Bine Kordež

Z aktualno vlado je ponovno oživela ideja o Demografskem skladu. Takšen sklad je bil sicer že predmet obravnave v letih 2020 in 2021, a zaradi nasprotovanj sklad potem ni bil oblikovan. Po novem vladnem predlogu zakona, naj bi v Nacionalnem demografskem skladu (NDS) združili celotno finančno premoženje države, ga enotno upravljali, donose pa uporabili za sofinanciranje pokojninskih izdatkov in izboljšanje demografske slike.

Kot smo lahko spremljali odzive, ta predlog v javni obravnavi ni bil deležen neke velike pozornosti razen nasprotovanja opozicijske strani, verjetno pa tudi sindikatov, na predlog pa se bodo nedvomno odzvali tudi v upokojenskih organizacijah. Očitek zakonu bo verjetno najbolj v smeri koncentracije ter zlorabe politične moči pri upravljanju državnega premoženja s strani izvršne oblasti.

Knjigovodska vrednost premoženja, ki naj bi se preneslo v ta enotni sklad znaša okoli 17 milijard eur, kar je približno dobra tretjina vrednosti javnega dolga države. To primerjavo navajamo samo zaradi lažjega razumevanja kakšna je dimenzija vrednosti tega premoženja. V NDS bi se preneslo predvsem premoženje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kapitalske družbe (KAD) ter še neka manjša premoženja Zavoda za pokojninsko in za zdravstveno zavarovanje (ZPIZ in ZZZS).

Ključne naložbe, ki bi jih upravljal ta enotni sklad bi lahko združili v naslednje skupine:

• energetske družbe, predvsem HSE in GEN, ki imajo v lasti vse večje slovenske hidroelektrarne in polovico Nuklearke Krško (knjižna vrednost kapitala vključenih družb znaša 2,9 mrd eur),
• DARS z vrednostjo kapitala 3,6 mrd eur,
• celotna skupina Slovenske železnice z 1,0 mrd eur,
• deleži v desetih večjih slovenskih borznih družbah (Krka, Zavarovalnica Triglav in Sava RE, NLB, Telekom, Luka, Petrol…) s tržno vrednostjo preko 5,0 mrd eur ter še
• večje število raznih drugih večjih in manjših družb ter nepremičnin ovrednotenih na okoli 4,0 mrd eur (Pošta, SID, Modra zavarovalnica, SIJ, Talum, Unior, turizem Sava in Istrabenz…).

Navedene družbe so lani lastnikoma SDH in KAD skupaj izplačale okoli 600 mio eur dividend, od česar je KAD 81 mio eur nakazal v ZPIZ, SDH pa v proračun Republike Slovenije. Proračun v skladu z sprejeto zakonodajo pokriva primanjkljaj pokojninske blagajne, ki je lani znašal 1,59 mrd eur. ZPIZ je imel lani 8,38 mrd eur skupnih izdatkov, od česar 6,67 mrd eur za pokojnine, razlika pa so predvsem izdatki za zdravstveno zavarovanje upokojencev, nadomestila ter dodatki za pomoč in letni dodatek upokojencem. S prispevki od plač je bilo zbranih 6,67 mrd eur, okoli 20 % manjkajočih sredstev pa je pokojninski blagajni ZPIZ-u) zagotovil proračun iz drugih virov, tudi dohodkov iz premoženja države.

Po novem bo NDS donose izplačeval neposredno na ZPIZ, kar se bo upoštevalo kot lastni vir ZPIZ-a in primanjkljaj sredstev, ki ga mora pokrit proračun bo za ta znesek nižji. Seveda pa bo imel proračun ustrezno manj prilivov iz premoženja, ki jih danes prejema od SDH. Izkazani prihodki in odhodki proračuna bodo zaradi tega nižji, saldo pa približno enak razen, če bi NDS nakazoval več donosov na ZPIZ kot jih je do sedaj SDH v proračun. Vsebinsko bi takšno transakcijo lahko ocenili kot pozitivno.

Če pogledamo tudi vidik enotnega upravljanja državnega premoženja, je tak predlog smiseln. Danes nastopajo na skupščinah družb npr. Krke, NLB ali Triglava tako predstavniki SDH kot KAD. Tam zastopajo interese teh dveh upravljavcev celotnega državnega premoženja in to podvajanje je najbrž res nepotrebno saj zastopajo enake cilje (vsaj morali bi jih). S tem se bo sicer še bolj koncentrirala moč izvršilne oblasti, a danes je ta moč samo razdeljena na dva dela. Pri tem KAD in ZPIZ obvladujeta le okoli 15 % skupnega premoženja, pretežni del pa že tako SDH.

Po predlogu zakona naj bi ta sklad deloval neodvisno in avtonomno, ločeno od dnevnopolitičnih vplivov, kar velja tudi za današnji SDH in KAD. A objektivno vemo, da vsaka politična garnitura na ta ključna mesta kadruje ljudi predvsem iz svojega kadrovskega potenciala, ljudi, ki jim zaupa in s tem ni nič narobe. Ključno vprašanje pa je strokovnost teh ljudi, kjer pa se bomo prav tako vedno srečevali z očitki s strani opozicijskih strank kako uprava zasleduje predvsem interese vladajočih.

V te ocene in razpravo se na tem mestu ne bi spuščali temveč izhajamo iz dejstva, da bo imela država po novem v enem skladu zbranih verjetno celo okoli 20 mrd eur premoženja, če bi ga ocenjevali po tržnih kriterijih. Seveda mora država v ključnih infrastrukturnih družbah (energetika, železnice, DARS) zasledovati širše vidike delovanja države kot celote in ne samo dobiček. A energetika v jedrski in hidro elektrarnah proizvede skoraj 60 % potrebne elektrike po povprečni stroškovni ceni okoli 40 eur/MWh, prodaja pa jo po približno 100 eur/MWh in lahko redno realizira visoke dobičke (sicer v breme slovenskih porabnikov). Tudi DARS s cestninami letno zbere kakih 550 mio eur in kljub (pre)obsežnim obnovam avtocest izkazuje letno skoraj 450 mio eur prostega denarnega toka. Ker pri izgradnji manjkajočih odsekov nismo preveč hitri, ima DARS trenutno le še 800 mio eur neto finančnega dolga. Realna vrednost teh družb je zato najbrž večja kot je izkazana v knjigah, vsekakor pa je tu potencial tudi za višja izplačila donosov iz premoženja.

Pomembna skupina podjetij v lasti države so tudi železnice, kjer kakih donosov ne moremo pričakovati. Družbe v skupini Slovenskih železnic sicer tudi ustvarjajo dobiček (50 mio eur pred davki v letu 2024), a ta je na drugi strani odvisen predvsem od prihodkov prejetih od države. Lani jim je denimo država iz proračuna zagotovila preko 300 mio eur prihodkov za opravljanje javne službe vzdrževanja in obratovanja prog ter prevoza potnikov.

Pomemben vir donosov pa so uspešne slovenske borzne družbe v katerih ima država pomembne deleže, potencial dolgoročnih donosov pa je nedvomno tudi v drugih preje omenjenih ostalih družbah.

Če torej gledamo samo finančnih vidik, naj bi družbe v državni lasti na dolgi rok ustvarjale v povprečju kakih 7 % letnega donosa preko izplačil ali povečanja vrednosti premoženja. Vsaj takšna so gibanja v svetu in objektivno lahko glede na tržni položaj omenjenih družb to pričakujemo tudi pri nas. In to ob 20 mrd eur premoženja pomeni kakih 1,5 mrd eur letnih donosov v obliki dividend ali povečanja vrednosti premoženja. Torej znesek skoraj v višini trenutnega primanjkljaja ZPIZ zaradi manj zbranih prispevkov glede na obveze za izplačila pokojnin in drugih z njimi povezanih izdatkov. Številka se mogoče sliši nerealistično, a gre za realno dosegljiv donos iz premoženja države. Premoženja, ki je bilo ustvarjeno s strani danes upokojenih generacij in ki naj bi z izplačevanjem tekočih pokojnin obremenjevale mlajše generacije kot pogosto slišimo.

Ob takšnih pomislekih (očitkih?) mogoče vseeno ni odveč ponoviti podatek, da starejše generacije vsako leto z dediščinami na mlajše rodove prenesejo premoženje v višini letnega izplačila pokojnin. Ali, da je vrednost celotnega premoženja države verjetno preko 100 mrd eur, precej več kot javni dolg, ki ga prevzemajo bodoči rodovi.

Kakorkoli, na Demografskem skladu bo po novem zbrano kakih 20 mrd eur tržne vrednosti naložb države v gospodarskih družbah, ki objektivno lahko letno prinašajo tudi 1,5 mrd eur skupnega donosa. To je relativno visoka rezerva, ki jo ima malo držav. In ključno vprašanje delovanja demografskega sklada je v tem, v kakšni meri to premoženje in donose koristiti za tekoče potrebe in koliko prenašati v bodočnost. Predlog zakona o NDS predvideva, da bi se v pokojninsko blagajno letno odvajalo 40 % prejetih dividend in kupnin od prodaje premoženja, dodatno bi bilo 20 % dividend usmerjeno za sofinanciranje družinske politike in skrbi za starejše (kam konkretno ni opredeljeno), preostali donosi pa bi ostajali na skladu in povečevali njegovo vrednost.

Pri uporabi sredstev in donosov takšnega sklada imamo seveda več možnosti:

• lahko bi se odločili, da celotno premoženje in donose akumuliramo za reševanje finančne problematike države v bodočnosti,
• lahko sproti porabimo slabo polovico donosov, z razliko pa sklad še naprej krepimo,
• lahko pa bi v tekočo porabo prenesli tudi vse donose, razbremenili aktualne javne finance in dolgoročno vzdrževali (ohranjali) samo realno vrednost premoženja,
• obstaja sicer tudi možnost, da bi za tekoče potrebe porabili celo več in državno premoženje postopno zmanjševali.

Predlagatelji so se odločili za neko srednjo pot, čeprav bi bilo vredno razmisleka, da za tekoče potrebe porabimo tudi več, mogoče tudi celotni donos in ohranjamo samo realno vrednost tega državnega premoženja. S tem bi močno razbremenili tekoči proračun, saj bi lahko skoraj ves primanjkljaj pokojninske blagajne pokrili z donosi iz premoženja. Previdnejši oblikovalci gospodarske politike bi temu sicer nasprotovali in zagovarjali rast rezerv (državnega premoženja) namesto visoke sprotne porabe, a rezerve so namenjene tudi porabi in ne samo kopičenju za slabe čase. Vsaj odprta razprava o tej možnosti ne bi bila odveč, saj razmere na pokojninskem področju tudi v bodočnosti vseeno niso tako kritične kot se pogosto izpostavlja.

Zato poglejmo še nekaj podatkov o dosedanjih gibanjih v zvezi s pokojninami ter projekcijah za naslednja desetletja. Na prvi sliki so podatki o deležu BDP, ki smo ga namenjali za pokojnine zadnjih 30 let. Kljub temu, da že dolga leta poslušamo opozorila, kako se nam bo pokojninski sistem sesul, vsa leta za pokojnine namenjamo med 10 in 11 % BDP, v zadnjih letih so bili deleži celo med nižjimi, tudi pod 10 % BDP. Dodan pa je tudi podatek o sredstvih, ki jih za pokrivanje primanjkljaja na ZPIZ vsako leto prispeva država. Nominalni znesek je seveda visok, a zadnja leta se giblje pod 3 % BDP (petina potrebnih sredstev ZPIZ), do leta 2016 pa je bil kako odstotno točko višji.

Vir: SURS, ZPIZ, MF

Seveda gibanja v preteklosti ne rešujejo bodočih težav, a vpogled v dosedanje razmere vseeno marsikaj pokaže. Za podkrepitev negativnih demografskih trendov praviloma prikazujemo delež starejših nad 65 let (zelena črta na drugi sliki). Le-ta se je v zadnjih 30 letih res povečal z 12 na lanskih 22 % celotnega prebivalstva, po projekcijah do leta 2060 celo na preko 30%. Poleg deleža starejših je namreč pomembnejši podatek o številu upokojencev kot posledica postopnega dvigovanja upokojitvene starosti. Kot je razvidno iz slike se je zaradi tega delež upokojencev v celotni populaciji v zadnjih 30 letih povečal iz 22 % na lanskih 26 %. Ob istočasnem povečanju tudi deleža aktivne populacije se razmerje med zaposlenimi in upokojenci v tem obdobju skoraj ni spremenilo zaradi česar ostaja stabilen tudi delež izdatkov za pokojnine na prvi sliki.

Vir: SURS, ZPIZ, MF, lastni izračuni projekcij

Op: število upokojencev je upoštevano brez prejemnikov sorazmernih delov pokojnine

Glede na projekcije prebivalstva, se bo delež starejših torej še povečeval, a s postopnim dvigom upokojitvene starosti, denimo eno leto na desetletje (na 67 let čez 30 let), bi se delež upokojencev dvignil do kakih 30 % celotne populacije, delež za pokojnine pa na okoli 12 % BDP. To je seveda več kot danes, a finančno vzdržno. Posebno upoštevaje, da na primer Avstrijci za pokojnine namenjajo 14 % BDP, Italijani celo preko 15 % BDP. Ob takšnih predpostavkah bi se potreba po dodatnih sredstvih v blagajni ZPIZ povečala za kak odstotek BDP, a to bi še vedno v pomembni meri lahko pokrivali z donosi iz relativno visokega finančnega premoženja slovenske države upravljanega v okviru Demografskega sklada.

Po projekcijah gibanja prebivalstva se bo razmerje med delovno populacijo in upokojenci sicer poslabšalo, a z realno pričakovano postopno rastjo upokojitvene starosti, bodo izdatki za pokojnine tudi v bodoče obvladljivi. Z zbranimi prispevki seveda tudi v bodoče ne bomo mogli pokriti vseh izdatkov za pokojnine, a finančno premoženje, ki ga ima še vedno država lahko v pomembnem obsegu pokrije te dodatne potrebe in manj obremenjuje tekoči proračun. Vredno pa je premisliti, ali ne bi bilo smiselno za pokrivanje omenjenega primanjkljaja na ZPIZ namenjati večji delež donosov tega premoženja in ne samo predlaganih 40 %. Je res tako nujno potrebno, da premoženje dodatno krepimo? Mogoče pa ni tako zgrešeno, če celotne donose tega premoženja tekoče porabimo in razbremenimo javne finance.

Premislek velja tudi glede poslovne politike največje družbe v portfelju države, Družbe za avtoceste Republike Slovenije d.d. (DARS). Zaradi relativno nizkih naložb v nove avtocestne odseke, je družba odplačala že skoraj vse najete kredite in bi denimo brez težav lahko izplačevala dividende lastniku s čemer bi dobili pomemben nov vir financiranja tekočih potreb. Takšni predlogi se sicer slišijo precej heretično, a mogoče bi morali včasih razmišljati tudi izven običajnih okvirov in dosedanjih politik. Dejstvo je, da ima slovenska država precejšnje finančno premoženje, ki bi ga lahko v večji meri aktivirala za tekoče usklajevanje javnih financ.

________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela