša, je Zahod »nametal« v Ukrajino raznovrstno vojno tehniko, ki bi jo bilo težko vzdrževati že v mirnodobskih pogojih, kaj šele v vojni.
Poglejmo si samo primer slovenskih oklepnikov (BVP M-80A), ki smo jih podarili Ukrajini. Zakaj mislite smo jih imeli v rezervi in smo namesto njih kupovali oklepne kolesnike (3×3 Pandur, 4×4 Patria, Boxer?), čeprav le-ti izvajajo bolj ali manj isto funkcijo? Ker so bili zastareli že ko so bili narejeni in jih je bilo nemogoče (ali pa izjemno drago) vzdrževati. Kako naj bi sedaj Ukrajinci izvajali vzdrževanje vseh teh vozil v bojnih pogojih?
Mimogrede, vzdrževanje vojne tehnike v bojnih pogojih je zelo zahtevna naloga, ki pa bistveno vpliva na vojaško učinkovitost enot, ki jo uporabljajo. Zahteva vrhunsko izurjenost osebja in solidno opremljenost. Ta tehnika deluje v najhujših možnih pogojih, kvari in poškodbe zaradi delovanja nasprotnika so reden pojav. Popravilo te tehnike ali kanibalizacija je pri tem nujna in bistveno zmanjšuje materialne potrebe. Lahko to Ukrajinci izvajajo z uvoženo nepoznano tehniko? Zelo zelo težko.
Pa ni tako samo z našo tehniko. Naj omenimo nemško »pomoč« v tisočih protiletalskih raket Strela bivše vzhodnonemške vojske, ki so odležale najmanj svoja 3 desetletja v skladiščih Zvezne republike Nemčije (da še kakšnega desetletja v skladiščih Demokratične republike Nemčije niti ne omenjam). Menda je samo vsaka 3. do 5. »vžgala«. Mislite, da je z, za vzdrževanje izjemno zahtevnimi, ameriškimi havbicami M777 kaj drugače?
To je en del problema. Drug del je živa sila. Blizu polovice od cca. 250 tisoč pripadnikov profesionalne vojske, ki jo je Ukrajina imela na začetku spopada, je ali pobita ali izvržena iz stroja zaradi poškodb. Profesionalcev, ki bi bili vrhunsko izurjeni za uporabo te tehnike, je čedalje manj. Čedalje manj je tudi človeškega potenciala za rekrutiranje vojakov. Ukrajina je po začetku spopadov dodatno mobilizirala približno 400.000 vojakov. Od skupno več kot 700.000 vojakov jih je po pol leta verjetno 1/3 vržena iz stroja (pobitih približno 100.000, ostali ranjeni). Ukrajina se je v situaciji, ko praktično ne more več rekrutirati moške sile, obrnila v zadnjih tednih v mobilizacijo žensk.
Zakaj je problem ljudskega potenciala tako hud? Zato ker je prebivalstvo Ukrajine padlo iz 52 milijonov leta 1991 na 42 milijonov (uradno leta 2022). Gre za eno največjih demografskih katastrof v novejši evropski zgodovini. V resnici je situacija še bistveno hujša. Zakaj? Zato ker se je do začetka teh spopadov zaradi ekonomske brezizhodnosti in prisilne ukrajinizacije ruskega prebivalstva izselilo skoraj še 10 milijonov Ukrajincev. Od preostalih 42 milijonov jih je skoraj tretjina starejše prebivalstvo, večinoma upokojenci.
Ukrajina nima več ne človeških ne tehničnih rezerv.
Pa to še ni vse. Vse ukrajinske rafinerije so bile zbombardirane, nekatere večkrat. Danes v Ukrajini primanjkuje dizla ne samo za prebivalstvo in industrijo, primanjkuje ga celo za tanke. Kapacitete železniške infrastrukture, ki je skoraj v celoti elektrificirana, so bile omejene s sistematičnim ruskim bombardiranjem transformatorjev. Da je stvar še hujša, bo z izklopom Zaporoške nuklearke in termocentral v Donbasu bistveno prizadeta tudi oskrba z elektriko. Industrijska proizvodnja je padla skoraj za polovico. Kaj bo, če se jeseni ustavi še dobava ruskega plina, od katerega je še v večji meri kot zahodna Evropa odvisna industrija in pa predvsem ogrevanje prebivalstva? Potem bo Ukrajina praktično brez energije. Zato ni čudno, da Zelenski vseskozi poziva Zahod, da mu da odločilno podporo pred zimo. Ker bo sicer to zimo težko preživeti.
Ta dolgi uvod je zato, da bi bralec lahko razumel, kaj pomeni – vojna izčrpavanja. General Kimmitt poudari:
“… a war of attrition is not the war a smaller country wants to fight against a much larger invading army”.
Gornja trditev pojasni, zakaj se Rusom nič ne mudi. Zakaj vzdržujejo pozicijsko vojno, v kateri Ukrajina troši svojo preostalo tehniko in živo silo ob minimalnih lastnih izgubah. Da trošenja zahodne opreme in municije niti ne omenjamo– evropske države so zaradi izčrpanja lastnih zalog in premajhnih lastnih industrijskih vojaških kapacitet bistveno zmanjšale dobavo vojne tehnike in municije po juniju tega leta.
Mislite, da je problem industrijskih kapacitet trivialen? Ruska artilerija porabi od 40 do 60 tisoč granat DNEVNO! Spomnim se testnih streljanj s tankovskim strelivom za časa mojega podpredsednikovanja v Fotoni (pred tem Iskra Elektrooptika) na poligonu na Počeku pri Postojni. Takrat, pred 3 desetletji, so granate stale od 600 do 2000 USD vsaka! Pomnožite zdaj to s 60 tisoč pa boste dobili dnevne vrednosti proizvodnje municije! (plus dodajte 30-letno inflacijo!).
Ukrajinska artilerija porabi samo desetino teh količin dnevno. Ker Zahod zaenkrat (pa še kar nekaj časa) ni sposoben dobavljati več, ker Rusi del uničijo že na poti na fronto, ker je rusko kontrabantiranje ukrajinske artilerije in zalog municije precej učinkovito.
Si lahko predstavljate, kaj to pomeni za ukrajinske vojake na fronti?
Razumete sedaj, zakaj izkušeni ameriški general Kimmitt iz uvodne povezave tega članka in izkušeni ameriški diplomat in bivši zunanji minister Henry Kissinger pred tem pozivata k takojšnjim pogajanjim. Ker če do pogajanj ne bo kmalu prišlo, se medtem lahko zgodi popoln kolaps ukrajinske vojske in države. In potem, po besedah generala Kimmitta:
“Looking into a future of protracted war, diminishing high-tech systems and mounting casualties, Mr. Zelensky and NATO must face up to tough decisions BEFORE THOSE DECISIONS ARE FORCED ON THEM.
Kaj je mislil s tem? Verjetno to, da če Ukrajina začne s pogajanji takoj, bo mogoče lahko še rešila Odeso, Nikolajev in dostop do morja. Če ne, lahko izgubi celo Novorosijo, to je ne samo rusko manjšino oz. proruski del ukrajinske populacije, temveč del države, ki predstavlja 4/5 ukrajinskega BDP, pretežno večino černozjoma in večino industrijskih kapacitet države. Kako bo brez plodne zemlje na jugu, brez surovin in brez industrije preživeti preostalim 2/3 ukrajinskega prebivalstva ob hkratnem brutalnem bremenu dolgov (mislite, da bodo Rusi plačevali ukrajinske dolgove?) in starajočega prebivalstva, si težko predstavljam.
Mislim, vsaj če prav razumem ruske medije, da je za to že prepozno. Da je vlak odpeljal v začetku aprila, ko so Ukrajinci na zahtevo Zahoda (spomnite se na hitro organiziranega Johnsonovega obiska v Kijevu), ki je iluzorno pričakoval ruski poraz, zavrnili že dogovorjen predlog o premirju, po katerem bi se Rusija vrnila za meje pred 24. februarjem, Ukrajina pa bi razglasila vojaško nevtralnost. Rusi očitno niso hoteli te vojne. Njihova prva preferenca je bila uresničenje sporazumov iz Minska.
Ne bi bilo bolje za Ukrajino igrati vlogo posrednika med Evropo in Rusijo? Biti prijatelj z obema in sovražnik nikomur? Živeti z ruskim narodom in vsemi svojimi manjšinami v miru? Ne bi bilo to v evropskem duhu? Spodbujati prijateljstvo in sodelovanje in ne podpihovati ukrajinskega nacionalizma, nestrpnosti in sovraštva do manjšin, kot so to počele vse ukrajinske vlade od puča leta 2014 naprej? (Victoria“Fuck the EU”Nuland, anybody?)
Menda ne mislite, da na Zahodu, ko branimo režim Zelenskega, ki je prepovedal opozicijske stranke, ki je odpravil vse manjšinske pravice, kjer se dogajajo izvensodni poboji in pogromi nad drugače mislečimi, ki naj bi na hitro razprodal četrtino obdelovalne zemlje ameriškim multinacionalkam, v Ukrajini branimo samo demokracijo in človekove pravice?
Bojim se, da gre še za eno politično, vojaško, geostrateško in ekonomsko polomijo Zahoda. Po katastrofalnih intervencijah v Afganistanu, Iraku , Libiji, Siriji… Po zgodovinskem vrhu Zahoda v letu 1991 gre čedalje hitreje navzdol… In zdi se mi, da se tega boji tudi general Kimmitt.
Vojaški poraz Nata v Ukrajini še ni najhujše, kar lahko čaka Zahod. Bomo videli kaj bo z letošnjo zimo v Evropi…
DAMIJAN blog 
Sem navaden bralec in se ne razumem v geostrategijo in politiko. Z veseljem pa spremljam ta blog in tudi kolumne g. M. Goloba. Pa berem še nekatere medije, za katere menim, da so objektivni. Spoštovani gospod Golob, še nekaj bi vprašal z mojega vidika. Čeprav ravno v tem Vašem članku vidim delni odgovor na moje naslednje vprašanje: kako to, da ruska vojaška uprava preprosto ne prestreže vse te zahodne vojaške pomoči ( še pri transportu) in jo – večji del- uniči z daljinskim bombardiranjem ob vstopu v Ukrajino? Upam da me razumete. Nisem edini v svojem okolju, ki tega ne razume. Čeprav smo naivni in laiki za vojaške strategije. Podrobnejših podatkov o takšnem odzivu ruske vojaške strani nismo našli. Prosili bi vas za en jedrnat komentar ob tem. Hvala in lep pozdrav vsem.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani SPAICR?
Zanimivo vprašanje. Dotika se po tistega dela vojnih operacij, ki jih komentatorji pogostoma zapostavljajo ali pa jih ne razumejo. Ekonomike namreč.
Ekonomika je v vojni vsaj toliko važna, kot je v civilni sveri, če ne še bolj. V vojni je potrebno zelo pazljivo uporabljati svoja sredstva (razen, če gre za ameriško vojsko nasproti tehnološko inferiornemu in bistveno šibkejšemu nasprotniku). Kaj to pomeni? Da ne boš šel s 5 milijoni USD vrednim sredstvom nas cilj, ki je vreden 100 tisoč, razen, če lahko ta cilj uniči primerljivo vreden lasten objekt.
Kako to aplicirati na ukrajinsko situacijo?
Najboljši primer je Kačji otok na meji z Romunijo. Sile ruske federacije so osvojile ta strateško pomemben otok in ga uspešno držale kljub mnogim ukrajinskim poskusom zavzetja otoka. Na koncu so se umaknile. Zakaj?
Umaknile so se po tem, ko so ukrajinske sile dobile GPS vodene rakete HIMARS. Se teh raket ni dalo ubraniti? Ja in ne. Ruske sile zelo uspešno prestrezajo ukrajinske dolgometne rakete iz ali večcevih raketometov (Uragan, Smerch), HIMARS ali balističnih raket (Točka). Zakaj so torej morali popustiti pri Kačjem otoku?
Ukrajinci so hkrati z GPS vodenimi raketami izstreljevali veliko število nevodenih raket sistema Smerch. Ruski radarji niso mogili razlikovati med eno ali drugo vrsto raket. Morali so uprabiti svoje protiletalske rakete proti katerikolim dolgometnim izstrelkom (čeprav so GPS vodeni HIMARS bistveno bolj nevarni). S tem je prišlo do tki. “saturacije obrambe” – ciljev je bilo več kot je bilo protiletalskih raket na voljo. Da bi bila situacija še dodatno otežena, je bil prevoz dodatnih protiletalskih raket po morju otežen oz. bistveno bolj tvegan (zaradi bližine obale in NATO-vega monitoringa iz letal). Vsaka protiletalska raketa (tipično KUB) je za nekaj magnitud dražja od nevodenega izstrelka Smerch ali ameriškega HIMARS-a. Vzdrževanje posadke na Kačjem otoku bi bilo “predrago”, zato so se Rusi umaknili. So se s tem poslovili od zavzetja Kačjega otoka? Ne. Kontrolirajo ga s svojimi raketami dolgega dosega, ki lahko uničijo vsako morebitno ukrajinsko postojanko na otoku. Do trenutka, ko bodo sami kontrolirali obalo južno od Odese in obstoječi ukrajinski scenarij ne bo več možen.
Ruske sile redno dnevno napadajo cilje na celotnem ukrajinskem ozemlju tako z aviacijo kot dolgometnimi raketami. Pogoj je, da je koncentracija ali ukrajinskih sile ali materiala dovolj velika, da se to “splača”. In verjemite mi, da se Ukrajinci potrudijo, da razpršijo svojo dobave, jih maskirajo ali pa prevažajo s civilnimi transportnimi sredstvi.
Upoštevajte tudi, da je Ukrajina ogromna država. Razdalja od zahodne meje do vzhodne je več kot tisoč km, kar pomeni, da je potrebno uporabljati ali strateške rakete izstreljene iz bombnikov ali manevrirne rakte (Kaliber) iz ladij in podmornic. To so vse zelo zelo draga orožja. Ali pa (do 500 km zaradi dogovornih omejitev) balistične raket Iskander (tudi niso poceni). Druga alternativa je bombardiranje iz avionov, ki se uporablja, ampak v manjši meri ker Rusi nočejo izpostavljati svojih avionov in posadk. Razlog je, da ukrajinska protiletalska obramba ni popolnoma uničena. Vlogo srednje in dolgoročnega radarskega sistema so prevzeli američani, ki prostor (vsaj zahodni del) uspešno pokrivajo z letečimi radarji (AWACS) oz. s svojo satelitsko mrežo. Ukrajinci pa s svojimi preostalimi sistemi S300 in KUB čakajo v “zasedi”. Klasični letalski napadi, razen z dolgometnimi raketami, tako niso brez tveganja, kljub sofisticiranim ukrepom elektronskega motenja po katerih so Rusi še posebej poznani.
Mojih five cents. Upam, da bo zadostovalo za prvo silo.
Lp, Marko
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani g. Golob, najlepša hvala za podrobne informacije zame (in za “krog” mojih prijateljev, ko se seveda pogovarjamo o tej temi v cafe-u). Zelo strokovno in smiselno ste nami podrobno razložil našo dilemo. Zelo smo vam hvaležni in še naprej spremljamo objave vašega bloga oz. gospoda Damijana.
Z lepimi pozdravi in bodite zdravi
R. Spaić
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne vem, v katerem svetu živite? Očitno ruski agresorji zmagujejo samo še v glavi ljubiteljev diktatorjev.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne vem Mazzini, kaj hočete s to pripombo? Ste dali kakšno novo informacijo? Kakšen proti-argument?
Mene zanimajo samo dejstva. In poročila v MSM niso dejstva. So del propagande (na obeh straneh, da se razumemo). Da je novinarstvo padlo na tako nizko raven, kaže dvoje:
– nivo profesionalizma v novinarstvu
– obstoj (uradne, zapovedane) propagande je dokaz, da smo že v vojni
In vojna Mazzini, je resna stvar. To ni za naivne.
Ključno vprašanje pri vsem tem ni, kdo je na eni ali na drui strani, ampak kakšna naj bo vloga Slovenije pri tem. To je vse kar me na koncu zanima. Je nam res treba siliti z glavo v konflikt, ki ga nismo povzročili? Ne bi bil malo bolj low-key approach, ki bi vzpodbujal predvsem miroljubno rešitev, glede na dejstvo, da sta obe vojskujoči se strani bili prijateljski državi, boljši?
Realna ocena situacija, ne brezglavi emonocionalno odziv(podprt z neznanjem), je osnova za kakršnokoli uspešno racionalno ukrepanje. Izzivi, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti so prav lahko “life threatening”. Ne samo za posamezna podjetja, ampak za gospodarstvo, državo in Evropo v celoti. Mogoče jih kot gospodarstvenik razumem neprimerno bolje kot Vi.
Naj si za konec sposodim besede ameriškega senatorja in bivšega polkovnika Black-a:
As Senator Richard Black (R) of Virginia has said,
“The decision for war was made in Washington, the decision to attack was made in Russia. But once we made the decision to go to war, the decision to attack was inevitable.”
Všeč mi jeVšeč mi je
Mazzini, da ne boste rekli, da je to rekel Marko Golob.
Vaš filmski kolega in priznani novinar:
…by award-winning journalist and film-maker John Pilger, who suggests that propaganda succeeds by being accepted by the “submissive void” of the public:
“The news from the war in Ukraine is mostly not news, but a one-sided litany of jingoism, distortion, omission. I have reported a number of wars and have never known such blanket propaganda.
Za Vas; razlaga kako in zakaj Ukrajina “zmaguje” v tej vojni.
Všeč mi jeVšeč mi je
Cenimo tudi vaše stališče. Logika je v vsem, razen v tem, o čemer razpravljamo. Izhajajmo iz naravnega zakona džungle: lev napade le, če je lačen ali če ga izzove (napade) kakšna druga vrsta, vsekakor šibkejši sosedje iz džungle. Zdaj pa mi povejte, kdo je tukaj lačen. Ja mislim NATO oz. njegovi najvišji menedžerji (vsi vemo, kdo upravlja Nato in EU). Konkretno v tem primeru so že imenovani tisti ki so lačni ruskih virov. Žele prevzeti ruske zaloge in naravne vire. Ali ste pozabili na pošteno in diktatorsko izjavo pred 20-tmi let pokojne Madeleine Albright: “Ni pošteno, da ima tako malo Rusov na razpolago toliko naravnega bogastva in ozemlja.” Vse je jasno – kdo je diktator. In mimogrede tisti novejši združeni diktator žel pol stoletja ( oz. več kot eno stoletje glede le Anglije in Germanie) skuša zasužnjiti in oropati ves svet. Čas je to potrdil predvsem od leta 2014 naprej z direktno provokacijo spečega leva (oz. medveda, če vam je to boljša sinonim). Saj me razumete: Nato je v imenu vseh Evropejcev in domišljijsko v imenu vsega človeštva (in vseh nedolžnih in temu nejevoljnih državljanov Slovenije) neposredno izzval na boj miroljubnega leva. Leva ki že dolgo drema in ki resnici na ljubo že dolgo drži ogromno džunglo in ima dovolj hrane…Zdaj pa nekaj bolj laičnega, ne prav sebičnega: kakšne pravice in potrebe ima preostala Evropa in svet, da se vmešava v ukrajinske interese? Ljudstvo je že davno povedalo resnico: “Vsak je kreator svoje usode”! Ukrajinci želijo imeti težave s svojimi ruskimi sosedi – njihov problem. Iščejo nekoga, ki bi jim pomagal. V redu – tista država in njeni prebivalci, katerih vodstvo predlaga pomoč Ukrajini, bi morali razpisati referendum. To je demokracija in pravičnost. In ne tisto da se Bruselj in London in še glavni bot saj veste, ki so “zaskrbljeni” za Ukrajino, DIKTATORSKO odločijo za vojno z Rusijo “do zadnjega Ukrajinca”. Obenem z velikimi odrekanji vseh drugih Evropejcev, tako finančnimi, moralno-etičnimi pa tudi in psihičnimi (zdravje- stresne posledice strahu in krizi ), ter dokončno žrtvami človeških življenj teh Evropejcev.
Ali je to demokracija ali je to diktatura Zahoda nad svojimi prebivalci. Jasno je – ni treba odgovora. Vsaka država in ljudstvo naj se organizira in poskrbi za svojo državnost in svoje ljudi ter jih varuje. Slovenija ni prispevala nikoli, da je Ukrajina večstoletni del ali soseda Rusije. Stoletja so gradili lasten status in je naravno, da ga varujejo sami. Predvsem brez vojne!!!
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne vem Mazzini, kaj hočete s to pripombo? Ste dali kakšno novo informacijo? Kakšen proti-argument?
Mene zanimajo samo dejstva. In poročila v MSM niso dejstva. So del propagande (na obeh straneh, da se razumemo). Da je novinarstvo padlo na tako nizko raven, kaže dvoje:
– nivo profesionalizma v novinarstvu
– obstoj (uradne, zapovedane) propagande je dokaz, da smo že v vojni
In vojna Mazzini, je resna stvar. To ni za naivne.
Ključno vprašanje pri vsem tem ni, kdo je na eni ali na drui strani, ampak kakšna naj bo vloga Slovenije pri tem. To je vse kar me na koncu zanima. Je nam res treba siliti z glavo v konflikt, ki ga nismo povzročili? Ne bi bil malo bolj low-key approach, ki bi vzpodbujal predvsem miroljubno rešitev, glede na dejstvo, da sta obe vojskujoči se strani bili prijateljski državi, boljši?
Realna ocena situacija, ne brezglavi emonocionalno odziv(podprt z neznanjem), je osnova za kakršnokoli uspešno racionalno ukrepanje. Izzivi, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti so prav lahko “life threatening”. Ne samo za posamezna podjetja, ampak za gospodarstvo, državo in Evropo v celoti. Mogoče jih kot gospodarstvenik razumem neprimerno bolje kot Vi.
Naj si za konec sposodim besede ameriškega senatorja in bivšega polkovnika Black-a:
As Senator Richard Black (R) of Virginia has said,
“The decision for war was made in Washington, the decision to attack was made in Russia. But once we made the decision to go to war, the decision to attack was inevitable.”
Mazzini, dajte no, pojasnite kako zmaguje Ukrajina v tem konfliktu.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi jaz sem se za glavo prijel, ko sem bral prvotni članek, včerajšnji komentar je bil dokaj nevtralen. Z g. Golobom se strinjam samo v točki, da je logistika najpomembnejši faktor sodobnih vojn in ki na koncu dneva določa potek vojne.
Če začnemo z logistiko, ima Rusija precej domače naloge pri svojih dobavnih verigah:
1) Kijevski konvoj februarja/marca, ki se je neprestanoma ustavljal zaradi pomanjkanja goriva in blatnih tal, kar je omogočilo ukrajinskim specialcem, da so konvoj postopoma oslabeval. Rusija je na koncu po propadu severne fronte s svojo propagando skušala razložiti, da je bil to taktičen umik dobre volje.
2) Indemična korupcija v ruski vojski, ki je oblegala Kijev preko Belorusije, je preprodajala gorivo in ostalo opremo beloruskim lokalcem v zameno za ostale potrebščine – šotore, hrano in ostale malenkosti.
3) Komična preskrba vojakov s hrano – vojska je verjela Kremeljski propagandi, da bo operacija končana v roku enega do dveh tednov, zato so imeli sabo zalog za par dni. Ko bi dosegli Kijev, je bil plan da jih oskrbijo konvoji iz zaledja in iz samega Kijeva. Ker se je ta scenarij izpel, so ruski vojaki bili primorani pleniti po domovih civilistov, zato da so lahko vzdrževali kakor toliko vojaške kondicije. “Rations”, ki so jih dobili od ruske vojske, so imeli večmesečno pretečen rok uporabe.
4) Nezmožnost koordinacije zaledja in frontnih linij – pehota s svojimi mehanizirani oklepniki ni imela podpore artilerije. Ko jim je uspelo priti v doseg mesta (ala Mariopol), so naredili, kar so znali – neprestanoma obstreljevali, da je 80% industrijskega mesta v ruševinah. Tudi če ga bodo po koncu vojne obdržali, predstavlja to tako enormno investicijo, ki si je Rusija ne more privoščiti, in zato bo prepuščen hiranju.
Če se dotaknemo vojaške strategije in taktike, je situacija še bolj absurdna.
5) Rusija ni nikoli dosegla zračne premoči, niti v Ukrajini niti na lastnem teritoriju. Na začetku vojne se je hvalila, da so nevtralizirali vse ukrajinske letalske in protiletalske sile, pa vendar Rusija še kar redko izvaja letalske prelete in obstreljuje ukrajinske cilje in ko to stori, vedno iz maksimalne možne razdalje znotraj ruskega teritorija. Rusija nikoli ni uspela pri SEAD / DEAD – zatiranju in uničevanju ukrajinske protiletalskih sistemov, kar je predpogoj za dosego ‘air supremacy’.
6) Glede na OSINT (obveščevalni podatki iz odprtih virov), podkrepljene z dokazi, je ruska vojska izgubila 21 SU-25 (v uporabi od 1981), 8 SU-24 (vse variacije, v uporabi od ~1967), 10 Su-30 in 10 Su-34 letal, kar nakazuje, da Rusija še kar ne nadzoruje ne ukrajinskega teritorija, ne lastnega.
7) Ko se dogajajo eksplozije globoko znotraj ruskega teritorija, ruski mediji večinoma najdejo težave v lastnih vrstah – notorični kadilci so povzročili že za več sto milijonov škode zaradi odvrženih ogorkov zraven skladišč za gorivo. Ja, resno, to so naumili na TASS-u.
8) Ko se zgodi kakšen dogodek, je za resničnost in pomembnost dogodka vedno najbolje spremljati ruske medije. Ne zaradi zanesljivosti informacij, ampak zato, ker bolj kot je novica pomembna, več interpretacij bo Kremelj natvezil in spustil v javnost. Te interpretacije si bodo med sabo čimbolj konfliktne in nedosledne, podprte z nestrokovnimi in pomanjkljivimi dokazi. To se je pokazalo pri Moskvi, ko so sprva zanikali, da je bilo kaj narobe, kasneje da so njeni protizračni sistemi onesposobili ducat raket, preden so bili obremenjeni in da so ladjo poškodovali. Čez par ur so objavili, da ladja nadaljujeje pot proti Sevastopolu z lastnim pogonom. Na koncu so le povedali, da je ladja v neurju potonila, čeprav niti ni bilo neurja niti morje ni bilo valovito.
9) Rusija vsak novi mesec, ko se vojna agonija podaljšuje, vedno več sovjetskih artefaktov vidimo. Pred dnevi je zaokrožil posnetek vlaka, ki je prevažal T-62 tanke (~1964) na frontne linije z zarjavelimi cevmi, ki niso niti pod razno bili operativno usposobljeni. Take antikvariate zdaj vidimo po bojiščih v Ukrajini.
Vse na to kaže, da Rusija nima urejene ne logistike, ne taktike, strateške cilje pa vsak mesec spreminja v skladu s potekom vojne. O vseh teh lapsusih bi lahko razglabljali v nedogled, tako številčne so njihove zablode.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spet jaz kot totalni laik. Dobro gospod, recimo da imate zanesljive podatke (100% pravilne), ki ste jih z razlogom komentirali.!? Danes je vse mogoče, ampak…!? Zdaj bi vas rad prosil, da na enak način razložite izjemno (verjetno ne dvomite?) strategijo ruskega vojaškega vodstva pri osvoboditvi Sirije izpod večkratnega sovražnika, ki ga vodijo samozavestne in arogantne zahodne sile. Rešili so Sirijo pred zahodno usodo recimo Vietnama, Iraka, Libije, Afganistana in mnogih drugih… tudi če hočete tudi in bivše Juge. No, če dokažete, da so bili Rusi površni, potem ostaja vprašanje – kako in s čigavo strategijo je zaenkrat bila rešena Sirija?
Verjetno se strinjate, da tisti (ožji krog močnih držav) ki vode Zahodno imperiju (in NATO) samo uničujejo, izčrpavajo, ropajo vse druge samostojne narode (države) tudi članice EU!? In to so v veliki meri že storili z celotno Evropo (razen Rusije) in finalno (intenzivno od leta 2014) silovito napadajo Rusijo – vsi vemo zaradi naravnih virov. Ob koncu pa grejo na Kitajsko. Kako mislite, da se da ustaviti to zlo, ki prihaja v našo državo, in okej, brez Rusije – so šlampasti in pustimo, da gredo mimo nas. Prosim vas in vse umne za genialne predloge Bruslju in NATO, kako ohraniti in izboljšati našo Evropo zunaj meja Rusije!? In brez naše skrbi za Rusijo. Ne potrebujemo nič od Rusije in ne damo nič. Točka. Lahko gremo sami Evropejci. To je cilj vseh miroljubnih državljanov in teh je v Evropi ogromno – mislim da 90% ali več.
Hvala tudi LP
Všeč mi jeVšeč mi je
Impasso,
previden je treba biti pri branju propagande (in imeti nekaj znanja, da bi jo lahko interpretirali).
Vse točke od 1 do4 so na osnovi ukrajinskih virov, ki so več kot nezanesljivi. Se še spomnite 6 zračnih zmag (na dan!) fantomskega pilota “Ghost of Kiev), pa 13 posmrtnih odlikovanj pogumnih branilcev Kačjega otoka za katerega se je kasneje izkazalo, da se je vseh 82 takoj in brez boja predalo, pa trditev o ruskih posilstvih ukrajinske pravobranilke, kar je bilo preveč absurdno in nedokazljivo celo za Kijev in so jo zato kasneje sami ukrajinci odstavili. Pa da ne emenjam Buche (menda ne mislite, da je sveže rdeča kri na slikah žrtev posledica vojske, ki je odšla pred 2 dnevoma (rigor mortis, anybody?) , da belih mašen na rokavih žrtev niti ne omenjamo…katere barve na rokavih uporabljajo Rusi in katere Ukrajinci?).
Pod 4. – v prvi fazi je šlo za vojaško akcijo, ki ji Američani in Rusi rečejo – Raid. Ravno narava te akcije – hitri prodori mobilnih enot brez napredujočega zaledja (ker potem ne bila več hitra) to potrjujejo – in hkrati potrjujejo navedbe v mojem prvotnem članku.
Kar se Maripol-a tiče. Imate 2 možnosti zavzetja mest. Ali z ogromno premočjo pehote (1 do 10) greste od hiše do hiše in s tem tvegate relativno velike izgube – (nikjer se ni lažje braniti kot v mestu), ali pa naredite to tako kot američani v Raqqa-i ali Mosul-u in mesto zravnate z zemljo. Ker to mesto ni vaše oz. v njem ne živijo pripadniki vašega naroda, to naredite toliko lažje. Rusi so v Mariopol-u osvobajali mesto kjer je večina prebivalcev Rusov oz. simpatizira z Rusi (več kot 100.000 potomcev grških izseljencev iz leta 1948,..) in je mesto, katerega obnovo bodo morali sami plačati. Zato so uporabili kombinacijo obeh taktik. Če obstaja še tretja, mi prosim povejte….
Ni nobene osnove dokaza za vaše trditve pod temi točkami. Gremo naprej:
pod 5.) ne ločite 2 pojmov: “Air supremacy” in “Air dominance”. To kar verjetno vi mislite je “Air dominance”, ko se lahko nekaznovano in brez rizika gibljete po nasprotnikovem prostoru. To kar so dosegli Rusi v Ukrajini je Air supremacy tj. prevlada v zračnem prostoru. To je zmožnost, da lahko kjer koli kadarkoli napadejo katerikoli cilj na ukrajinskem teritoriju. To ne pomeni, da je tak napad brez nevarnosti. Ni pa onemogočen. Prav tako pomeni popolno prevlado nad ukrajinskim letalstvom, ki ga praktično ni več, vsak polet preostanka letal, pa je pot v samomor.
Kar se protizračne obrambe tiče. Vsi strateški raderji ukrajinske vojske so uničeni. Ni pa s tem popolnoma onemogočena ukrajinska zračna obramba. Zakaj ne? Zato ker so to vlogo prevzeli ameriški AWACS-i ki redno letijo na mejah Ukrajine in ameriška satelitska mreža. Tako preostanek ukrajinskih kapacitet dolgega (S300) in srednjeročni (BUK) čaka v “zasedi” voden s strani ameriških radarjev. Je pa to zelo omejena funkcija tudi zaradi ruskega intenzivnega protielektronskega vojskovanja in promptnega protiradarskega delovanja. V trenutku, ko protiletalski sistemi vključijo radar, so že tarča. Število ukrajinskih izgub nekoč mogočnega ukrajinskega protiletalskega sistema, to lepo ilustrira
Ruske letalske izgube, ki jih navajate in če so točne, so glede na obseg operacij in zgoraj navedeno, znotraj “gabaritov” in popoloma primerljive (razen helikopterjev) z NATO izgubami v intervenciji 1999 proti Jugoslaviji, s tem , da je bila NATO premoč takrat neprimerno večja.
Kaj se je res dogajalo z Moskvo, 40-letno ladjo, ki je bila že večkrat predvidena za dekomisijo, bomo verjetno zvedeli šele čez leta. Ali pa nikoli. Ruski verziji, pa tudi ukrajinski ne verjamem, nit najmanj. Preveč čudnih stvari je pri tem v vezi. Zanimiv podatek je mimogrede navrgel bivši britanski obveščevalec Michael Shrimpton v Veteran’s Today::
“The Moskva, for example, apparently had critical radar systems offline.”
Zakaj? Sabotaža ali prevara? Pa to ni edina stvar. Prostor tukaj je preveč omejen in premalo vemo, da bi o tem še razpravljali.
https://www.veteranstoday.com/2022/09/04/russo-ukrainian-war-9/
S prikazam ruske in ukrajinske tehnike je nemalo težav. Zato ker gre za isto ali podobno tehniko, za iste (ali podobne) maskirne sheme. Nikoli ne veš ali je tank, ki ga prikazujejo ukrajinski ali ruski. Te stvari je treba vzeti z rezervo. Kolikor vem je generacija T-62 (kot tudi starejši tanke te generacije – T55,54) že več desetletij dekomisionirana. Ne vem zakaj bi Rusi uporabljali T-62, če imajo že desetletja (uradno in več kot verjetno) na zalogi na tisoče novejših in boljših T72? Ali pa ste mislili T-64? Te je ima v svoji sestavi samo ukrajinska vojska (kolikor jih je še – verjetno ne prav veliko).
Kar se resnice propagande tiče, je ista zgodba na vseh straneh. Tako je pač v vojni. Najbolj lažejo tisti, ki imajo najbvečji in najbolj sofisticiran propagandni aparat? Kdo je to? Zahod ali Rusi?
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala uporabniku IMPASSO za obširnejši komentar. Moj vzklik je bil šok, kajti toliko bizarnosti na kupu pa še nisem prebral. Ne vidim smisla, da bi šel po vsaki, škoda časa, kajti kot antropologu mi je jasno, da prepričane ne moremo prepričati.
Vseeno en sam primer: Nekje pišete o reorganizaciji ruske vojske (tu se strinjava) in kako je potem postala najboljša in nepremagljiva itd. Zanimivo, da antropologiji spremljamo koruptivnost v neki državi po tem, koliko denarja izgine pri projektu. Za Rusijo so dolgo veljale zelo visoke številke, najmanjša, kar sem jo zasledil, 35%. Pri tej reorganizaciji vojske pa se je govorilo celo o 80% pokradenega denarja. Zato smo lahko videli prastara orožja, zarjavela, sramoto od logistike, vojaki brez hrane, konvoji, ki se zatikajo in propadajo, tisto, kar se je glede na korupcijo vedelo prej, se je samo pokazalo na terenu.
Gradbeniki vedo, da če iz neke stavbe izgine 35% betona, ker si iz njega gradijo mafijci svoje hiše, se bo stavba podrla.
Tako se je podrla ruska vojska.
Všeč mi jeVšeč mi je
PS. To je le tehnologija. Da o motivaciji, ki je pri Rusih na psu, ne govorim.
Všeč mi jeVšeč mi je