Slabe državne banke

Črt Kostevc

Znano je, da treh bank, ki so v neposredni (NLB in NKBM) in posredni (Abanka) državni lasti, v trenutnem stanju praktično ne moremo niti podariti, kaj šele prodati. Zadnja leta delamo za njih, saj njihove poslovne napake popravljamo s svojimi prihranki in z zadolževanjem prihodnjih generacij davkoplačevalcev. Namesto da bi banke delale za gospodarstvo in omogočile normalen potek poslov, ki so življenjsko odvisni od finančnih posrednikov, zadnja leta gospodarstvo rešuje njih. Pa vendar odločitve o tem, kaj z državnimi bankami narediti, nismo sposobni sprejeti že vse od osamosvojitve. *

Imeti državne banke v Sloveniji je podobno, kot če bi imeli doma star avto. Takšen star avto, ki se vedno pogosteje kvari in bo od vas zahteval vsakih nekaj let večje popravilo. In takšen star avto, zaradi katerega vse pogosteje z zavistjo pogledujete po avtomobilih svojih sosedov. Slab avto torej, za katerega bi lahko iztržili nekaj malega, a le, če bi deloval popolno. Vendar pa tako vi kot tudi vsi potencialni kupci veste, da bi bilo za kaj takega potrebnega še veliko denarja. Zraven seveda premišljujete, kaj vse bi lahko počeli z denarjem, ki ste ga zadnja leta namenili za ta avto. Pa vendar ima družinski avto za nekatere člane vaše družine še vedno sentimentalno vrednost in so pripravljeni vanj vlagati vaš denar še vrsto let.

Če dodamo, da ste na avtu leta 1994 zamenjali tudi registrske tablice in ga prebarvali, v želji, da ga ne prepoznajo vaši sosedje, ter da vas le še poredkoma uspe pripeljati do želenega cilja, dobimo dokaj verodostojen opis nedavne zgodovine Nove Ljubljanske banke. Banke, ki smo jo v zadnjih nekaj letih dokapitalizirali večkrat (s 300 milijoni evrov leta 2008, 250 milijoni evrov leta 2011, 381 milijoni leta 2012 in z napovedjo dodatnih vsaj 400 milijonov letos), in to pretežno z davkoplačevalskim denarjem, zraven pa uspešno odgnali edinega privatnega kupca, ki se ni ustrašil okostnjakov v njenih omarah. Ob tem velja vedeti tudi to, da je glede na knjigovodsko vrednost njenih delnic (marca letos je znašala slabih 49 evrov) in dobrih 12,5 milijona delnic NLB v obtoku vrednost naše največje banke optimistično ocenjena na okoli 600 milijonov evrov, kar pomeni, da smo v zadnjih petih letih »kupili« še za dobri dve NLB zgolj z denarjem, ki smo ga porabili za krpanje lukenj v sestavi kapitala naše največje banke.

Državno lastništvo gospodarskih družb je vprašanje, ki še vedno deli slovensko laično in strokovno javnost, vendar pa v mednarodni strokovni javnosti takšnih dvomov ni. Andrei Schleifer, eden vidnejših ekonomistov, ki so pisali na temo razlik med državnimi in privatnimi podjetji, daje prednost privatni pred državno lastnino podjetij vsakokrat ko obstajajo znatne spodbude za inoviranje ali zniževanje stroškov ter ko v delovanju podjetja obstajata možnost političnega pokroviteljstva in korupcije. Državno lastništvo je videno kot optimalno samo v primerih izrazitih monopolov, negativnih eksternih učinkov, ki bi jih delovanje podjetja povzročalo družbi oziroma okolju, ali, ko delovanje takšnega podjetja povzroča znatno prerazdelitev dohodka. Tudi v teh omejenih primerih pa je ključen benevoletnen manager, ki bo s podjetjem upravljal v izključnem interesu njegovih lastnikov, torej vseh državljanov. Redko kdo bo navedene kriterije prepoznal v delovanju slovenskih bank v državni lasti. Bolj je videti, da smo zapadli v klasične pasti državnega lastništva: politično vmešavanje, ki povzroča odklone od maksimizacije koristi lastnikov,  šibke spodbude in kazni za delovanje managerjev v državnih podjetjih ter slab nadzor lastnika, torej države, nad delovanjem svojih podjetij.

Ekonomska teorija torej državnega lastništva bank ne smatra za potrebnega, vendar pa imajo zagovorniki le-tega morda večjo podporo v empiričnih študijah. Vsled ekonomsko-finančne krize naj bi namreč obstajali dokazi, da so banke v državni lasti, predvsem na Poljskem in Rusiji, bolje obvladovale krizne razmere kot banke v privatni lasti. Zagovorniki državnega bančništva so to vzeli kot dokaz, da je prostor tudi za državno lastništvo v finančnem sektorju. Še več, kriza naj bi potrdila, da je to celo potrebno. Državni managerji naj bi namreč v krizi ravnali bolj preuvdarno in ne tvegali preveč, medtem ko naj bi njihovi konkurenti v privatnih bankah pretirano nagnjeni k prevzemanju prevelikih rizikov v želji po višjem dobičku. Podobno naj bi se v krizi povečala verjetnost posegov države v bančni sektor, kjer bi bili ti posegi lažji, v kolikor bi bil vsaj del sektorja že v državni lasti.

Vendar pa tudi empirične študije potrjujejo napovedi teorije. Praktično brez izjem le-te ugotavljajo negativno povezavo med državnim lastništvom bank, finančnim razvojem, stabilnostjo in gospodarsko rastjo (Barth in soavtorji, 1999, 2004; La Porta in soavtorji, 2002; Gur, 2012), prav tako pa je v večih državah potrjena povezava med državnim lastništvom in poskusi vpliva na podeljevanje kreditov in politično vpletenostjo (Sapienza, 2004; Dinc, 2005; Khwaja in Mian, 2005; Micco in Panizza, 2006; Micco in soavtorji, 2007; Carvalho, 2013). Še več, študije, ki so bile opravljene na populacijah bank večine držav na svetu, potrjujejo tudi, da so državne banke znatno manj dobičkonosne, imajo nadpovprečno slab kreditni portfelj, višje stroške obresti in so delujejo bolj tvegano (Hawkins in Mihaljek, 2001; Mian, 2003; Iannotta in soavtorji, 2007; Shen in Lin, 2012).

Stanje se sicer nekoliko spremeni v času zadnje finančne krize, ko so državne banke v primerjavi s privatnimi nekoliko povečale kreditno aktivnost, vendar gre pri tem večinoma le za kanaliziranje vladnega odziva na krizo skozi delovanje državnih bank. Primerjava s podružnicami tujih bank, še posebej v vzhodni Evropi, pa razkrije tudi, da so se državne banke izkazale za bolj stabilen vir kreditov, medtem ko so tuje podružnice svojo izpostavljenost v regiji zmanjševale že celo pred krizo (Cull in Martinez Peria, 2012).

V primeru slovenskega bančništva do slednjega na žalost ni prišlo, saj sta obe sistemski državni banki svojo kreditno aktivnost med krizo zelo omejili, podobno kot podružnice tujih bank, in pomagali tlakovati zdrs slovenskega gospodarstva v globoko recesijo. Glede na strukturo kreditov, ki jo je razgalilo oblikovanje slabih terjatev obeh bank, je morda celo dobro, da so državne banke ustavile podeljevanje kreditov, saj bi bila sicer luknja, v kateri so se znašle, še globlja.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Citat iz članka:

    “V primeru slovenskega bančništva do slednjega na žalost ni prišlo, saj sta obe sistemski državni banki svojo kreditno aktivnost med krizo zelo omejili, podobno kot podružnice tujih bank, in pomagali tlakovati zdrs slovenskega gospodarstva v globoko recesijo. Glede na strukturo kreditov, ki jo je razgalilo oblikovanje slabih terjatev obeh bank, je morda celo dobro, da so državne banke ustavile podeljevanje kreditov, saj bi bila sicer luknja, v kateri so se znašle, še globlja.”

    Zveni, kot da bi se banke zavedale lastnega finančnega primitivizma v konjunkturi in zato niso “reševale” gospodarstva v krizi?! Te vrste opravičila za jalovost vlade in Banke Slovenije v soočanju s krizo, do sedaj še nisem zasledil. Čeprav ima zapis morda nekaj soli, je trditev, da bi bila situacija morda še hujša, če bi bile banke manj kreditno restriktivne, inovacija, ki počiva na predpostavki nadaljevanja NAČINA, ki ga označujem kot finančni primitivizem.
    Kreditna restriktivnost naših bank v kriznem času vsekakor ni bila del politike, ki bi izhajala iz citiranega cilja. To potrjujejo tudi začetne ocene BS in bank o samo 3,5% slabih terjatev.

    Konjunkturnega FINANČNEGA PRIMITIVIZMA v sistemsko pomembnih razsežnostih, ki ga sedaj akterji zavijajo v “mile” izjave (napaka, ohlapno,…………..) nihče noče jasno pokazati. Zanimivo, tudi finančna, revizorska in makroekonomska stroka nočejo razkriti NAČINA, kot v veliki meri odškodninsko pregonljivega in “narejenega” skozi dopustitve in opustitve načel skrbnega gospodarjenja, načel finančnega profesionalizma ter opustitve jasnih zakonskih zahtev po spremljanju finančnega položaja podjetja in ne zgolj njegovih računovodskih izkazov tako v podjetjih kot v bankah. Otepajo se besed malomarnost in hujša malomarnost, ker imajo zakonski pomen. S tem krizo legitimirajo kot “napačno presojo”, ob impliciranju tihe predpostavke o sicer strokovno korektnem delu, kar je seveda neresnično in v resnici ne pomaga razreševati enega od temeljnih vzrokov za hudo zaostreno, a hkrati nepotrebno, stanje, v katerem je Slovenija.

    Podoben zavajajočo obravnavo ima tudi odziv na krizo, kateremu citirani zadnji stavek nudi podlago za “racionalizacijo” jalovosti. Če bi se banke, Banka Slovenije in vlada odzvale analitično nepristransko in pošteno ter v oceni tržne dimenzije tveganj izhajale iz operativnega tveganja bank (obe tveganji sta temeljni skupini tveganj izmed štirih, ki jih je bilo po veljavnem zakonu o finančnem poslovanju OBVEZNO spremljati), ki so se jim pri “metanju” kreditov za komitenti banke izpostavile, bi bil tudi njihov odziv na krizo pravilen in pravočasen. Skrb, da bi pravilen odziv še poglobil krizo (kar je sugerirana bojazen članka), bi bila popolnoma odveč. Torej imamo tudi v odzivu na krizo opraviti z opustitvami dolžnih ravnanj in nadzora in dopustitvami slabih in tveganih praks ter nestrokovnostjo in predvsem z akcijsko nesposobnostjo.

    Če ne bomo znali razkriti, sanirati in odpraviti FINANČNO PRIMITIVISTIČNI načini dela, ne bomo znali dobro sanirati kriznih vzrokov. Zatekanje k privatizaciji, kot edinemu in čudežnemu zdravilu za gornje, bi lahko v kontekstu zamolčanosti vzrokov razumeli tudi kot zamegljevanje. Konec koncev so izrazito sporne tudi “prakse” privatnih institucij, posebno še tistih, ki so ali se počutijo kot “to big to fail”, eden najpomembnejših vzrokov krize v širšem okolju. Krizo bo vsekakor razrešil pameten odziv držav in posledično delovanje privatnega sektorja. Slednji nas v krizo z lahkoto pripelje, posebno še, če je opuščen nadzor in ekonomska vloga države, ne more pa nas sam iz nje izpeljati. Moč družbe, njena inovativnost, produktivnost, gospodarska uspešnost, pa tudi njena družbena integrativnost niso v tem ali je nekaj več privatnega ali nekaj več državnega ampak v NAČINU, kako država deluje. Če državo državljanom “ugrabijo” velike korporacije, “to big to fail ” firme, mafija, tovarišijski kapitalizem, nora konjunkturna praksa tudi privatnih bank (če se ne motim je bil član uprave NLB zadolžen za področje tveganj iz KBC ?!), itd., potem je NAČIN uspešnega delovanja države in trga porušen. Če privatno enačimo s pošteno, nekoruptivno, profesionalno, nemonopolno, oziroma posamezne igralce kot sistemsko nepomembne, potem je privatizacija zdravilo v določenem obsegu. Če pa zamenjamo zgolj različno lastniško obarvane igralce, ne pa NAČINA igre, smo lahko samo še na slabšem. V razpravah potrebujemo torej več kot samo floskulo “privatno namesto državnega”.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: