Obrat Nemčije od varčevanja k mini Marshallovemu planu

Po dizastru, ki ga je povzročilo leta 2010 uvedeno prisilno zategovanje pasu v Evropi, ki se kaže predvsem v še poglobljeni depresiji v najšibkejših članicah in razširitvi recesije na celotno EU, je tudi v nemški vladi dozorelo spoznanje, da je bila politika strogega posta napaka. Po pisanju Spiegla, naj bi kabinet nemške kanclerke najbolj šokirala interna analiza iz sredine maja o učinkih pakta o rasti iz leta 2012. Rezultati naj bi pokazali, kako odlično deluje program varčevanja, ki ga je Nemčija vsilila drugim članicam EU. Pokazali pa so nasprotno, da ni bilo prav nobenega napredka glede reform. Ker ga ni bilo, so med uspehe pakta avtorji našteli denimo podaljšanje odpiralnega časa v trgovinah v Italiji, da je Španija sprostila regulacijo glede rezidentstva za tuje investitorje, ali da je Francija začela s pripravami, da bi leta 2019 dovolila večjo konkurenco na njenih železnicah.

Zato je mnoge prejšnjo sredo šokiral nemški finančni minister Schäuble z izjavo o potrebi po spodbujanju programov investicij v Evropi:

“We need more investment, and we need more programs,” the German finance minister announced after a meeting with Vitor Gaspar, his Portuguese counterpart. The role he was slipping into last Wednesday was new for Schäuble. The man who had persistently maintained his image as an austerity commissioner is suddenly a champion of growth.

Nemška vlada naj bi se bila pripravljena v prihodnje odpovedati svojim jeklenim smernicam glede nujnosti hitre fiskalne konsolidacije in je pripravila načrt za spodbujanje naložb z nemškim javnim denarjem v mediteranskih državah:

To come to grips with the problem, Merkel and Schäuble are willing to abandon ironclad tenets of their current bailout philosophy. In the future, they intend to provide direct assistance to select crisis-ridden countries instead of waiting for other countries to join in or for the European Commission to take the lead. To do so, they are even willing to send more money from Germany to the troubled regions and incorporate new guarantees into the federal budget. “We want to show that we’re not just the world’s best savers,” says a Schäuble confidant.

Natančneje, nemška vlada je pripravila nekak mini Marshallov program za južne evropske države. Prek nemške (državne) razvojne banke KfW naj bi nemška vlada namenila nekaj milijard evrov poceni posojil španski, portugalski in morda tudi grški razvojni banki, ki bi jih te nato po nizkih obrestnih merah namenile za financiranje razvojnih projektov. Nekaj denarja naj bi bilo namenjeno tudi za sklade rizičnega kapitala. Celoten znesek nemških poceni posojil pa naj bi bil manjši od 10 milijard evrov. Nemška vlada upa še na pomoč EIB, ki je povečala svoj ustanovni kapital za 10 milijard evrov, s čimer naj bi do konca leta 2015 odobrila za 60 milijard novih posojil.

Hja, kako resno lahko vzamemo to nenadno nemško dobrosrčnost? Ne prav zelo. Prvič, v resnici gre verjetno delno za popravljanje slabega nemškega imidža v ostalih EU državah. Nemško gospodarstvo namreč dve tretjini proizvodnje ustvari z izvozom in je zato odvisno od sentimenta potrošnikov v ostalih državah. Drugič, nemški izvoz trpi zaradi recesije in upada povpraševanja v ostalih članicah EU, zato Nemčija potrebuje gospodarsko rast širom Evrope. Tretjič, dobršen del razvojnih posojil, ki jih bo nemška vlada prek KfW dala mediteranskim državam, se bo prelil do nemških izvajalcev in dobaviteljev, tako da bo vlada dejansko stimulirala nemška podjetja pri razvojnih projektih na jugu Evrope.

Toda bolj kot to poliranje nemškega imidža v tujini in posrednega stimuliranja nemških podjetij je pomemben nek drug aspekt. In sicer, kako uspešen je lahko ta nemški mini Mashallov plan. Koliko gospodarske rasti lahko Španiji, Portugalski in Grčiji prinesejo razvojni krediti v obsegu 20 – 25% slovenskega BDP? Ne prav veliko. Tudi nov kreditni ciklus EIB v višini 60 milijard evrov ne bo v veliko pomoč, kajti EIB načeloma posoja samo AAA državam, da bi ohranila visoko lastno boniteto.

Evropa bo torej za zagon gospodarske rasti potrebovala še kaj več od zgolj nenadne nemške širokosrčnosti v obsegu nekaj milijard evrov. Potrebovala bo predvsem relaksiranje zahtev glede nujnosti srednjeročne konsolidacije javnih financ. Zahteve glede uravnoteženja javnih financ bo potrebno iz leta 2015 prestaviti najmanj za 3-5 let in dovoliti državam, da dajo večji poudarek zagonu gospodarske rasti. Z rastočim gospodarstvom bo tudi uravnoteženje proračunskega deficita bistveno enostavneje, s tem pa tudi kasnejše znižanje javnega dolga.

2 responses

  1. Nemci so v bistvu najavili, da bo vse ostalo tako, kot je. Glede na to, da imajo presežek na tekočem računu bo ta denar itak končal kot posojila ali kapital v perifernih državah, brez da Schauble karkoli naredi.

    To je pesek v oči in znamenje, da se Nemci še vedno niso ničesar naučili. Če mislijo resno, naj dopustijo povečanje plač svojim delavcem, višjo inflacijo v Nemčiji in da ECB pomaga znižati obresti državam pod napadom špekulantov, recimo nam.

  2. Res velika pomoč, vse skupaj znese za eno socialno podporo vsakemu PIGSu. Državljanu pujsovih držav EU 😉 Na koncu bo s tem podobno, kakor s New Dealom. Takoj, ko so ga nehali izvajati, so se ZDA izkopale iz recesije.

%d bloggers like this: