Kako močno se mora država izstradati, da se vrne gospodarska rast?

By the fall of 2008 the housing bubbles on both sides of the Atlantic had burst, and the whole North Atlantic economy was caught up in “deleveraging,” a process in which many debtors try—or are forced—to pay down their debts at the same time.

Why is this a problem? Because of interdependence: your spending is my income, and my spending is your income. If both of us try to reduce our debt by slashing spending, both of our incomes plunge—and plunging incomes can actually make our indebtedness worse even as they also produce mass unemployment.

Ta vikend je Paul Krugman v The New York Review of Books objavil daljši esej How the Case for Austerity Has Crumbled, in sicer kot recenzijo nekaj novejših knjig o politiki varčevanja. S to recenzijo je dejansko povzel svoje dosedanje trditve, objavljene v knjigi End this depression now! in svojih rednih kolumnah ter blogu v New York Timesu. Tisti, ki ga sovražijo ali se samo globoko ne strinjajo z njim, bodo svoja čustva do Krugmana s tem samo še okrepili.

Toda bolj kot čustva je tukaj potrebna zdrava pamet. In politika varčevanja pod taktirko Nemčije je zelo dober dokaz, da ima varčevanje pri vseh trgovinskih partnerjih hkrati lahko negativen učinek – v brezno potegne vse. Kajti, kar Francija privarčuje oziroma porabi manj, udari v obliki zmanjšanega povpraševanja po izvoznikih v ostalih članicah EU. In če enako počne še 20 drugih EU držav, lahko to pomeni samo splošen padec izvoznega povpraševanja v EU ter povečanje brezposelnosti. Iz okrevanja, v katerem je raslo celo slovensko gospodarstvo, je nerazumna varčevalna doktrina celotno evro območje in zdaj še celotno EU-27 pognala nazaj v recesijo.

Recesija pač ni čas za skupinsko varčevanje, nekdo pač mora dovolj trošiti, sicer ostali ne morejo rasti. Recesija je čas za trošenje, varčuje se vedno v dobrih časih, takrat se lahko odplačujejo dolgovi in delajo prihranki za slabe čase. Seveda bodo zdaj zagovorniki razdolževanja in varčevanja privlekli na dan krovni argument, da s še večjim javnim zadolževanjem ni mogoče zdravo rasti. Namreč, kdo vam lahko zagotovi, da bodo javne investicije imele večji (ali primerljiv) donos kot bi jih imele zasebne? Jasno, nihče tega ne more zagotoviti, toda če zasebni sektor ne troši in ne investira, mora država. Bolje rast, ki jo poganja država, kot pa nobene rasti in poglabljanje depresije.

Na drugi strani lahko damo seveda nasprotni argument: kdo nam lahko zagotovi, da bo – če se gospodinjstva v naslednjih letih nasilno razdolžijo, če država zmanjša plače v javnem sektorju in transferje za petino ali tretjino in če se podjetja močno razdolžijo – prišla gospodarska rast? Razdolževanje in krčenje porabe na vseh nivojih bo samo zmanjšalo agregatno povpraševanje na zelo nizko raven. Predvsem pa bo povečalo negotovost in previdnost, ki se bo zagrizla v vse pore. To je tisto, kar se – pravilno – imenuje depresija. Pa tukaj ne bom govoril o japonskih dveh izgubljenih desetletjih. Dovolj je pogledati EU v zadnjih treh letih. Kot kaže spodnja slika je obseg varčevanja močno negativno koreliran z gospodarsko rastjo – bolj kot država varčuje, nižja je rast. iz tega sledi nagradno vprašanje: Kako močno se mora država izstradati, da se vrne gospodarska rast? 20, 30 ali več odstotkov?

krugman_figure2-060613

Paul Krugman, The New York Review of Books

Seveda pa bi bilo absolutno napačno kot način stimulacije gospodarstva ubrati slovenski pristop iz leta 2009 – torej dvigniti plače v javnem sektorju za 10% in v enaki meri še pokojnine. To sicer kratkoročno pripomore k dvigu ali ublažitvi padca povpraševanja, toda je izjemno kratkega daha. Na ta način ves stimulus preprosto pojemo. Nasprotno, smiselno je spodbujati javne investicije ali povpraševanje, ki ima učinek na zaposlovanje in rast outputa (denimo nemški stimulativni ukrepi za zamenjavo dotrajanih avtomobilov, ki so dvignili avtomobilsko proizvodnjo in zaposlenost). Javne investicije v času recesije imajo trojni pozitivni učinek. Prvič, dvignejo agregatno povpraševanje v gospodarstvu. Drugič, zaposlijo mnoga podjetja in njihove dobavitelje ter s tem preprečujejo povečanje ali zmanjšujejo brezposelnost. In tretjič, po koncu recesije ostane javna infrastruktura (ceste, železnice, mostovi, jezovi) ter šole, vrtci in bolnišnice.

Da ne bo pomote: javne investicije tukaj obravnavam izključno v kontekstu recesije oziroma depresije, ko upadeta zasebno in izvozno povpraševanje. V normalnih časih so zasebne investicije bistveno bolj učinkovite od javnih – so cenejše, bolj produktivne in več delovnih mest ustvarijo. Toda v času depresije so pač javne investicije edina plavzibilna opcija, ker drugih, ki bi povečevale rast, pač ni v izobilju.

3 responses

  1. Tako se dela! Zakaj bi padli samo enkrat, če lahko dosežemo dvojno dno. Še bolje pa če se začneš valiti po pobočju posejanemu s kamenjem navzdol. Najprej je Krugman obljubljal rast, s trošenjem. In ko dosežemo s to politiko polomijo epskih razsežnosti, se na to takoj pozabi in se predlaga spet trošiti. Rešitev je, še več alkohola, da se utopi maček. Vse dokler se bo država vtikala v spontano ekonomijo, vse do takrat bodo negativni nihaji v ekonomiji dolgi in globoki in padcem bodo ponovno sledili nezdravi hitri ekstremi. Krugman a ni on trdil, da ne bo krize in se je smejal ekonomistom, ki so opozarjali na nezdravo rast, ki je bila posledica pretiranega trošenja? Vendar, se ni dolgo smejal. Dejstvo je, da je za krizo krivo nezdravo trošenje, ki je porušilo razmerja v ekonomiji. Trg, zaslepljen z dobičkom in napačnimi signali politike, ni pravilno ocenil gibanja v bodočnosti, da bi se temu pravilno prilagodil, čemur je sledila depresija. Sedaj se očitno ponavlja ista napaka.

  2. Velike javne investicije imajo veliko težavo, saj poglobijo recesijo. Najprej se vlada zadolži, da začne infrastrukturne projekte. V resnici, je potrebno več desetletji, da veliki infrastrukturni projekt upraviči svoj obstoj s tem, da podjetjem in ljudem omogočil lažje življenje in večje dobičke. Vendar, je kredite treba vračati kmalu po zaključku ali že med samo gradnjo projekta. Sledi glavobol in trgu smo spet poslali napačen signal, zaradi česar se ni pravilno prilagodil spremembi. Ker ste sami dejali, da zasebni sektor bolje troši, kakor država, se le ta, ponovno zaradi vračila kreditov vrne v krizo in sledi recesija z dvojnim dnom. Če se pa s to politiko nadaljuje pa ni dvojno dno ampak padec po stopnicah. In namesto, da bi dobili avtocesto ter povečano javno potrošnjo z nizkimi davki ter stabilno gospodarstvo, dobimo sicer avtocesto takoj ampak se dobi hkrati še šibko gospodarstvo, izgubljeno generacijo ljudi, saj imamo nizko javno potrošnjo. Hvala Krugmanu, da je to tako lepo dokazal z zgornjim grafom. Zakaj gradnja vrtcev? Zakaj ne raje privatizacija vrtcev? Privat vrtci so bolj učinkoviti in ker staršem omogočijo prihranek, lahko gredo z otroci na daljši dopust. Ker je dopust daljši, zasluži več hotelir. Hotelir, zato ker je več zaslužil, podari svoji ženi kupon za frizerski studio. Frizerka od branjevke zato kupi več krompirja in branjevka si kupi večjo njivo saj več proda. In tako veselo naprej, prosto po Johnu Maynardu Keynesu. Ni ga čez nizke davke in vitko državo.

  3. Karlić se povsem strinjam s tabo, dodal bi še, da ni potrebno pogledati daleč nazaj v zgodovino, da opazimo kako racionalno in učinkovito (kamo li produktivno) je bil porabljen denar skozi javne investicije (pa to ne velja le za Slovenijo) in kdo je imel koristi od tega. Kdo pa naj bi delal oziroma izvajal te javne investicije mogoče Strabag ali “Novo Primorje” z delavci iz bivše YU. Na miljardo porabljenega bi slovenskim podjetjem in zaposlenim ostalo mogoče 100 miljonov, tako da o multiplikacijskih učinkih tu niti slučajno ne moremo govoriti.
    Sem zagovornik varčevanja, ampak ne varčevanja kot posledica razdolževanja temveč kot prerazporejanja denarja , oziroma povedano poenostavljeno, varčevati tam kjer denar ni porabljen produkivno in preveč razsipniško (javni sektor kot celota, javna naročila, občine..) in privarčevano usmeriti v spodbujanje gospodarstva preko subvencij, stimulacij, nižjih obdavčitev plač, novih industrijskih con s poceni ali celo zastonj zemljo za podjetjaki bodo zaposlovala… Ustvariti podjetjem zelo prijazno okolje, ki bo sposobno samo po sebi privabiti tuja podjetja, da pri nas ustanovijo svoje obrate, podružnice ali celo prenesejo sedež. Z javnimi infrastrukturnimi investicijami pridemo le do kratkotrajnih pozitivnih učinkov, ki veljajo večinoma le za čas gradnje dolgoročno ostnejo le dolgovi.

    Potrebujemo varčevanje, ki je posledica globkih strukturnih reform, ne pa na podlagi višine pokojnin, plač ali socialnih transferjev. Strožja pokojninska, delovnopravna, izobraevalna in reforma javnega sektorja.

%d bloggers like this: