Črt Kostevc

Znano je, da treh bank, ki so v neposredni (NLB in NKBM) in posredni (Abanka) državni lasti, v trenutnem stanju praktično ne moremo niti podariti, kaj šele prodati. Zadnja leta delamo za njih, saj njihove poslovne napake popravljamo s svojimi prihranki in z zadolževanjem prihodnjih generacij davkoplačevalcev. Namesto da bi banke delale za gospodarstvo in omogočile normalen potek poslov, ki so življenjsko odvisni od finančnih posrednikov, zadnja leta gospodarstvo rešuje njih. Pa vendar odločitve o tem, kaj z državnimi bankami narediti, nismo sposobni sprejeti že vse od osamosvojitve. * Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob trenutnih proračunskih težavah ter dvigovanju davkov je seveda običajen komentar in pomislek, da pač požrešna država troši preveč. In če bi odpustila vse nepotrebne birokrate, ki nas tako samo obremenjujejo in so sami sebi v namen, ne bi bilo potrebe po dvigovanju davkov. Dodatno pa dvig davkov (DDV) zmanjšuje potrošnjo in posledično hromi gospodarstvo. Tudi na moje zapise dobim občasno kak tak komentar, ki ima seveda svojo logiko in tudi argumente. A država vseeno funkcionira drugače kot gospodinjstvo, zaradi česar so tudi ukrepi in posledice drugačne. O tem lahko seveda prebiramo razne razprave in strokovno podkrepljene analize, včasih pa ni odveč na problem pogledati tudi z drugega, bolj preprostega vidika – ki je mogoče še bolj nazoren, točen ter razumljiv. Nadaljujte z branjem→

Če ste slučajno prezrli: ker je bil podpredsednik EK Olli Rehn nezadovoljen s programom stabilnosti, ki ga je vlada Bratuškove 9. maja poslala v Bruselj, je od vlade zahteval dodatna pojasnila in zagotovila glede treh ključnih zadev, kjer je bila vlada nejasna v programu stabilnosti in ki jih je hotela izvesti »po domače«. Gre za vprašanje sanacije bančnega sektorja, vprašanje upravljanja podjetij v državni lasti in vprašanje prestrukturiranja podjetij. Minister za finance Uroš Čufer je zato 23. maja moral poslati v Bruselj dodatna pojasnila in zagotovila, da vlada pri teh treh vprašanjih ne bo ravnala »po domače«. Nadaljujte z branjem→

1. V letu 2013 in v prihodnjih letih naj izvaja in okrepi proračunsko strategijo, podprto z dovolj natančno določenimi strukturnimi ukrepi, da bo na vzdržen način zagotovila odpravo čezmernega primanjkljaja do leta 2015 in izboljšanje strukturnega salda, določeno v priporočilu Sveta glede postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Po odpravi čezmernega primanjkljaja naj izvaja strukturno prilagajanje, ki bo Sloveniji omogočilo, da bo srednjeročni cilj dosegla do leta 2017. Trajna odprava fiskalnih neravnotežij zahteva izvajanje ambicioznih strukturnih reform, ki bi povečale sposobnost prilagajanja gospodarstva ter potencial za rast in zaposlovanje. Ohranja naj rasti naklonjeno potrošnjo, sprejme ukrepe za večje izpolnjevanje davčnih obveznosti in na strani odhodkov izvede ukrepe, podprte s sistematičnimi pregledi javnih izdatkov na vseh ravneh države. Da bo povečala verodostojnost konsolidacije, naj do konca leta 2013 zaključi sprejetje pravila o uravnoteženih javnih financah v strukturnem smislu, srednjeročni proračunski okvir naredi zavezujoč, vseobsegajoč in pregleden ter okrepi vlogo neodvisnih teles, ki nadzorujejo fiskalno politiko. Sprejme naj ukrepe za postopno zmanjšanje pogojnih obveznosti države. Nadaljujte z branjem→

Prenos tveganih postavk (tudi lastniških deležev v podjetjih) na namensko družbo je že po obstoječih rešitvah ZUKSB možen, vendar le za banke, ki bodo zaradi nezadostnega kapitala vključene v individualno sanacijo. ZUKSB torej ne predvideva ukrepov v primerih prezadolženih podjetij, kjer je v financiranje vključena množica bank. Ko se udeležene banke odločajo za konverzijo sorazmernega dela terjatev v kapital bi bilo smiselno, da se lastniški deleži vseh bank  prenesejo na namensko družbo. Če bi bilo to omogočeno, bi namenska družba lahko pridobila večinski delež v podjetjih in s tem vzvod, da kot lastnik učinkovito vodi in nadzira program prestrukturiranja in prodaje naložbe. Nadaljujte z branjem→

Po dizastru, ki ga je povzročilo leta 2010 uvedeno prisilno zategovanje pasu v Evropi, ki se kaže predvsem v še poglobljeni depresiji v najšibkejših članicah in razširitvi recesije na celotno EU, je tudi v nemški vladi dozorelo spoznanje, da je bila politika strogega posta napaka. Po pisanju Spiegla, naj bi kabinet nemške kanclerke najbolj šokirala interna analiza iz sredine maja o učinkih pakta o rasti iz leta 2012. Rezultati naj bi pokazali, kako odlično deluje program varčevanja, ki ga je Nemčija vsilila drugim članicam EU. Pokazali pa so nasprotno, da ni bilo prav nobenega napredka glede reform. Ker ga ni bilo, so med uspehe pakta avtorji našteli denimo podaljšanje odpiralnega časa v trgovinah v Italiji, da je Španija sprostila regulacijo glede rezidentstva za tuje investitorje, ali da je Francija začela s pripravami, da bi leta 2019 dovolila večjo konkurenco na njenih železnicah. Nadaljujte z branjem→

By the fall of 2008 the housing bubbles on both sides of the Atlantic had burst, and the whole North Atlantic economy was caught up in “deleveraging,” a process in which many debtors try—or are forced—to pay down their debts at the same time.

Why is this a problem? Because of interdependence: your spending is my income, and my spending is your income. If both of us try to reduce our debt by slashing spending, both of our incomes plunge—and plunging incomes can actually make our indebtedness worse even as they also produce mass unemployment. Nadaljujte z branjem→