NLB = War of the Roses

O dogajanju okrog NLB je težko resno pisati. Zadnjo, n-to epizodo tragične telenovele z naslovom NLB lahko mirno zaključimo s standardno odjavno špico: se nadaljuje. Včerajšnja dolgo pričakovana in epohalna skupščina NLB se je končala s pat pozicijo, ki jo država (bolj resnici ustrezno: ministrstvo za finance, MF) kot polovična lastnica slavi kot zmago, upravi NLB pa ni nič jasno. Kratek povzetek sklepov skupščine bi se glasil takole: 250 milijonska dokapitalizacija je bila odobrena, MF ne podpira strategije uprave NLB, želi pa dati denar, belgijski prisilni lastnik KBC podpira strategijo uprave NLB, ne želi pa dati denarja, zato dokapitalizacije NLB ne bo.

Po tej zadnji skupščini ne vemo ničesar več, kot smo vedeli pred njo. MF si srčno želi dokapitalizacije NLB, vendar samo ne sme niti nima dovolj denarja, drugih vlagateljev pa ne spusti zraven. In v letu in pol po zadnji skupščini, ki je upravi NLB dala skoraj povsem identično zeleno luč, da izvede dokapitalizacijo, MF še vedno nima rešitve, kako se izviti iz te pat pozicije. Pri tem je MF samo sebi največji nasprotnik. Dokapitalizacije ne more izvesti, če belgijska KBC ne da denarja, saj bi dokapitalizacija samo s strani države pomenila nedovoljeno državno pomoč.

Teoretično bi MF lahko našlo druge zasebne vlagatelje, ki prispevali manjkajoči kapital za dokapitalizacijo. Vendar ima MF zelo specifične in težko uresničljive preference: želi samo in natanko takšne vlagatelje, kot je bil belgijski KBC zadnjih sedem let – nekoga, ki bo dal kapital in bo hkrati zadovoljen s tem, (1) da ima “pravico”, da vedno znova daje svež kapital in nima vpliva na upravljanje banke in (2) da se iz tega manjšinskega deleža nikoli ne more umakniti. Da je za večno zaklenjen noter. Takšnih neumnih zasebnih vlagateljev pa ni več, le kdo pri zdravi pameti bi se še dal tako prikleniti na državo?!

Tako se nadaljuje pat pozicija, ki je podobna položaju dveh partnerjev, ki se ne marata, vendar sta priklenjena eden na drugega. Nekoliko spominja na situacijo iz filma War of the Roses (Vojna zakoncev Rose). Partnerja ne moreta iz zveze, ker sta vanjo priklenjena s skupnim lastništvom nad hišo. Lahko si samo še nagajata, z vedno več zlobe in se medsebojno izčrpavata. Z izmenjevanjem mini zmag in porazov v neskončni seriji bitk. In pri tem, paradoksalno, sistematično uničujeta tisto, kar imata najraje, tj. hišo (NLB).

Kakšen je izhod iz te krize? Ni ga. MF pod vodstvom teh mudžahidov ne bo popustilo. KBC pa se ne more umakniti, ker daleč na obzorju ni nikogar, ki bi bil pripravljen iti v naložbo v NLB pod enakimi pogoji kot KBC. Kaj šele da bi KBC poplačala vstopno kupnino in kasnejše dokapitalizacije do sedaj. Zgodba, tragična telenovela, se bo nadaljevala. Banka pa bo vedno bolj hirala. Nam pa ostane vloga Dannyja de Vita, da vsem tistim norcem, ki bi še kdaj želeli v partnerski odnos z državo, na poučen način povemo, da tukaj nimajo kaj iskati in da naj odnesejo kovčke, še preden so jih razpakirali.

5 responses

  1. Prodati večinski delež Goldman Sacksu pa je mir. NLB bo dobičkonosna, pa še Hrvati je ne bodo več upali zafrkavati…

  2. Ta “telenovela” bo še kar trajala in trajala. Gledalcev – davkoplačevalcev je dovolj, saj itak ti financirajo nove in nove epizode.

%d bloggers like this: