Jakob Marcel Del Piero

Evropa se danes sooča s paradoksom svoje gospodarske prihodnosti. Po eni strani države članice Evropske unije potrebujejo največji investicijski val po drugi svetovni vojni – od zelenega prehoda in energetske neodvisnosti do digitalizacije, tehnološke konkurenčnosti ter krepitve obrambnih zmogljivosti. Na drugi strani pa pa jih pri tem omejujejo fiskalna pravila, katerih primarni cilj je omejevanje javnega dolga in zagotavljanje stabilnosti javnih financ.

Toda kaj se zgodi, če pravila, ustvarjena za zaščito prihodnosti, začnejo omejevati investicije, brez katerih prihodnosti sploh ne bo mogoče zgraditi?

To vprašanje predstavlja eno osrednjih ekonomskih dilem Evropske unije. Fiskalna disciplina je nedvomno temelj zaupanja v javne finance in stabilnost skupne valute. Vendar pa lahko pretirano osredotočanje na kratkoročne fiskalne cilje povzroči dolgoročne ekonomske stroške, če države zaradi omejitev zmanjšujejo ravno tiste investicije, ki povečujejo produktivnost, inovacijsko sposobnost in konkurenčnost gospodarstev.

Nadaljujte z branjem→

Mnogi pišejo debele knjige o planetarnih mejah, nekatere so dolge celo po 2000 strani. Toda prav ti isti avtorji – v svoji ideološki slepoti? – spregledajo preprosto dejstvo, ki je temelj razvoja na svetu skozi zgodovino človeške vrste. Zmota o končnosti planeta temelji na napačni predpostavki, da je gospodarska rast omejena s končno količino materialnih virov na Zemlji. Čeprav je količina atomov na planetu res omejena, gospodarska rast ne izhaja iz povečevanja količine snovi, temveč iz izbojšane učinkovitosti njihove uporabe – torej iz človeškega znanja, inovacij in vedno boljšega načina organizacije ter uporabe obstoječih virov. Nova vrednost ne nastaja iz dodatne mase, ampak iz idej – isti kilogram silicija je lahko brezvredna mivka ali pa visokotehnološki mikročip. Zgodovina gospodarskega razvoja kaže, da so človeška ustvarjalnost, tehnološki napredek, substitucija redkih virov in večja učinkovitost vedno znova premaknili navidezne meje rasti. Pravo bogastvo človeštva zato ni zaloga omejenih naravnih virov, temveč neomejena sposobnost ustvarjanja novega znanja o tem, kako te vire uporabiti za ustvarjanje večje blaginje.

A critique I often get, whenever I defend economic growth, runs like this: “The truth is that the pie is fixed. The Earth is a closed system. You cannot sustain exponential growth on a finite planet.” It is delivered with the confidence of a physical law — as if invoking the conservation of mass settles the matter and only an economist too compromised to see it could disagree. It is the founding intuition of degrowth, of much of the environmental movement, and of the Club of Rome before them. It is also wrong, and wrong in an instructive way, because the error is not in the physics. It is in the economics smuggled inside the physics.

Nadaljujte z branjem→

Spodnje vprašanje Maxa Roserja je res malce pod pasom. Vendar pa zadeva nevralgično točko Pikettyjevega predloga. So se predlagatelji višje obdavčitve višjih dohodkov in premoženja v zahodnih državah pripravljeni odpovedati večjemu delu svojih dohodkov in zmanjšanju lastnega premoženja? In kako bi višja obdavčitev vplivala na njihovo pripravljenost, da dodatno oziroma več delajo?

(Mimogrede, Max Roser je urednik in glavni analitik spletnega portala Our World in Data, ki je v zadnjem desetletju postal eden glavnih ponudnikov – for free – statističnih podatkov. Toda Roser prav zaradi tega razume spodbude za delo in posledičen vpliv na gospodarsko rast)

Thank you for answering questions Mr Piketty.

I also have one.

Like you, I also don’t want to live in a world where some are vastly richer than others and thereby have vast control over others. I’m with you on that.

But I’m wondering how you are thinking about yourself in relation to your proposal. Given your work, I’d imagine you earn perhaps 500,000? Or given just how large your sales figures are, probably more?

How do you square this with your proposal? Will you stop working as much so your salary goes down to 60,000? Or are you perhaps already giving away almost all your income?

Analiza IMF Drivers of Germany’s Growth Downturn analizira vzroke izrazitega gospodarskega upada Nemčije v obdobju 2023–2025 ter skuša ločiti med kratkoročnimi cikličnimi dejavniki in globljimi strukturnimi težavami nemškega gospodarstva. Avtor analize Harri Kemp ugotavlja, da je približno 60 % poslabšanja gospodarske rasti posledica strukturnega zmanjšanja potencialne rasti, predvsem zaradi šibke produktivnosti, staranja prebivalstva, nizkih javnih in zasebnih investicij, zmanjšane inovativnosti ter slabšanja konkurenčnosti, medtem ko je okoli 40 % posledica cikličnih dejavnikov, kot so energetski šok (zaradi rasti cen plina in posledično tudi elektrike po začetku vojne v Ukrajini), restriktivna denarna politika (kot posledica inflacije, ki je sledila energetskemu šoku) in oslabljeno povpraševanje. Posebej prizadeti so bili industrija, gradbeništvo, investicije in izvoz.

Ključna ugotovitev: Največji zaviralci nemškega gospodarstva so padec investicij, visoki stroški energije in izgubljena izvozna konkurenčnost.

Nemško gospodarstvo je po močnem okrevanju po pandemiji v letih 2023 in 2024 ponovno zašlo v recesijo, pri čemer se je realni BDP v povprečju zmanjšal za 0,7 % letno. Medtem ko je večina držav evrskega območja kljub podobnim zunanjim šokom ohranila pozitivno rast, je Nemčija zaostala predvsem zaradi svoje večje odvisnosti od energetsko intenzivne industrije, izvoza in investicijskega cikla. Ključna zunanja šoka sta bila močan dvig cen zemeljskega plina po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 ter zaostrovanje monetarne politike ECB zaradi boja proti inflaciji.

Nadaljujte z branjem→

Update

Marko Golob

“China is now too powerful to coerce. The West, and Europe in particular, just don’t have the leverage anymore.”

Točno tako! Razen ASML, reaktivnih motorjev Rolls-Roycea in SNECMA ter polmilijardnega trga nimamo praktično ničesar, kar bi Kitajci nujno potrebovali in česar ne morejo dobiti kje drugje ali proizvesti sami.

Vsakomur, ki ima IQ višji od številke čevljev, bi moralo biti to jasno že pred leti. Zakaj tega nismo »ponotranjili« že prej? Ker smo mislili, da bomo s sesutjem Rusije v Ukrajini in njeno posledično dezintegracijo »obkolili« Kitajsko. Da moraš biti popolnoma nor ali, še bolj verjetno, popolnoma obupan nad brezizhodnostjo situacije v Evropi, da se lotiš česa tako obupnega proti prvi jedrski sili sveta, postaja čedalje bolj očitno. Pri čemer je bolj verjetna druga možnost.

Nadaljujte z branjem→

A key idea in Chinese statecraft since ancient times is that the state has a responsibility to stabilize inherently unstable markets for essential commodities (see How China Escaped Shock Therapy). Public stockholdings like the ever normal granary participated in the market buying when prices are low and selling when prices are high for centuries with the goal of stabilizing supply and demand, prices and ultimately the value of money.

Now China is doing just that with the global oil market: It has drastically reduced its imports, hence pushing down demand in a time of global supply shortages. This is possible thanks to massive public reserves and strategic redundancy (some like to call this “overcapacity”). @JavierBlas finds that the number one reason why oil prices have not shot above USD 100 is China, China and China.

Imagine how much more stability the world could enjoy, if all countries engaged in such buffer stock stabilization for essentials such as grain. I have been calling for this at the G20 food security task force last year (see link below).

Javier Blas, glavni analitik pri Bloombergu za surovine, je v današnjem članku analiziral presenetljivo dejstvo, da se cena nafte kljub eni največjih motenj v svetovni oskrbi zaradi vojne z Iranom še vedno giblje pod 100 USD za sod. Čeprav je bilo pred začetkom konflikta skozi Hormuško ožino transportiranih približno 20 milijonov sodov nafte dnevno (okoli petina svetovne porabe), se trgi niso odzvali s pričakovanim cenovnim šokom. Blas predstavi deset ključnih razlogov, ki pojasnjujejo to anomalijo. Pri čemer pa pravi, da je glavni razlog – Kitajska, Kitajska in Kitajska oziroma da Kitajska rešuje svetovno gospodarstvo in Trumpa pred kolapsom.

Prvi in najpomembnejši dejavnik je Kitajska. Kitajski uvoz nafte po tankerjih se je zmanjšal za skoraj 40 %, kar pomeni približno 4 milijone sodov dnevno manj kot običajno. Takšen padec predstavlja količino, primerljivo s skupno porabo Nemčije in Francije. Razlogi niso povsem jasni, vendar Blas domneva, da je kitajsko gospodarstvo manj odvisno od nafte kot v preteklosti oziroma da država uporablja svoje strateške zaloge. Prav zmanjšano kitajsko povpraševanje je po njegovem mnenju najpomembnejši razlog, da svetovna inflacija ni eksplodirala in da centralne banke niso bile prisiljene v agresivno zviševanje obrestnih mer.

Nadaljujte z branjem→