Je že čas za drugačno ekonomsko politiko?

Bine Kordež

V teh dneh beremo o koalicijskem usklajevanju glede ukrepov na področju pokojnin. Verjamem, da se bo g. Erjavec ponovno boril »kot lev«, da bi do znižanja ne prišlo, saj so »upokojenci že dovolj prispevali k razreševanju finančne krize«. Na drugi strani pa bo finančni minister poskušal dokazati, kako je ta ukrep nujen za vsaj delno izboljšanje proračunske situacije. Seveda pa obe strani zanemarjata ključen argument in sicer, da tudi morebitno znižanje pokojnin proračunskega primanjkljaja ne bo zmanjšalo, zaradi česar bi bil ta ukrep neučinkovit in torej nepotreben. Kar bi privarčevali pri izdatkih, bi se v pretežni meri odrazilo v nižjih proračunskih prihodkih in končni finančni rezultat bo enak, nezadovoljstvo pa ogromno. Sedaj bi bil verjetno že čas, da bi tudi na finančnem ministrstvu (pa še kje) dali na mizo aktualne proračunske številke ter potegnili vzporednice s sprejetimi in deklariranimi ekonomskimi ukrepi zadnjih vlad.

Najprej ponovimo vse ključne opredelitve pravzaprav vseh zadnjih treh vlad (glede spodnjih točk so se vse bolj ali manj strinjale, razlike so bile samo v intenziteti in uspešnosti izpeljave):

  • izpeljava strukturnih reform (sprejeta pokojninska reforma in delovna zakonodaja),
  • konsolidacija javnih financ (uravnoteženje proračuna) preko varčevanja na strani izdatkov (sprejem ZUJF-a) ter s povečanjem proračunskih prihodkov z višjimi davki (trošarine – realizirano, DDV – sprejeto, nekateri drugi davki),
  • spodbuda gospodarskemu zagonu (znižanje davka na dobiček, večji prilivi iz EU, pričetek izvajanja infrastrukturnih projektov),
  • konsolidacija bančnega sektorja.

In kako se takšna ekonomska politika, ki jo seveda podpira in spodbuja tudi Evropska Unija, kaže v konkretnih številkah letošnjega proračuna. Sedaj imamo na voljo že 4-mesečne podatke o gibanju proračunskih prihodkov in odhodkov. Na njihovi osnovi lahko tudi z večjo zanesljivostjo ocenjujemo gibanja do konca leta.

Vsi do sedaj sprejeti ukrepi na področju varčevanja pri izdatkih države (plače zaposlenih v javnem sektorju, varčevanje pri materialnih izdatkih in investicijah, omejitve pri pokojninah, znižanje nekaterih socialnih prejemkov), so v prvih štirih mesecih prinesli 84 milijonov prihrankov (3,9 %) v primerjavi z enakim obdobjem preteklega leta. Ob upoštevanju enake dinamike (brez nekih večjih novih posegov – ali tudi večjih poračunov za nazaj zaradi sklepov sodišč), bo do konca leta teh učinkov okoli 260 milijonov evrov.

Pozitiven je bil tudi vpliv postopnega dviga trošarin v preteklem letu, ki ga lahko ocenimo na 22 milijonov evrov v prvih štirih mesecih. Še večji je učinek priliva iz naslova »drugih davkov«, kot so opredeljeni v klasifikaciji prihodkov Ministrstva za finance, ter pospešeno izplačevanje dividend iz državnih podjetij (nekaj se je preneslo še v to leto). Dodatnih 40 milijonov evrov pa je bil višji tudi neto priliv sredstev iz Evropske Unije (vsi prejemki minus vplačila v EU). Skupni pozitivni učinek navedenih politik je bil do letošnjega aprila torej 212 milijonov evrov, do konca leta pa po oceni mogoče blizu 500 milijonov (brez dviga DDV).

Seveda pa je potrebno proračun gledati v celoti in upoštevati tudi vpliv navedenih ukrepov na proračunske prihodke. Na postavke, ki so ob vseh projekcijah proračunov ter še bolj pri načrtovanju zakonodaje, praviloma prezrti.

Vse varčevanje pri plačah, pokojninah in socialnih prejemkih se razumljivo odraža v manjši potrošnji prebivalstva ter tudi nižjih investicijah, kar posledično vpliva na nižje prilive iz naslova davkov na potrošnjo  – DDV in trošarine (potem, ko izvzamemo učinke višjih davčnih stopenj pri trošarini). Ocenjeni 5-odstotni padec je sicer več, kot so se nominalno zmanjšali prejemki prebivalstva, ker so pač ljudje svoje trošenje zaradi strahu pred prihodnostjo ter vsesplošne negativne klime še dodatno zmanjšali. Brez višjih stopenj DDV bo letni izpad verjetno kar okoli 250 milijonov (popravek DDV bo ta izpad omilil za dobrih 100 milijonov).

Manjše trošenje posledično vpliva tudi gospodarstvo, na njihove prihodke na domačem trgu, rezultate, zaposlovanje ter obseg izplačanih plač in to se seveda vidi tudi v plačanih prispevkih in dohodnini. Slednja je prve štiri mesece kar 12 % nižja kot lani (zaradi poračunov), a celoletni znesek bo verjetno tudi okoli 5 % nižji.

Pokojninska reforma bo sicer znižala število upokojencev čez tri, štiri leta (in ustrezno povečala število nezaposlenih), a pospešeno odhajanje v pokoj je letos za 3,5 % povečalo število upokojencev in ob manjših vplačanih prispevkih iz naslova plač tudi tu beležimo 89 milijonov izpada glede na lansko leto (država je pač dolžna pokriti ves minus ZPIZ-a). Tudi na tej postavki se celoletna ocena giblje okoli 250 milijonov negativnega učinka glede na leto 2011.

In še zadnji ukrep iz nabora pospeševanja gospodarske rasti. S ciljem okrepiti vlaganje gospodarskih družb smo znižali davek na dobiček. A rezultat? Bruto domači proizvod nam je v prvem tromesečju upadel kar za 4,8 %, v celoti kot posledica znižane domače porabe. Mogoče sicer dobronamerna spodbuda k zagonu gospodarstva v obliki nižje obdavčitve, se je na žalost odrazila samo v katastrofalnih posledicah pri tej postavki. V aprilu je bilo poračunov za preteklo leto celo več kot vseh dosedanjih izplačil, tako da je 4-mesečni rezultat celo minus 5,6 milijona evrov.

Glede na trenutno višino akontacij, celoletni izpad pri tem davku tudi ocenjujemo na kakih 250 milijonov evrov glede na lansko leto. Od tega je okoli 60 milijonov posledica nižjih stopenj lani in letos, okoli 70 milijonov so odnesle razne dodatne olajšave oz. izračun osnove za davek (nominalni bruto dobiček gospodarskih družb v letu 2012 je bil le nekaj nižji kot v letu 2011 – za 3,5 %), preostalih 100 milijonov izpada pa je posledica načina plačevanja tega davka. Od aprila se namreč 12 mesecev plačuje akontacija na osnovi rezultatov lanskega leta, marca naslednje leto pa se razlike poračunajo. In tak sistem ob rasti davka prihodke dodatno poveča, ob obratnem gibanju pa jih zniža (in to se dogaja letos). 

Sl_proracun2013

Vir: Državni proračun 1992-2013 (Ministrstvo za finance) ter lastni preračuni

Skupni negativni učinek vseh zgoraj navedenih in izvajanih ekonomskih politik je torej okoli minus 200 milijonov evrov v prvih štirih mesecih letošnjega leta, do konca leta pa se bo povzpel na blizu minus 400. Mogoče je sedaj res že čas, da ugotovimo, da se takšna gospodarska in fiskalna politika preprosto ne izide, in da ne daje pričakovanega rezultata. In enako velja tudi za nov predlog korekcij pri pokojninah.

Kar v tem trenutku potrebujemo, je resnično zagon gospodarstva, a to ne na deklarativni ravni, niti ne s krčenjem pravic zaposlenih, temveč  z novimi posli ter ob pomoči oz. finančnem sodelovanju sredstev oz. skladov Evropske Unije. To bi bila edina prava spodbuda za gospodarsko okrevanje in edina prava pomoč. Če pogledamo plačilno bilanco Slovenije v zadnjih dveh letih, kljub krizi tujini odplačujemo in vračamo več kot od njih prejmemo in morebitna njihova »pomoč« bo bolj pomoč njim samim.

Dobesedno bi morali v domačo potrošnjo (predvsem investicijsko) »vreči« raje kako milijardo evrov več sredstev kot obratno (mogoče tudi iz prodaje nekaj podjetij ali najetih posojil). Seveda v potrošnjo, ki ima močan multiplikativni učinek na domačo ekonomijo. Torej predvsem potrošnjo storitev ter blaga domačega izvora. Torej potrošnjo, ki generira novo potrošnjo in dodano vrednost v državi (preprosto – nakup patrije nima nobenega pozitivnega učinka na domačo ekonomijo, stroški obnove parlamenta pa se npr. lahko v celoti zavrtijo v državi prek dodatnih prejemkov ljudi in plačanih davkov). Seveda pa je za tak prelom z dosedanjo politiko potrebno veliko poguma in vizija, a navedeni podatki in aktualna gibanja kažejo, da je nek korenit obrat nujen. In to ne samo z nekimi nedefiniranimi strukturnimi reformami, za katere že nihče več ne ve, kaj naj bi prinesle.

%d bloggers like this: