Ne maramo jih sicer, brez njih pa tudi ne moremo

Ob robu mednarodne konference pred dvema tednoma na Dunaju je bilo največ govora o “aferi”, ki jo je sprožila izjava turškega ambasadorja v Avstriji, da je avstrijska politika glede integracije tujcev povsem odpovedala. Turki v Avstriji naj bi bili stisnjeni v gete in za turško kulturo se v Avstriji naj ne bi nihče zanimal. Sledil je silovit stampedo izjav vodilnih avstrijskih politikov, ki so vsi po vrsti izražali ogorčenost nad nezaslišanostjo izjav turškega ambasadorja. *

No, čez en dan so avstrijski mediji o tem vprašanju povprašali tudi sociologe in ljudi iz ulice, ki pa so večinoma potrdili ambasadorjevo zgodbo o zelo slabi integraciji Turkov in drugih tujcev v Avstriji. Nekaj zaradi specifičnosti posameznih kultur in njihove zavestne distanciranosti od prevladujoče kulture in družbenega dogajanja, nekaj pa zaradi pomanjkanja aktivne uradne politike na področju integracije tujcev.

Situacija je zelo podobna tudi v drugih državah, ponekod, denimo v Franciji, je celo dramatična zaradi velike koncentracije tujih imigrantov. Situacija je po svoje shizofrena, saj je bila ta imigracija tujih delavcev spodbujena s strani potreb gospodarstva in s pomočjo oblasti gostujočih držav, po drugi strani pa se temu valu tujih ekonomskih priseljencev niso dovolj prilagodile domače politike – stanovanjska, šolska, socialna in druge politike integracije. Domače države so se temu priseljevanju prilagodile kvečjemu tako kot Avstrija – z napotovanjem imigrantov v določena stanovanjska naselja, ki so z rastjo koncentracije tujcev pospešeno izgubljala lokalne prebivalce in se tako spremenila v urbana geta.

Vendar nič ne kaže, da se bodo ti trendi imigracij v prihodnje bistveno spremenili. Ne morejo se. V 1960. letih so zahodne evropske države privabile desetine milijonov ekonomskih zaradi potreb gospodarstev po delovni sili. Samo v obdobju 1997-2007 se je po podatkih Evropske komisije v staro petnajsterico EU neto priselilo dobrih 15 milijonov prebivalcev, iz nove dvanajsterice pa se je neto izselilo za dober milijon prebivalcev. Toda danes potrebo po neto priseljevanju tuje delovne sile vse bolj spodbuja demografska situacija v zahodni in severni Evropi. Zaradi staranja prebivalstva razvite članice EU potrebujejo mlade priseljence iz tujine, da prispevajo v njihove socialne blagajne in tako pomagajo reševati težave razvitih držav pri financiranju zdravstvene in pokojninske blagajne. Brez neto pritoka tujih priseljencev, ki delajo in neto vplačujejo v obe blagajni, bi se javnofinančna situacija v mnogih razvitih evropskih državah drastično poslabšala.

Zelo podobna je situacija v Sloveniji. Po analizi Inštituta za ekonomska raziskovanja izpred štirih let potrebuje Slovenija na letni ravni neto pritok tuje delovne sile v obsegu 3 – 4 tisoč ljudi. Vendar ne zaradi potreb gospodarstva, pač pa zaradi zagotavljanja stabilnosti financiranja zdravstvene in pokojninske blagajne. Podatki o neto imigraciji to potrjujejo – v obdobju 1997-2003 se je v Slovenijo neto priselilo 18 tisoč ljudi, v obdobju 2004-2007 pa 29 tisoč ljudi.

Glede te potrebe po pritoku tuje delovne sile ne moremo kaj preveč razpravljati. To je enostavno makroekonomska nuja, če želimo, da bo naše gospodarstvo imelo dovolj zaposlenih v določenih deficitarnih poklicih in če želimo ohranjati sedanji nivo financiranja zdravstva in višine pokojnin. Brez priliva tujcev bomo rasli počasneje in imeli slabše socialne storitve države.

Ob tem pa je dodatni pozitivni učinek priliva “novih” prebivalcev iz tujine v tem, da lahko reguliramo njihovo stopnjo izobrazbe in tako vplivamo na povečanje človeškega kapitala in si s tem omogočimo hitrejši razvoj. Najboljši načini za to so denimo privabljanje deficitarnih zdravnikov in vrhunskih znanstvenikov, športnikov, umetnikov itd. na eni strani, na drugi pa omogočanje pogojev, da bi k nam prišlo študirat čim več tujih študentov in da bi tisti, ki so pri nas dodiplomskem in podiplomskem študiju, pri nas ostali tudi po dokončanju študija. S tem povečujemo naš človeški kapital in kreativni potencial ter s tem ustvarjamo bolj konkurenčno gospodarsko strukturo. Morali bi oblikovati ustrezne štipendijske sheme za privabljanje tujih študentov in v ta namen uporabiti sredstva, ki jih kot država moramo namenjati za mednarodno razvojno pomoč.

Po tem ekonomskem spoznanju, ki marsikomu morda ne bo všeč, pa je potreben razmislek o aktivni integracijski politiki. Žalostno je, da se moramo srečevati s takšnimi nekulturnimi izpadi delodajalcev, kot si ga je privoščila nekdanja prva dama Vegrada z negodovanjem glede kulturnih norm njenih nekdanjih zaposlenih iz tujine. In naravnost sramota za našo državo je ekspresna deportacija Vegradovih delavcev iz Slovenije takoj, ko so izgubili službo.

Nahajamo se v shizofreni situaciji, ko krvavo potrebujemo tuje priseljence, da lahko financiramo svoje lastne potrebe, po drugi strani jih pa nočemo sprejeti medse. Vendar za izhod iz te dileme ne vidim druge rešitve razen Beckerjevega ekonomskega razmisleka. Ameriški nobelovec Gary Becker je v razmišljanju o tem, kako zmanjšati stopnjo kriminala, kot edino vzdržno rešitev izpostavil nujo po bolj intenzivnih redistributivnih socialnih politikah z namenom zmanjševanja socialnih razlik. Podobno rezoniranje velja tudi glede tujih priseljencev: če želimo sebi dobro (višjo blaginjo prek hitrejšega razvoja), moramo ustvariti pogoje, da bodo tujci želeli priti k nam, dati jim moramo dobre možnosti za njihovo udejstvovanje in kvaliteten študij ter da se bodo pri nas dobro počutili. To pomeni, da moramo – ob socialnih in stanovanjski politiki – aktivno delati na ustvarjanju multikulturnega ozračja in aktivne asimilacije, kot so denimo mešane poroke itd. To nas bo naredilo bogatejše tako v ekonomskem kot v kulturnem vidiku. Če tega nismo sposobni ali če nočemo, sami sebi blokiramo razvoj.

_____
* prispevek je v izvirniku objavljen v Pogledih

5 responses

  1. ne vidim ga, ki se ne bi strinjal z lepimi zaključki zapisanimi v zadnjih treh odstavkih. izpeljani iz širokopasovnega toka razmišljanja, da nas ni, če nas ni zmeraj več.
    no, in to slednje je tista malenkost, ki tako hudo loči leporečje od prakse: in gospode ekonomiste moram, biolog, ponovno spomniti, na dejstvo, da se planet ne veča hkrati z večanjem (eksplozijo) človeške populacije. o posledicah je družboslovcem potrebno ponavljati v nedogled: genocid nad vsem divjim življenjem in zločin pridelave beljakovin na farmi Ihan ali perutnina ptuj – prof. Emil Erjavec je zapisal številko ljudi (pa se ne spomnim), ko bo ta zločin premalo, da bi tako preprečili umiranje ljudi od lakote.
    zaradi morale o kateri smo tukaj toliko natolcevali, pa nazadnje tudi zaradi etike znanstvenika, ki sme in mora svojo strokovnost umestiti v življenje popolno nepristransko in z odprtostjo uma, je potreben uvid kaj pomeni teoretiziranje o apokalipsi izumiranje ob hkratni realnosti prenaseljenosti z nadaljevanjem rasti prebivalstva. zakaj? a moram tudi na to odgovoriti? a je potrebno razložiti tudi, da kvantiteta ni kvaliteta in, da zgodovina o ljudeh in njihovem reševanju konfliktov nima prav nič dobrega povedati.
    mi je pa všeč, da bom dobil visoko izobražene tujce v deželo, ki to resnično potrebuje. tako kot nikoli ni rabila obrtničko-logistično-nakupovalno-avtocestnih bedarij, ki so jo naredili invalida v primeru nenadnih izbruhov masovne norije v soseščini (s tem mislim denimo na popolno odvisnost od hrane pridelane v tujini), rabila pa študentko iz obrežja amazonke in drugo, ki ti pošilja pozdrave iz sončnega maroka.

  2. Realno in zdravo razmisljanje ob problematiki tujcev! Ne bi se mogla bolj strinjati!

    Naj pristavim svoj piskrcek,20 let se ze potikam po svetu, kaksna je neka drzava in druzba se vidi prav skozi politiko do tujcev, sele ko ste v neki drzavi s statusom tujca, se zaveste, kje ste dejansko:)
    Ko sem pristala v Rimu in na via Genovi po 12 ur nakaj dni zapovrstjo cakala na potrdilo o bivanju in delu in se potem soocala z reduciranimi pravicami emigranta na vsakem koraku ( in z menoj stevilcni tujci s krsitvami pravic in postala neke vrste port parol tujcev na fakulteti, sem si oblikovala najbolj zdrave temelje razmisljanja, kaj pomeni pravna drzava in kaj nespostovanje in kaj krsitev zakonodaje t.i. demokraticnih sistemov, …
    Tudi nas so lahko iz drzave, ko nam je potekla delovna pogodba, ne ravno deportirali, a smo ostali brez vseh pravic in vsakrsnih pomoci.

    Cisto nekaj drugega je bilo imeti diplomatske privilegije v neki drzavi in jo opazovati z ocmi nekoga, ki mu ni ogrozena eksistenca in spet drugic z ocmi emigranta, ki potrebuje vse papirje, da dobi delo in da drzavi nakaze davek in da ta ista drzava vodi evidenco o njem…

    ZNANJE JEZIKA in poznavanje kulture “gostiteljice” je tu kljucnega pomena, ce zelis kolikor toliko kvalitetno zivljenje v vseh aspektih, ne le financnem.
    tujina te sprejme, le ce zacuti, da jo spostujes, da jo poznas, da si ji hvalzen, da te gosti – cetudi so mnogi, premnogi tujci do konca izkoriscani, ne le v Sloveniji, tudi v Italiji, Spaniji, Belgiji, kar poznam iz osebne izkusnje.
    ksenofobije in nestrpnosti je ogromno, vsa velika mesta poznajo gete tujcev, ob nedeljah ( mi je pripovedoval nedolgo taksist po rodu Marocan tu v Be) se ti tujci celo zberejo iz vse drzave, dobijo ob njihovih stantih po trznicah in domacinov je le za vzorec, ki pridejo mednje nakupovat, vse je namenjeno njim…isto v afriski cetrti, skrtaka, to je realnost danasnjega casa.

    V Bruslju nisem zlepa opazila nestrpnosti, velika vecina nas je tujcev in bolj kot znamo jezik prostora, manj tezav imamo oz jih sploh nimamo!
    Se pa delajo razlike v solah in vrtcih, frankofonske otroke zdruzujejo v posebne razrede, tujce pa spet v posebne, to smo doziveli ob prihodu v Be, ko je fantic pristal med afganistanskimi, afriskimi in otroki iz vzhoda Evrope. NITI enega frankofonskega otroka ni bilo v skupini.
    Seveda nasa izkusnja ni tipicna, delavci po tovarnah ali v gradbenistvu bi verjetno imeli precej drugacno, zavisi od delodajalca.

    Koliko je drzava pravna in eticna in koliko ne se izjemno dobro vidi prav skozi pogled tujca.

    Za Slovenijo ( naj so se tako navduseni nad lepotami Slovenije) mnogo tujcev pravi, da je zelo macehovska.

  3. Ah, james, james…

    Tvoje stalno jokanje o prenaseljenosti planeta čisto nič ne pomaga. Kakor tudi ne dejstvo, da jaz s tem nič nimam.

    Svet je prenaseljen predvsem v Aziji, v Evropi pa imamo neugodno starostno strukturo, ki zahteva pospešeno pomlajevanje, če želimo preživeti. Opciji sta dve: ali povečamo domačo rodnost in spet vzpostavimo ravnotežje ali pa manjkajočo mlajšo populacijo uvozimo, denimo iz Azije. Seveda pa bo to imelo tudi precejšnje kulturne in socialne posledice, ki pa ne bodo nujno najbolj ugodne.
    Ne vem, kaj tukaj ni jasno. Ekonomisti prav gotovo nimamo vpliva na to, kaj se dogaja z rastjo prebivalstva v Indiji, ki je trenutno najbolj problematična, biologi verjetno tudi ne. Lahko pa na to vplivajo indijski politiki in sprejmejo podobno politiko glede demografije (ena družina, en otrok) kot pred desetletji Kitajska. Zato je smiselno, da svoje apele nasloviš na indijsko, indonezijsko in filipinsko vlado ter še katero.

  4. ah, jože p damijan, jože p. damijan…
    spisal bi traktat s citati nobelovcev za podkrepitev svoje misli pa zato ni potrebe. vse kar rabi razum je bilo spisano, sedaj je potrebno le še ponavljati.
    strinjava se s prihodom strokovnjakov in dobrih študentov. na meni je, da ostanem advokat možnosti sobivanja življenja, na vas pa, da razmislite o tem, da se kljub histeričnem jokanje družboslovcev o izumiranju naroda, ta ni in se, zaradi zadostne natalitete lastnega naroda (!), ne bo zgodil.
    skupaj lahko, vsak po svoej poskusiva, da bodo tisti za nami dobili predvsem bolje in ne samo več, ter da bova še dolgo v starost vitalna, brez dementih plakov, ki bi nama onemogočil delati, to kar imava rada – svojo službo, ki je hkrati najin način življenja. stavim na tehnološki napredek in napredek v znanosti, kot eden od dejavnikov, ki lahko odpre še kakšen horizont.
    omejiti apele le na nekatere je zabloda – odgovornost je na vseh.

%d bloggers like this: