Za evrsko območje je značilna povsem ponudbena narava inflacije letos (2/3 do 3/4 porasta cen poganjajo ponudbeni dejavniki). V ZDA so imeli dejavniki povpraševanja večji učinek, vendar dekompozicija, ki jo je naredil Mark Zandi, glavni ekonomist v Moody’s Analytics, kaže, da so tudi v ZDA do septembra letos za rast cen 60-odstotno (4.9 od 8.2% inflacije) odgovorni dejavniki na strani ponudbe. Glavni dejavnik tudi v ZDA je vojna v Ukrajini (kar 2.5 odstotnih točk), sledijo pa disrupcije v ponudbenih verigah zaradi Covid (1.4 točke). Aja, za monetarne jastrebe: povečana ponudba primarnega denarja s strani Fed ni imela nikakršnega vpliva na kasnejši izbruh inflacije (kar je seveda kristalno jasno vsakomur, ki razume, kako se v sodobnem gospodarstvu kreira denar).

Glede na to, da je inflacija ponudbene narave, jo je seveda neproduktivno oziroma kontraproduktivno poskušati zaustavljati z ukrepi na strani povpraševanja (z dvigovanjem obrestnih mer in s tem podražćitvijo kreditov). Kot že nekajkrat rečeno: seveda je mogoče zaustaviti inflacijo tudi z dvigom obrestne mere do prohibitivnih ravni, vendar je zato treba plačati visoko ceno – globoko in dolgo recesijo z izgubo številnih delovnih mest. Povsem po nepotrebnem.

Zandi napoveduje (kar je seveda zelo tvegano početje, saj morebitnih prihodnjih šokov ni mogoče predvideti), da se bo sedanja inflacija izpela v drugi polovici naslednjega leta. Če se bodo seveda izpeli energetski šoki, na katere pa ima največ vpliva politika.