Ukrajina – vojaška analiza (3)

Marko Golob

“Ko si močan, se delaj šibkega, ko si šibak, se delaj močnega” – Sun Cu, Umetnost Vojne

“Resnica je  v vojni tako dragocena, da jo je potrebno obdati s plaščem laži” – Winston Churchill

Poleti 1991, v času vojne v Sloveniji, sem srečal sosedo, staro partizanko in jo vprašal, če je že slišala Kacina in zadnje vesti… Odgovorila je:

“Marko, lažejo. V vojni vsi lažejo”

Kdo bolj laže? Tisti, ki je v večjih težavah in tisti, ki ima večji propagandni aparat. Zato je v pogojih vojne, namreč, v tem času, ki ga živimo, treba biti zelo previden v interpretacijah informacijskih medijev. In če res imate voljo do resnice oziroma spadate med tiste, ki bi vzeli rdečo tabletko, potem je priporočljivo poslužiti se instrumentarija, ki ga v analizi uporabljajo obveščevalne službe:

Je to edini vir ali jih je več? Kakšna je razlika med njimi? Kdo je vir informacije, kakšna je njegova kredibilnost oz. kakšni so njegovi interesi? In na koncu ali se informacija glede na vse, kar (preverljivo) vem, zdi logična?

V resnici je vse to za običajnega državljana, ki mora oddelati službo, voziti otroke v razne krožke, pa še kaj postoriti doma,… preveč. Da ne omenjamo bremena apriori pristranosti zaradi čustevnih, političnih ali drugih razlogov. Včasih je težko in naporno priti do resnice.

V nadaljevanju bom predstavil nekaj dejstev iz zadnjih mesecev, pogledov in hipotez na vojno v Ukrajini, ki jih v main-stream-medijih (MSM) ne boste slišali. Potem pa presodite sami.

V zadnjem času se na veliko piše o uspehih ukrajinske protiofenzive, ki naj bi pognala rusko vojsko v beg in osvojila ozemlja za pol Slovenije. Še malo, če poslušamo ukrajinske predstavnike ter njihov odmev v zahodnih MSM, in Ruse bodo pognali čez mejo (v Krimu pa v morje). Pa je res tako?

Mediji pozabijo povedati, da so ukrajinske ofenzivne akcije v zadnjih dveh mesecih potekale na treh oziroma če raztegnemo malo ta čas, na štirih področjih. Slišite samo o uspešni ofenzivi in prodiranju ukrajinske vojske na Harkovskem področju, o ostalem pa praktično nič, čeprav so vsa ostala področja v strateškem pogledu bistveno pomembnejša.

Med njimi je najpomembnejše Hersonsko področje, predvsem tisti del, ki leži na desnem bredu reke Dnjepr. Dnjepr je ena največjih in najbolj vodnatih evropskih rek in v vojaškem pogledu predstavlja izjemno geografsko oviro. Še toliko bolj, ker je na njej vrsta velikih hidroelektrarn z mogočnimi akumulacijskimi jezeri. Zavzetje tega področja v prvih dneh ruske intervencije pomeni enega največjih ruskih uspehov oz. strateški debakel ukrajinske vojske. Mostišče na Dnjepru namreč pomeni izhodišče za morebitni ruski napad na Nikolajev, Odeso in industrijski bazen Krivi rog. In še naprej v osrednjo Ukrajino. Če ukrajinska vojska tega problema ne reši, je vsa država, ne samo jug v stalni smrtonosni grožnji.

Seveda to vesta tako ruska, kot ukrajinska stran. Zaradi tega razloga so Rusi na tem področju namestili svoje najboljše profesionalne sile – elito: marince iz Krima in padalske enote okrepljene z artilerijo in oklepnimi enotami. Takoj, ko so te enote zavzele to področje, že v februarju , so se začele pripravljati na obrambo. Ne samo, da so se vkopale, ampak so pripravile več obrambnih linij, ki so jih utrdili z obsežnimi betonskimi fortifikacijskimi objekti. Poleg tega je teren na tem področju odprta stepa – prednost za tisto stran, ki ima premoč v artileriji in latalstvu. Katera je to?

Vidimo, da je zavzetje tega področja izjemno zahtevna naloga. Bilo bi drugače, če bi ukrajinska stran imela premoč v letalstvu in artileriji in bi te obrambne linije “zmehčala” pred napadom. Pa saj imajo HIMARS !, bi rekel pozoren bralec. Že res, da je ameriški HIMARS (in MLRS) odlično orožje, predvsem kadar nasprotnik ne razpolaga z zračno obrambo in sistemi za elektronsko motenje, kot npr. Talibani v Afganistanu. Večino izstrelkov, ki imajo zelo omejeno zmožnost manevriranja, prestreže ruska protiletalska obramba, če jim že prej ne zmoti GPS signala protielektronsko delovanje.

Tako v obsegu in kvaliteti protiletalske obrambe kot tudi v protielektronskem vojskovanju je Rusija vodilna svetovna sila. O slednjem, namreč o protielektronskem vojskovanju, se ve malo, je pa to področje, ki mu ruska stran od nekdaj posveča izjemno pozornost. Nekateri se bodo spomnili sovjetske intervencije v Čehoslovaški 1968. Vse, kar so videli NATO radarji takrat, je bil beli šum. Ko so nekoč, za časa ruske intervencije v Siriji po 2015 vprašali bivšega poveljnika Nata v Evropi Breedlowa, kaj si misli o ruskih protielektronskih ukrepih, je odgovoril z eno samo besedo: “Eye-watering!”

No, da se vrnemo na teren. Ukrajinci niso imeli premoči ne v artileriji, ne v letalstvu, samo premoč v živi sili. Razmerje je bilo približno 60 tisoč Ukrajincev do maksimalno 20 tisoč Rusov. In to se je na koncu odrazilo v “rezultatu”. Ne samo, da so se Rusi obranili napada, uprizorili so pravi pokol ukrajinske vojske. V prvem valu ukrajinske protiofenzive po 29. juliju na Hersonskem področju je umrlo vsaj 3.500 Ukrajincev (in bilo verjetno od 2 do 3-krat toliko ranjenih), izgubljenih kakih 80 tankov in 2-krat toliko oklepnih vozil. Izgube so bile izjemne, od 30% do 50% enot, ki so sodelovale v napadu, če verjamemo polkovniku Douglasu McGregorju, bivšemu pomočniku ameriškega obrambnega ministrstva za časa Trumpa.

Tako, čez palec, je bilo izgub za 3 oklepno mehanizirane brigade z ljudstvom in tehniko vred. Tistih nekaj prodorov, ki so jih Ukrajinci uspeli narediti, se je izkazalo za nastavljeno past, za “kotel”, kot pravijo Rusi. Mostišča na severu tega področja, čez reko Ingulets so Rusi “odplavili” 14. septembra z raketiranjem jezu na reki Ingulets pri Krivem rogu. Narasla voda je odplavila pontonske mostove (tiste, ki jih še ni uničila aviacija) in tako bistveno prizadela oskrbovanje preostankov ukrajinske vojske na tem delu fronte. Ta najpomembnejši del ukrajinske ofenzive se je izkazal za katastrofalen polom. Ukrajina je ofenzivo z različnim “uspehom” ponovila v začetku oktobra, vendar o tem kasneje.

Drugi del, o katerem verjetno niste slišali kaj dosti, je bil poskus desanta v času obiska delegacije IEA v Zaporoški jedrski elektrarni (ZAES). Ruska stran je že junija povabila IEA v Zaporoško JE, vendar je vodstvo IEA odlagalo obisk vse do septembra. Zakaj so obisk odlagali toliko časa?

Kakšen teden pred obiskom se je začelo ukrajinsko artilerijsko obstreljevanje jedrske elektrarne, med samim obiskom pa so Ukrajinci izpeljali nočni desantni napad s kakimi 70 hitrimi čolni in 2 rečnima ladjama. Polovica čolnov se je izkrcala, vendar so jih ruske sile hitro obkolile in zmasakrirale z artilerijo. Obe ladji in še nekaj čolnov so potopili helikopterji, le del se jih je uspel rešiti. Čez dan so napad ponovili. Z enakim uspehom. Umrlo je približno 250 ukrajinskih specialcev. Do danes se je poskus izkrcanja desantnih enot na ZAES ponovil večkrat. Vsakokrat z istim “uspehom”. Kakšen je bi namen?

Če bi ukrajinskim specialcem uspelo zavzeti elektrarno za časa obiska delegacije IEA, bi se oči vsega sveta obrnile v Energodar. Ne gre samo za svetovno pozornost, gre za, med brati, za 30 milijard USD vreden objekt in ključen vir električne energije. Poleg tega so Rusi zasegli v elektrarni za 30 ton plutonija in 40 ton obogatenega urana, ki ne samo, da močno bremenita ukrajinsko vodstvo, temveč njihov zaseg tudi odločilno vpliva na zaustavitev ukrajinskega jedrskega programa. Da ne omenimo, da je vrednost teh 30 ton plutonija nekje med 100 in 200 milijardami USD. Če bi Ukrajincem v teh samomorilskih akcijah desant uspel in bi zasegli elektrarno, bi bili Rusi v težki dilemi. V JE je praktično nemogoče uporabljati artilerijo in aviacijo kot v Mariopolu, da pa bi premagali posadko nekaj sto elitnih enot, bi morali uporabiti precej večje sile, ki bi brez podpore artilerije verjetno utrpele velike izgube. Ob tem, da bi to gledal ves svet, svetovna javnost pa bi v strahu pred ponovitvijo černobilske katastrofe izvajala pritisk na rusko stran, da dovoli oblikovanje demilitarizirane cone, po možnosti ob sodelovanju mednarodnih mirovnih sil.  Če bi Rusi na to pristali, bi dejansko izgubili strateško izjemno pomembno elektrarno. No, tudi ta scenarij se je katastrofalno izjalovil.

Obema tema primeroma je skupno tudi to, da sta najdlje od ruskih meja in da je logistika do teh področij za Ruse najzahtevnejša.

Tretji primer, kjer je Ukrajincem uspelo, je Kijevska oblast. O pomembnosti tega dela več kot tisoč kilometrske skupne fronte lahko razpravljamo, ampak v primerjavi s hersonskim, zaporoškim ali donbaškim delom fronte je ta del fronte zagotovo najmanj pomemben. To je tudi razlog, da je ta del fronte na začetku branilo samo kakih 2.000 ruskih vojakov, večinoma rezervistov iz Donbasa in manjše enote padalcev. Ukrajinci, ki so odlično obveščeni s pomočjo ameriških satelitov, so hitro premestili enote iz Donbaške fronte in izkoristili gozdnato področje, ki favorizira stran, ki ima premoč v živi sili. Ukrajinci so uporabili v različnih fazah od 10 do 20 tisoč vojakov, tako, da je bilo razmerje branilec:napadalec v posameznih fazah od 1:5 do 1:8 v korist napadalca.

Malo znano dejstvo je, da se je ruski umik, skupaj s civilisti začel že nekaj dni prej in da je ob intenzivni zaporni podpori artilerije in letalskih sil urejeno potekal vse do nove obrambne črte. V istem času je korpus ruskih prostovoljcev odšel krepit obrambo v Zaporožju in je mirno obšel harkovsko fronto. Očitno se jim ukrajinska ofenziva v harkovski oblasti ni zdela dovolj pomembna. Ni verjetno, da so Ukrajinci izvedli presenečenje, ker takih koncentracij vojaštva danes praktično ne moreš skriti. Ruska satelitska mreža je sicer manjša od ameriške, zato pa je ruska prednost v operativnih dronih v Ukrajini bistveno, po nekaterih ocenah celo 10-krat večja.

Možno je več razlogov. Eden je, da je bilo ruskih sil za fronto, ki krepko presega 1.000 km, enostavno premalo in da so dali prednost strateško pomebnejšemu hersonskemu in zaporoškemu področju in zavestno žrtvovali harkovski del. Harkovsko področje je praktično “obkoljeno” z rusko mejo in Donbasom, razdalje do ruske meje so nekaj deset do nekaj več kot 100 km. Po uspešni mobilizaciji izvajanje ruskih vojaških akcij na tem področju ne bo predstavljalo kakšnega velikega logističnega problema.

Drugič pa, lahko gre za maskirovko. Iz več razlogov. Prvič, da se potegne ukrajinsko vojsko stran od Harkova in s tem olajša njegovo zavzetje v naslednji 3. fazi. Ne pozabimo, da je Harkov v bistvu rusko mesto in da bi njegovo zavzemanje v primeru močnih koncentracij ukrajinskih sil v mestu, pomenilo njegovo uničenje. Poglejmo samo primer Mariopola, ko je njegovo zavzetje zahtevalo uničenje polovice mesta, kakih 150 tisoč prebivalcev od pol milijona pa je ostalo brez strehe. Zadnja stvar, ki si jo želi napadalec, je, da se branilec utrdi v mestu. Idealno bi bilo, da zvabi vojsko stran iz mesta in jo uniči na prostem, ne v mestu. Uničenje vojske v mestu, kot je lepo pokazal primer Mariopola ali pa iraškega Mosula, pomeni uničenje mesta. Glede na to, da je Harkov rusko mesto, ruska vojska nima kake velike želje po njegovem uničenju.

Naslednja možnost je, da je “umik” v funkciji psihološke priprave populacije na delno mobilizacijo. Se vam zdi čudno? Če pogledamo primere iz ruske zgodovine, niti ne. Kdaj Rusi tradicionalno “stopijo skupaj”, pozabijo na medsebojne razlike? Ko je ogrožena Rodina! Več kot tisoč let ruske zgodovine priča o tem.

Vedno me je čudilo zakaj ruske sile po razbitju ukrajinske vojske poleti 2014 niso zagotovile dovolj širokega pasu, ki bi preprečeval ukrajinske artilerijske napade na Donetsk. Pa saj so se ruski izvidniški oddelki mirno “sprehajali” več kot 100 km za frontno črto? Res niso mogli zaseči še tistih nekaj km? Kaj je razlog, v resnici ne vem. Morda res niso mogli.

Je pa še nekaj res.

Vsako posamično ukrajinsko bombardiranje ruskih civilistov od 2014 do 2022 je odmevalo v ruskih medijih, v ruski javnosti. Osem let se je krepilo rusko javno mnenje, ki je počasi ne samo podpiralo, temveč zahtevalo rusko intervencijo in “osvoboditev” rojakov. Ko je februarja 2022 prišlo do vojaškega posega, je štiri petine prebivalstva podpiralo vojaško akcijo.

Novinarji, ki pišejo o ukrajinski vojni, praviloma eden večji vojaški diletant od drugega, praviloma pozabljajo, da je najpomembnejša komponenta vsake vojne poleg priprave vojaške tehnike, zalog municije in urjenja sil, psihološka priprava populacije na vojno. Če spremljate izjave in govore ruskih predstavnikov in predsednika Putin-a v zadnjih letih, boste opazili kako se se postopoma gradili razlogi za vojno. Kako pazljivo načrtno se je v vsem tem času oblikovalo rusko javno mnenje. Ni samo zahodni “deep state” tisti, ki obvladuje PR.

Komentatorji praviloma pozabljajo, da je vojna v Ukrajini samo del globalnega spopada, da je glavni cilj oslabiti Rusijo (“to weaken Russia”), kot bi rekel ameriški predsednik Biden. Rusije, ki razpolaga s kakimi 7 tisoč jedrskimi konicami ni mogoče premagati vojaško. Razruši se jo lahko samo od znotraj. Tako kot leta 1905 po porazu v vojni z Japonci in 1917 v oktobrski revoluciji. Leta 1991 Sovjetska zveza ni bila vojaško poražena, sesula se je navznoter. Ne zaradi vojne zvezd, Afganistana, nizke cene nafte (kot zmotno misli Zahod) ali neobstoječih civilnih nemirov. Razsula se je, ker vodilni razred in velik del populacije nista več verjela v sistem.

Rusko vodstvo se tega še kako zaveda, zato pazljivo stopnjuje tok vojne oz, pazi na sosledje ukrepov. Pri tem ji ukrajinska stran s serijo vojaško nesmiselnih ukrepov ali bolje: strateških kretenizmov, kot je stalno bombardiranje civilnih naselij v Belgorodski, Kurski oblasti in Donbasu, bombardiranje jedrske elektrarne (ZAES) ali diverzija na Kerški most, več kot pomaga. Ruski odgovor v obliki povračila z bombardiranjem ukrajinskega elektrosistema tako izgleda kot sprovociran in po vojaškem pravu ustrezen in upravičen odgovor in ne kot agresivno dejanje. Se spomnite ameriškega zavzetja Irak-a ali napada na Jugoslavijo 1999. Američani so razsuli iraško ali pa jugoslovansko infrastrukturo v samih prvih fazah spopada. Rusi so potrpežljivo čakali na pravi trenutek, na iztočnico, ki so jo nespametno priskrbeli sami Ukrajinci. Ne pozabite, da v Rusiji živi na milijone ljudi, ki imajo korenine v Ukrajini in da je percepcija o “pravičnosti” te vojne še kako pomembna za njihovo lojalnost. Če bi se še večji del te populacije, kot se je že, rekrutiral za izvajanje sabotaž in diverzantskih akcij, bi imela ruska stran velike probleme.

Podobno velja za mobilizacijo. Ruska stran, kljub drugačnim medijskim poročilom in realnim težavam, v bistvu nima nobenega velikega problema. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali je katerakoli zahodna demokracija danes sposobna rekrutirati tak obseg vojaških sil v tako kratkem času? Zelo dvomim. Število prostovoljcev je bistveno večje, kot je (daleč prenapihnjeno) število ljudi, ki so zbežali pred mobilizacijo. Zakaj so Rusi pustili delu obveznikov, da so se izognili mobilizaciji?

Ker si to lahko mirno privoščijo.

Ker se jim bolj splača, da se znebijo (in hkrati evidentirajo!) potencialne “troublemakerje” in njihove družine (potencialno opozicijo) kot da se spopadajo z opozicijo od znotraj.

Ta mobilizacija se verjetno ne bo ustavila pri 300.000. Zakaj ne? Zato ker s tem obsegom Rusija lahko zagotovi “demilitarizacijo” t.j. uničenje ukrajinske vojske, ne more pa zagotoviti drugega pomembnejšega strateškega cilja, t.j. “denacifikacije”. Z dodatnimi 300.000 vojaki (tehnika tu ni problem), skupne sile dosežejo pol milijona vs. ukrajinskih 500 do 600 tisoč. Razmerje je blizu 1:1, kar je po ruski vojaški doktrini dovolj za napad in uničenje ukrajinske vojske.

Ni pa to dovolj za “denacifikacijo”. Zakaj? Zato ker je za to potrebno doseči kontrolo nad vso državo (in Ukrajina je velika država), vzpostaviti svojo vazalno oblast in zatreti preostale otoke upora. Za to pa 300.000 vojakov ni dovolj. Vsaj začasno bi morala biti ta številka precej višja. Ruski komentatorji, tudi bivši generali in poslanci v Dumi, govorijo o številki, ki je blizu milijona. Lahko da se bo to zgodilo, ko bo ukrajinska vojska poražena, volja do odpora prebivalstva pa zmehčana po mrzli zimi, ko ne bo ne gretja, ne elektrike, ne vode, niti služb in pokojnin,  in ko bo iluzija o odločilni zahodni vojaški intervenciji dokončno ugasnila.

Ukrajinska stran poskuša preprečiti ta scenarij s serijo ofenzivnih akcij v časovnem oknu manj kot 2 mesecev, ki ji je preostal po ruski razglasitvi mobilizacije pa do začetke zime, ko bo mobilizacijska rezerva pripravljena za bojevanje.  V tem času naj bi ukrajinska vojska zasedla ključna ozemlja, oslabila rusko vojsko in predvsem dvignila moralo prebivalstva in zaupanje zahodnih sponzorjev. Že omenjena harkovska ofenziva je imela mogoče predvsem ta pomen. Zgodila se je v času “donatorske” konference zahodnih zaveznikov v nemškem Rammsteinu. Menda naj bi za ofenzivo (po ruskih virih) za njo stali ameriški generali, ukrajinsko vrhovno poveljstvo pa naj bi bilo do te akcije zelo skeptično. Zdi se logično – v vojaškem strateškem pogledu je Ukrajina ob velikih žrtvah dobila zelo malo, Zahod, predvsem Amerika pa je pred novembrskimi volitvami (mid-terms) nujno potrebovala dokaz o uspešnosti in smiselnosti orjaške vojaške pomoči (ki skupno z zavezniki v USD zneskih presega letni ruski vojaški proračun!).

V strateškem pogledu je bila neprimerno bolj smiselna ofenziva v Hersonski oblasti, ki jo je Ukrajina ponovno zagnala v začetku oktobra po neuspešni prvi fazi. Po uspešnem začetku, ki mu je botrovalo nekaj dni megle in dežja, ki je onemogočilo delovanje ruskih dronov (in s tem akvizicije ciljev za artilerijo) in ruskega letalstva, je ukrajinska stran zasedla nekaj deset km2 ozemlja. Ruska stran se je urejeno umaknila na naslednjo obrambno linijo in se do danes ni premaknila od nje. Vsi naslednji ukrajinski napadi so bili odbiti s katastrofalnimi  izgubami za ukrajinsko vojsko. Mrtvih na ukrajinski strani je od 29. avgusta, ko je Ukrajina začela ofenzivne akcije na Hersonskem področju, več kot 10 tisoč. Uničenih je več kot 160 tankov in preko 300 ostalih oklepnih vozil.

Se spomnite svaril novega ruskega poveljnika generalpolkovnika Surovikina o resnosti položaja v Hersonski oblasti in o možnih težkih ukrepih? Evakuacije prebivalstva iz Hersona? Ruska stran je podobno kot februarja s fingiranjem šibkosti (spomnite se nauka Sun Cuja iz začetka tega članka) “navlekla” Ukrajino na “killing fields” hersonske stepe (in hkrati dodatno razdelila ukrajinske sile na hersonsko in harkovsko fronto). Stepa desnega brega Dnjepra je najbolj neugodno možno področje za napad ukrajinske vojske. Odprta ravna stepa, brez možnosti za resno kritje ob reki Ingulets za hrbtom. Ob vrhunsko izurjenem, ukopanem in temeljito utrjenem nasprotniku, ki ima premoč v artileriji in letalstvu. Gre za čisti samomor. Ni čudno, da so menda poljski prostovoljci v ukrajinskih vrstah odklonili sodelovanje v napadu. Nihče ne gre rad v gotovo smrt.

Po nekaj tednih neuspešnih napadov in grozljivih izgub sta celo sam Zelenski in njegov svetovalec Arestovič ugotovila, da so jih Rusi spet nadigrali. Ofenzivne akcije, ki so se začele s sodelovanjem desettisočev so usahnile na posamezne akcije bataljonov. Medtem je ruska stran podvojila svoje sile na 40 tisoč vojakov in s tem ubila vsako upanje na strateški preboj ukrajinske vojske na hersonskem območju.

Ne samo to. Z dodatnimi 90 tisoč vojaki od 300 tisoč mobilizirancov je že okrepila fronto v Donbasu in na Harkovskem območju in začela ponovno zavzemati ozemlja. Kaj to pomeni?

To, da je ukrajinski ofenzivi “zmanjkalo sape”. Da so izgube v živi sili in opremi, kljub zahodni pomoči in raztegnitvi mobilizacije na 50–letnike in ženske, take, da tega tempa ukrajinska vojska in družba ni zmožna več nadaljevati. Član naše širše družine, doktor kirurg, ki veliko predava po celem svetu, nam je pred kakšnim tednom pravil o pogovoru z ukrajinskimi kolegi–doktorji na eni od mednarodnih konferenc. Po njihovem pripovedovanju ukrajinske izgube krepko presegajo 100 tisoč mrtvih (kar je več kot pol več od navedb ruskega ministra za obrambo Šojguja pred enim mesecem). Če vzamemo minimalno razmerje med mrtvimi in ranjenimi, potem je vrženo iz boja vsaj 300 tisoč ukrajinskih vojakov. Kaj to pomeni? Da je od približno 250 tisoč pripadnikov profesionalne vojske na začetku vojne in 400 tisoč mobiliziranih spomladi, približno polovica izločena iz boja.

To so strahotne številke. Spomnim se predavanj iz šole za rezervne oficirje. Takrat se je štelo, da je enota, ki ima 5% mrtvih v šoku in da jo je potrebno rotirati s svežimi silami. Tukaj pa govorimo o skupnih izgubah(mrtvi ranjeni)  v višini 50%!!!.

Za tiste, ki jih zanima več; zanimivo analizo vojaškega dogajanja v Ukrajini sta podala upokojeni švicarski generalštabni polkovnik Jacques Baud in in bivši pomočnik ameriškega sekretarja za obrambo polkovnik Douglas McGregor.

https://www.youtube.com/watch?v=LTiWHFyC2es

Je jesenska ofenziva ukrajinske vojske njen labodji spev? Se bo ukrajinska vojska  izčrpala tik pred tem, ko bodo Rusi začeli ofenzivo z novimi svežimi silami? Lahko ukrajinska družba, ohromljena z napadi na elektro sistem, z nedelujočo industrijo, brez energije sploh preživi? Z logistiko, ki je sedaj vezana na zahodno pomoč (več kot 1.000 km od fronte) ob nedelujočem železniškem omrežju (ukrajinske železnice so skoraj v celoti elektrificirane) in pomanjkanju goriv (vse ukrajinske rafinerije so bile že pred časom bombardirane, nekatere večkrat).

Ko gledam fotografije in posnetke s fronte s kupi mrtvih fantov v najlepših letih, me stisne pri srcu. Kaj je bilo tega treba?

Ukrajina je po oktobrski revoluciji in po koncu 2. s.v. dobila ozemlja, o katerih bi tudi največji ukrajinski nacionalisti s kančkom realizma lahko samo sanjali. Kljub Mahnovi republiki in drugim predhodnim poskusom, Ukrajine niso ustvarili Ukrajinci, Ukrajino je v bistvu ustvarila sovjetska oblast. Tista sovjetska oblast v kateri so bili (vsaj na začetku) Rusi manjšina. Rusov ni nihče vprašal ali hočejo živeti v Ukrajini ali ne, tradicionalna ruska ozemlja in mesta so enostavno priključili Ukrajini in po vzpostavitvi sovjetske oblasti začeli masovno ukrainizacijo ruskega prebivalstva.

Kljub temu nova ruska država po 1991, razen Krima (vse do Budimpeštanskega memoranduma), ni osporavala obstoja Ukrajine. Upala je na tesno sodelovanje dveh sorodnih narodov, tesno prepletenih z zgodovinskimi, gospodarskimi, kulturnimi in sorodstvenimi vezmi. To sodelovanje je, kljub lastnim težavam, s poceni dobavami energije, finančno pomočjo in odprtostjo ruskega trga za ukrajinsko industrijo tudi občutno podpirala.

Ključno načelo svetovne ureditve – nespremenljivost meja – počiva na ključnem pogoju: spoštovanju narodnostnih pravic. Brez teh dveh pogojev mednacionalne države (in svet kot celota) ne morejo preživeti.

Kaj so mislili ukrajinski nacionalisti, ko so februarja 2014 izvedli nasilni protiustavni puč in začeli brutalen proces ukrainizacije družbe? Da bo ruski narod, ki je bil na teh prostorih stoletja, če ne tisočletje gospodar, to mirno požrl? Da bo kar gledal, ko mu ukinjajo narodnostne pravice in jih zakonsko postavljajo v položaj drugorazrednih državljanov? V apartheid. Ko je Zelensky lansko leto pozval Ruse, naj se skupaj s svojimi družinami, “za Božjo voljo”,  izselijo iz Ukrajine, če nočejo postati Ukrajinci, so Rusi nasvet vzeli zares. S tem, da so s sabo vzeli še ozemlja, na katerih so stoletja bivali kot večinski narod.

Kaj so mislile zahodne sile, ki so ta protiustavni puč organizirale in financirale? Da bodo Rusi to mirno gledali? Niso, Rusi, ravno poznani po tem, da nastavijo še drugo lice! Ali pa so s tem hotele sprovocirati Rusijo, da se zaplete v afganistanski scenarij? Tisti scenarij, ki naj bi tako, kot v 80-tih letih prejšnjega stoletja, bil kriv (tako zmotno misli Zahod) za propad Sovjetske zveze. Da bi se na kraju pod bremenom vojne, notranjih nemirov in sesutja gospodarstva pod bremenom sankcij, sesula še Rusija, tako kot se je Sovjetska zveza? Da bi tako osamili glavnega tekmeca – Kitajsko?

Na nesrečo Zahoda se je izkazalo, da je bil ruski medved na napad temeljito pripravljen. Nobene hiperinflacije ni v Rusiji, rubelj je trden, državni proračun je uravnotežen kljub vojni na račun skoraj 300 milijard USD dodatnega zaslužka z izvozom energentov in surovin, država nezadolžena iz z velikimi rezervami, ruska oblast in njen predsednik Putin uživata javno podporo, o kateri lahko njihovi zahodni kolegi samo sanjajo. Medtem pa se strošek ruskih sankcij samo v Evropi bliža tisoč milijardam Eurov, s tem, da se kriza ni niti dobro začela.

Andrei Bezrukov, member of the Presidium of the Council on Foreign and Defense Policy, concurs thus:

“I want to state the fact that the West succeeded in dragging us into this war. No matter how we tried to resist, this is their tactical victory. They succeeded in colliding two brotherly nations against one another.

 “The point is, by tactically winning and by successfully quarrelling us with the Ukrainian people – war, naturally, is the ultimate level of quarrel – they have not understood that by doing so they have totally destroyed the very system which they had built in the world. It is not visible yet, but in a few months their severed financial chains, broken ideological messages, and broken security system will become apparent.”

Ne bi bilo bolje živeti v miru? V medsebojnem spoštovanju in medsebojnem trgovanju od katerega so imeli korist vsi (razen dela anglosaksonske elite!).

Zakaj pišem te prispevke? Zato, da bi na primeru Ukrajine pokazal, kam narod in državo pripelje korumpirana in s strani tujine kupljena oblast. Da je imeti demokracijo, odgovornost. Da je za državo potrebno skrbeti s podobno skrbnostjo kot za lastno blagostanje. Da se je za blagostanje države potrebno angažirati. Vsak po svojih močeh in zmožnostih.

Zakaj je Rusija po letu 1991 vstala iz pepela, Ukrajina, ki je bila najbolj razvita sovjetska republika, z največjim gospodarskim potencialom, pa je potonila v družbeno regresijo, ki je med razvitimi državami skoraj brez primere? Zato ker je Rusija imela nacionalno zavest, tisočletno državno tradicijo (kolektivno nezavedno bi rekel Jung) in domoljubno elito (vojaško-varnostni sektor: “siloviki”), ki razpada države ni dovolila. Ukrajina, ki je svojo identiteto gradila predvsem na razlikah do Rusov, ni imela elite, ki bi bila sposobna narodove interese postaviti pred lastno bogatenje.  Zato je postala lahek plen in orodje tujih interesov.

Posledice bodo za ukrajinski narod in državo, ki sta bila že pred to vojno v globoki politični, gospodarski in demografski krizi, izjemno težke.

2 responses

  1. Ta objava se ni dobro postarala. Kot sem nanizal že v II. delu te objave par tednov nazaj, so logistične težave, nizka vojaška morala ruske vojske in nekompetentnost generalov rezultirale v kapitulaciji Hersona. Taktični umik, kakor ga opisujejo ruski analitiki in ostala propagandna mašinerija oglašujejo, pomeni iz ruskega vidika tudi izgubo ‘ruskega teritorija’, ki so ga z referendumi aneksirali. Propagadni udarec je očiten, pa čeprav de facto celotnega ozemlja niso uspeli nadzorovati.

    Če smem citirati prej omenjenga spoštljivega Sun Cu-ja:
    1. He who exercises no forethought, but makes light of his opponents is sure to be victorious swiftly. -Sun Tzu , The Art of War – chapter 9.41 The Army on the March (ruska lokalizacija)
    2. When you penetrate deeply into a country, start advancing in reverse. When you penetrate but a little way, it is time to claim great victory. -Sun Tzu, The Art of War – chapter 11.44 The Nine Situations (ruska lokalizacija)

    Komaj čakam IV del vojaške analize.

    • “Marčne ide so prišle, a ne odšle”

      Kaj je pomen tega dejanja bomo lahko videli šele po nekaj mesecih.

      Ruska vojska v Hersonu je še 2 dni nazaj odbijala vse napade (tako kot mesece prej) in Ukrajinci niso dosegli nobenega napredka. Zgodba o logističnih težavah, še manj menda nizki morali ( kljub večmesečni borbi proti številčnejšemu nasprotniku? – tudi Rusi iz Donbas-a se borijo za Domovino) in menda nekompetentnost generalov, nimajo nikakršne realne osnove v dogajanju na bojišču. Gre za čista propagandna sporočila. Res pa je izziv vzdrževati več kot 1000 km fronto z razmerjem več kot 1:3 v korist nasprotnika. Dvomim, da je bil obseg ruskih sil v tej vojaški operaciji odločitev generalov (izkazalo se je, da je 140 tisoč pripadnikov ruskih sil-vojakov iz Donbas-a, regularne ruske armade je bilo vse do zadnjega meseca, ko so začele prihajati okrepitve, manj kot 80 tisoč – zakaj bi se umikali zdaj, ko se je obseg skupnih sil povečal za več kot četrtino?).

      Concentration of force is key to military success, and a military maxim states, “He who tries to hold everything holds nothing.”

      Bliskovit umik vojske (ki je še pred enim dnevom bila hude bitke in celo prehajala v protiofenzivo) preko mogočne reke, ki se je zgodil večinoma v dveh dneh, je ali vojaški čudež (rezultat genija ruske vojske?) ali pa bistveno bolj verjetno; dogovorjena stvar. Minimalna aktivnost ukrajinske vojske kaže na to. In vojska se je mirno umikala preko domnevno uničenih mostov potem, ko so jih že 3 mesece bombardirali?

      Obisk svetovalca za nacionalno varnost Sullivan-a v Kijev-u pred dnevi, potem ko se je predhodno sestal s predsednikom ruskega sveta za nacionalno varnost Patrušev-im ima verjetno več veze s tem, kot pa “uspehi” ukrajinske vojske. Mimogrede, ameriška administracija je pred dnevi podaljšala dovoljenja za ruske banke za servisiranje izvoza ogljikovodikov, hrane in gnojil,…Kremelj (uradni predstavnik za javnost Peskov) pa je sporočil, da Herson ostaja del ruskega ozemlja.

      Da bi videli kakšen je ta deal (če je?), pa je še prezgodaj. Glej:

      https://www.indianpunchline.com/biden-nods-to-compromise-in-ukraine/

      Ne pozabiti, da Ukrajinska vojna ni “Ukrajinska vojna”, je lokalni kinetični spopad znotraj bistveno širšega konflikta. Brez tega je težko razumeti karkoli.

%d bloggers like this: