Ameriški vojaški in obveščevalni aparat je zelo dobro vedel, kaj ga čaka v vojni z Iranom. Problem ni bil v pomanjkanju informacij, ampak v tem, da je politično vodstvo opozorila sistematično ignoriralo. To je osrednja teza analize »They Saw It Coming: How American military planners anticipated failure in Iran«, objavljeni 10. avgusta 2026. Avtor izhaja iz tajnega poročila ameriškega National Intelligence Council (NIC), pripravljenega februarja 2026, tik pred začetkom operacije »Epic Fury«. Poročilo je predsednika opozarjalo, da ameriški napad zelo verjetno ne bo zrušil ključnih stebrov iranskega režima, da bi atentat na vrhovnega voditelja Alija Hameneija lahko režim celo konsolidiral in da iranska opozicija v nastalem kaosu najverjetneje ne bi bila sposobna prevzeti oblasti.

Toda februarsko poročilo NIC po avtorjevem mnenju ni bilo osamljeno opozorilo. Predstavljalo je zadnjega v dolgi vrsti ameriških vojaških in obveščevalnih dokumentov, ki so desetletja precej natančno identificirali ključne probleme morebitne vojne z Iranom: od vprašljivega jedrskega casus belli prek nevzdržne ekonomike protiraketne obrambe in nezadostnih zalog prestreznikov do iranskih podzemnih objektov ter možnosti zaprtja Hormuške ožine. Zato avtor zavestno uporablja predvsem predvojne ameriške ocene. Njegov namen ni kot general po bitki pojasnjevati neuspeha, temveč pokazati, da so bile ključne sestavine ameriškega poraza predvidene vnaprej.

Prvi problem je bil že sam razlog za vojno – domnevna iranska jedrska grožnja. Ameriške obveščevalne službe so skoraj dve desetletji vztrajale pri oceni, da Iran aktivno ne razvija jedrskega orožja. Ključni preobrat je pomenila National Intelligence Estimate iz leta 2007, pripravljena po reformah, ki so sledile katastrofalnim obveščevalnim napakam glede iraškega orožja za množično uničevanje. Čeprav je prvotni osnutek še sledil prejšnjim domnevam, je nova analiza privedla do jasnega zaključka, da je Iran prejšnji program razvoja jedrskega orožja ustavil in bombe aktivno ne razvija. Kljub ostrim političnim napadom Busheve administracije in Johna Boltona so vodilni predstavniki obveščevalnega aparata pri tej oceni vztrajali.

Podobno skeptičen je bil ameriški vojaški vrh glede možnosti, da bi problem rešili z bombardiranjem. Predsednik Združenega štaba Mike Mullen je leta 2010 zagovarjal diplomacijo kot boljšo alternativo, njegov naslednik Martin Dempsey pa je leta 2012 opozarjal, da bi vojaški napad iranski jedrski program kvečjemu začasno zavrl in hkrati razbil mednarodno koalicijo, ki je pritiskala na Teheran. Enako je ocenjeval takratni direktor Cie Leon Panetta: napadi bi Iran po njegovem vrnili za največ leto ali dve. Vojaški in obveščevalni vrh je pozneje nasprotoval tudi Trumpovemu izstopu iz JCPOA. H.R. McMaster je zatrjeval, da Iran sporazum spoštuje, James Mattis in Joseph Dunford pa sta Kongresu povedala, da je ohranitev sporazuma v ameriškem varnostnem interesu.

Ta ocena se ni spremenila niti po ameriškem izstopu iz JCPOA. Worldwide Threat Assessment iz leta 2019 je ponovno ugotovil, da Iran ne razvija jedrskega orožja, kar je bilo v neposrednem nasprotju z javno retoriko Trumpove administracije. Ocena se je nato ponavljala vse do leta 2023, po kratkem »ponovnem preverjanju« leta 2024 pa je bila leta 2025 ponovno vključena v uradno oceno groženj. Še leta 2024 je direktor Cie William Burns izjavil, da ni dokazov, da bi Hamenei spremenil odločitev proti izdelavi jedrske bombe. Avtor zato zaključuje, da so štiri zaporedne ameriške administracije dobivale konsistentno sporočilo: Iran bombe ne izdeluje, diplomacija je najboljši način, da je tudi v prihodnje ne bo, vojaški napad pa bi morebitni program lahko samo začasno upočasnil.

Drugi, še bolj konkreten problem je bila aritmetika izčrpavanja. Avtor jo poveže z načelom Paula Nitzeja iz osemdesetih let: protiraketna obramba je strateško vzdržna samo, če je dodatno obrambno zmogljivost mogoče ustvariti ceneje, kot lahko nasprotnik poveča svoje ofenzivne zmogljivosti. V nasprotnem primeru obramba nasprotnika pravzaprav spodbuja k množični proizvodnji poceni raket in drugih sredstev za njeno nasičenje. Prav to asimetrijo je Iran skozi desetletja sistematično razvil in izkoristil v tej vojni. Ameriška tehnološko izjemno sofisticirana obramba je postala tudi izjemno draga in proizvodno zahtevna, medtem ko je Iran gradil velike zaloge bistveno cenejših balističnih raket in dronov.

Številke so brutalne. Prestreznik THAAD lahko stane do 15 milijonov dolarjev, SM-3 Block IIA pa do 37 milijonov, medtem ko avtor ocenjuje povprečni proizvodni strošek iranske rakete na približno 1–2 milijona dolarjev. Hkrati imajo ameriški sistemi večletne proizvodne roke, pri THAAD pa je GAO že od leta 2011 opozarjal na kronično nedoseganje proizvodnih ciljev. Problem se je dramatično pokazal že pred vojno z Iranom. Med omejenimi operacijami ob Jemnu in nato med 12-dnevno vojno je ameriška mornarica v enem letu porabila približno petino vseh kadarkoli izdelanih SM-3. Pri takratni proizvodnji bi samo nadomeščanje porabljenih raket trajalo leta.

Da je položaj nevzdržen, ni ugotavljal kakšen zunanji kritik Pentagona, ampak sam ameriški obrambni establishment. CSIS je leta 2025 opozarjal na izčrpavanje zalog prestreznikov in ocenil zaloge ključnih sistemov na zgolj nekaj sto kosov, pri čemer med letoma 2023 in 2025 sploh ni bilo novih dobav THAAD. Admiral James Kilby je Kongresu odkrito povedal, da je zanašanje na drage SM-6 in SM-3 pri operacijah visoke intenzivnosti nevzdržno. Tik pred začetkom vojne je nato predsednik Združenega štaba Dan Caine osebno opozoril Trumpa, da bo konflikt z Iranom drastično izčrpal zaloge ključnega streliva in prestreznikov. Opozorilo je bilo po navedbah avtorja prezrto.

Tretja strateška asimetrija je bila iranska »pasivna obramba«. Iran se ameriški tehnološki premoči ni poskušal zoperstaviti simetrično, ampak je ključne vojaške, raketne in jedrske zmogljivosti preselil globoko pod zemljo. Tudi tega Pentagon ni odkril leta 2026. Že poročilo ameriškega obrambnega ministrstva Deeply Buried Targets iz leta 2001 je opozarjalo, da ZDA nimajo učinkovitega odgovora na globoko zakopane in utrjene objekte in da je fizično uničenje mnogih takšnih ciljev s konvencionalnim orožjem praktično nemogoče. Izkušnje iz Zalivske vojne in Balkana so že tedaj pokazale, da so utrjevanje, prikrivanje in disperzija učinkovit odgovor na ameriško tehnološko premoč.

Še pomembneje, položaj se v naslednjih desetletjih ni izboljšal, temveč poslabšal. Študija Air War College iz leta 2012 je ugotavljala, da ameriške zmogljivosti za uničevanje globoko zakopanih objektov kljub velikim investicijam postajajo relativno manj učinkovite, težava pa ni bila samo v orožju, temveč tudi v sposobnosti takšne objekte odkriti in natančno identificirati. DIA je leta 2019 zelo podrobno opisala iransko doktrino »pasivne obrambe«: kamuflažo, prikrivanje, razpršitev sil, mobilne enote in predvsem obsežno mrežo podzemnih objektov. Po ameriški oceni je imel Iran že tedaj največji program podzemnih objektov na Bližnjem vzhodu, namenjen zaščiti jedrske infrastrukture, raketnih baz, vojaške industrije in skladišč.

Ameriško poveljstvo je tako februarja 2026 po avtorjevem mnenju vedelo dve bistveni stvari: da nima dovolj protiraketnega streliva za dolgotrajno zaščito svojih vojaških baz in infrastrukture v regiji ter da pomembnega dela iranskih podzemnih zmogljivosti ne more zanesljivo uničiti. Kombinacija obeh omejitev je že sama po sebi močno zmanjšala verjetnost uspeha. Iran je lahko absorbiral začetni ameriški udarec, ohranil pomemben del svojih ofenzivnih zmogljivosti in nato z množico relativno poceni raket silil ZDA v izčrpavanje omejenih zalog izjemno dragih prestreznikov. To je bila strateška struktura konflikta, ki so jo ameriški načrtovalci poznali že pred njegovim začetkom.

Nazadnje je tukaj še Hormuška ožina. Tudi možnost, da bi Iran v primeru vojne skušal zapreti oziroma resno motiti promet skozi eno najpomembnejših energetskih arterij sveta, ni bila presenečenje. Že admiral William Fallon je leta 2007 ob imenovanju za poveljnika CENTCOM Kongresu pojasnil, da iranska strategija temelji tudi na sposobnosti nadzorovanja oziroma zapiranja Hormuške ožine. Iran je razpolagal z velikimi zalogami pomorskih min, obalnimi protiladijskimi raketami, hitrimi napadalnimi plovili in tisoči manjših čolnov. Ker se je zavedal, da ameriške mornarice v klasičnem spopadu ne more premagati, je razvil asimetrično strategijo množičnih, skoraj sočasnih napadov, namenjenih nasičenju ameriške obrambe.

Fallon je sicer leta 2007 še ocenjeval, da bi Iran ožino lahko zaprl predvsem začasno in da bi ameriška mornarica lahko nevtralizirala iransko grožnjo ter ponovno zagotovila komercialni promet. Toda bistvena poanta članka je drugje: nič od tega, kar se je zgodilo leta 2026, za ameriške stratege ni bilo nepredvidljivo. Ameriški obveščevalni in vojaški aparat je desetletja pravilno identificiral skoraj vse ključne omejitve vojne: šibko podlago jedrskega casus belli, majhno verjetnost spremembe režima, omejen učinek bombardiranja, nevzdržno ekonomiko protiraketne obrambe, pomanjkanje prestreznikov, odpornost podzemnih objektov in ranljivost Hormuške ožine.

Najbolj presenetljiva poanta te analize zato ni, da so ZDA podcenile Iran. Ravno nasprotno, ameriški vojaški in obveščevalni aparat ga je očitno ocenjeval precej realistično. Problem je v vse večjem razkoraku med strokovno-strateškim znanjem ameriškega državnega aparata in političnim odločanjem. Če tvoje lastne obveščevalne službe skoraj dve desetletji ugotavljajo, da Iran ne razvija jedrske bombe, tvoji najvišji vojaški poveljniki opozarjajo, da bombardiranje tega problema ne more rešiti, tvoji obrambni analitiki izračunajo, da bo nasprotnik tvojo protiraketno obrambo izčrpal z bistveno cenejšimi raketami, Pentagon pa že četrt stoletja ve, da pomembnega dela iranske podzemne infrastrukture ne more uničiti, potem vojaškega neuspeha ni več mogoče pripisati »obveščevalni napaki«. Gre za politično napako – oziroma za zavestno politično odločitev, da se strokovne ocene ignorira.

In prav tu je širši problem ameriške zunanje politike. Ameriška politična elita še vedno razmišlja z mentalnim modelom vojaške premoči iz devetdesetih let, ko so bile ZDA sposobne proti bistveno šibkejšemu nasprotniku mobilizirati praktično neomejene materialne zmogljivosti in ob tem obvladovati globalno eskalacijo. Toda tehnologija je ekonomiko vojne spremenila. Če nasprotnik proizvaja raketo ali dron za delček cene prestreznika, ga skriva v podzemnih kompleksih in lahko z relativno poceni asimetričnimi sredstvi ogrozi eno najpomembnejših energetskih prometnic na svetu, sama tehnološka superiornost ne zagotavlja več strateške zmage. P

ri čemer pa ameriško orožje tudi tehnološko ni več superiorno, če ga primerjamo z ruskim, kitajskim in iranskim. Vse tri države so razvile hipersonične rakete, ki so, prvič, prehitre za ameriške prestreznike, drugič, ki imajo možnost manevriranja v terminalni fazi in, tretjič, ki se lahko v terminalni fazi razprši na več samostojnih bojnih glav. Vse troje vodi k temu, da imajo tri glavne strateške nasprotnice ZDA razvite superiorne raketne tehnologije in da njihovih raket v primeru napada na ameriške cilje ameriški prestrezni protiraketni sistemi ne morejo prestreči. Vojna v Ukrajini, 12-dnenvna vojna lani proti Iranu in letošnja 2-mesečna vojna proti Iranu so lepo ilustrirali nemoč ameriške protiraketne tehnologije.

Najpomembnejša lekcija ameriško-izraelske vojne proti Iranu je, da je politika verjela lastni propagandi glede vojaške premoči bolj kot lastnim generalom. Oziroma da je ameriška politična elita ostala ujeta v klišejih iz časov propagandnega filma Top Gun in vojne proti Iraku iz leta 2003.