Ko sem pred enim letom na istem mestu* pisal komentar o tem, kako od zunaj vidijo Slovenijo z vidika makroekonomske, institucionalne in infrastrukturne konkurenčnosti ter podjetništvu prijaznega okolja, sem nekako končal s tem, da jo je Slovenija v letu 2009 razmeroma dobro odnesla, saj se zaradi statističnih razlogov še ni pokazalo brezno, v katerega je padla. Treba je namreč vedeti, da ocenjevalci ocenjujejo državo za tekoče leto na podlagi podatkov preteklega leta. In leta 2009 je naša država na podlagi podatkov za 2008 še kar dobro izgledala. Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan
Aleš Lunder
Andrej Mertelj

Eno od osnovnih težav pravnega reda v naši državi lahko ponazorimo s preprosto analogijo. Polico smo preslabo pritrdili na steno, zato se je začela povešati. Najprej pod njo podstavimo nekaj knjig. Nato jo z vrvico pritrdimo na karniso na stropu (kar tudi karniso delno povesi, a zaenkrat oboje še stoji). Nato podstavimo še stol, nekaj pa pomaga tudi vrvica, privezana na debelejšo vejo fikusa. Za silo drži. Če ne, bomo pa prinesli rastlino z močnejšo vejo.* Nadaljujte z branjem→

Dva vidna profesorja ekonomije iz univerze v Chicagu sta oblikovala pomemben ekonomski vidik vpliva kaznovalne politike na stopnjo kriminala. Nobelovec Gary Becker je (leta 1968) pokazal na učinek visokih zagroženih kazni kot načina prevencije kriminala. Zelo verjetni bodoči nobelovec Steven D. Levitt je leta 1996 z empirično raziskavo pokazal, da lahko omilitev politike preganjanja kriminala v 1960 letih in zgodnje izpuščanje zapornikov pojasni okrog 30 odstotkov kasnejšega dviga stopnje kriminala v ZDA. Z liberalizacijo kaznovalne politike se je “deterrence” efekt visokih zagroženih kazni izgubil in s tem signal vsem posameznikom v družbi, da se kriminal ne splača. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Nobelovec Paul Krugman je pred časom zapisal, da zelo obžaluje, da sedanje finančne in gospodarske krize ni znal napovedati. V podobni zadregi je še nekaj tisoč ekonomistov širom sveta. Skupno razmišljanje gre nekako takole: Morali bi bili vedeti. Saj so vendar vsi znaki kazali v to smer – od balona na nepremičninskem trgu, balona na glavnih nacionalnih borzah, do ekscesnega zadolževanja in podobno.

Svetovni voditelji v okviru G-20 in mednarodne finančne institucije kot je IMF prav zato razmišljajo o razvoju sistemov zgodnjega opozarjanja – o modelskih orodjih, ki bi na podlagi analize ključnih ekonomskih in finančnih indikatorjev lahko opozorili na prihajajoča makroekonomska in finančna tveganja. Podobna modelska orodja ima praktično vsaka spodobna finančna institucija, od bank, zavarovalnic do hranilnic. Z njimi poskušajo oceniti tveganost svojih portfeljev, da lahko oblikujejo ustrezne rezervacije v primeru »realizacije tveganj«. Pa vendar nobeni ni uspelo pravočasno in v pravilni meri napovedati nastopa, hitrosti in globine poslabšanja lastnih naložbenih portfeljev. Prav vse po vrsti so v evforiji ekspanzije precenile bonitete svojih strank in se znašle v hudih kapitalskih težavah.

Mar to pomeni, da so vsi ti ekscesno dragi modeli za oceno tveganj neučinkoviti? Je preprosto takšne krize nemogoče vnaprej napovedati? Ali pa je glavna neznanka predvsem hitrost in globina okužbe svetovnega gospodarstva zaradi globalne gospodarske in finančne prepletenosti držav?  Podobno vprašanje sta si v še vroči raziskavi, pravkar objavljeni na NBER, zastavila ekonomista Andrew K. Rose iz univerze Berkeley in Mark M. Spiegel iz Federal reserve Bank of San Francisco. Z namenom analize nacionalnih vzrokov in posledic krize sta s pomočjo modela MIMIC (Multiple Indicator Multiple Cause) analizirala podatke za 107 držav. Kot glavne pokazatelje sedanje krize sta vzela vrednost sprememb BDP, borznih indeksov, kreditnih ratingov držav in deviznih tečajev v letu 2008. Na strani glavnih vzrokov krize pa sta vzela vrednost preko 60 različnih indikatorjev v letu 2006 ali prej. Med njimi predvsem stanja in politike v finančnem sistemu, apreciacije na kapitalskih in nepremičninskih trgih, plačilno-bilančna neravnotežja in ustreznost višine finančnih rezerv, makroekonomske politike ter indikatorje institucionalnega sistema in geografske značilnosti držav.

Rezultati njune raziskave so – kakor za koga – presenetljivi. Odkrila sta sicer povezavo med posameznimi indikatorji in globino krize – denimo, da bosta Estonija in Islandija bolj prizadeti s krizo kot pa Kitajska. Odkrila sta tudi, da vrednost balona kapitalskega trga pred krizo zelo dobro napove globino kasnejše krize. Nasprotno pa se vrednost balona na nepremičninskem trgu in kvaliteta regulatornih mehanizmov v posameznih državah nista pokazala kot zanesljiva napovedovalca globine krize.

Toda dobra napoved globine krize še ne pomeni, da je mogoče napovedati sam nastop krize. Rose in Spiegel – ne glede na ohlapno uporabljene statistične kriterije – nikakor nista mogla najti statistično značilne povezave med nastopom krize v posameznih državah in nobenim izmed najbolj pogosto navajanih vzrokov za krizo. To pomeni, da časovnega trenutka nastopa krize v posameznih državah z modelskim orodjem preprosto ni bilo mogoče napovedati.

Rose in Spiegel analizirata tri možne razlage za to presenetljivo ugotovitev. Prvič, vzroki za sedanjo krizo med državami so bili lahko različni. Kar pomeni, da skupnih vzrokov za začetek krize med državami v tem primeru seveda ni mogoče najti. Drugič, sedanjo krizo bi lahko povzročil resnično globalni šok, zaradi česar je nastop krize v posameznih državah nepovezan z njihovimi finančnimi, makroekonomskimi in regulatornimi značilnostmi. In tretjič, sedanji šok je nacionalnega izvora (denimo iz ZDA) in je okužil ves svet. Toda obe zadnji razlagi hkrati pomenita, da če ne bi bilo velikega globalnega šoka ali velikega šoka iz ZDA, do krize v posameznih državah ne bi nujno prišlo. Kar je spet nerodno z vidika napovedovanja kriz. Saj je velik globalni šok ali velik šok v kateri izmed velikih držav težko napovedati.

Kaj nam pove ta znanstveni preizkus? Preprosto to, da so naša modelska orodja za oceno in »obvladovanje« rizikov, pa naj stanejo nekaj deset tisoč evrov ali nekaj deset milijonov evrov, v bistvu zelo nebogljene igrače. Nič boljše od Nintenda v otroških rokah. Vsaka finančna institucija lahko in mora investirati v takšne modelčke. Ti modeli omogočajo, da finančne institucije ocenijo rizike in oblikujejo primerno kapitalsko ustreznost. V normalnih razmerah. Toda pred »realizacijo« VELIKIH tveganj takšni modelčki odpovedo.

Zato je treba biti skeptičen do pričakovanj, ki jih sejejo svetovni voditelji in institucije tipa IMF, da bo z »razvojem sistemov zgodnjega opozarjanja« mogoče krize pravočasno vnaprej napovedati in se jim izogniti. Krize – kot lepo ilustrirata Rogoff in Reinhartova – pridejo vsakih 8 – 10 let. To je regularnost razvoja svetovnega gospodarstva v zadnjih 800 letih. Običajno imajo zelo podobne vzroke in mehanizme širjenja. In vedno znova nas presenetijo.