Zakaj je privatizacija dobra – za nas

Napoved vlade iz programa stabilnosti o začetku privatizacije 15+ podjetij je izjemno dobra novica. Dobra za državljane kot potrošnike in državljane kot davkoplačevalce. Vendar ne samo zaradi finančnih učinkov teh prodaj oziroma kupnine, ki jo bo država dobila, temveč predvsem zaradi širših pozitivnih ekonomskih učinkov. *

Kupnina nikoli ni bila pomemben dejavnik pri odločanju slovenskih politikov glede privatizacije nasploh ali privatizacije posameznih podjetij. Kupnina je vedno služila zgolj kot kvazi-strokovni argument, zakaj (še) ni pravi čas za privatizacijo. V dobrih časih se ni splačalo prodajati, ker naj bi bil donos od »naložb države« v posamezna podjetja previsok glede na ceno zadolževanja na trgu, v slabih časih pa naj bi bila kupnina tako nizka, da se sploh ne splača prodajati. Tipičen primer Kavelj 22.

No, ampak zdaj smo pa res prisiljeni prodajati vso to obtolčeno in zarjavelo staro železnino po zgodovinsko nizkih cenah, ker pač drugače več ne moremo zapreti proračuna. Cena zadolževanja je tako visoka in dostop do mednarodnih finančnih trgov tako otežen, da je država prisiljena prodajati po katerikoli ceni, če želi dobiti nekaj sredstev za načrtovane javne investicije. Še najraje bi država prodala banke v težavah. S tem bi se rešila bremena njihove sanacije. Toda nasedlih bank danes ni mogoče prodati, ker imajo negativno vrednost. Država jih lahko kvečjemu podari, vendar mora zraven še doplačati potencialnim kupcem vrednost luknje v bilancah, da jih vzamejo.

V podobno zgodbo paše Mercator, kjer sicer ne gre za privatizacijo, ampak za prodajo zasebne lastnine. Lani smo imeli kupca, ki bi ga kupil po polovični ceni glede na njegovo zgodovinsko najvišjo tržno vrednost, danes isti kupec ponuja samo še četrtino. Čez eno leto bo glede na trende poslovanja in prezadolženost na trgu Mercator vreden le še osmino ali manj. Zato se ga splača znebiti takoj, dokler je zanj mogoče sploh še kaj dobiti. Seveda bi ob tem veljalo v katran in perje namočiti in izgnati četverico (Jamnik, Debeljak, Selšek in Križanič), ki je lani prodajo Mercatorja preprečila in njegove lastnike oropala za okrog 300 milijonov evrov kupnine.

Ne glede na nizko kupnino, ki jo bo država dobila za svoje »kapitalske naložbe«, pa je kljub vsemu izjemno dobro, da država to staro železnino proda. Zaradi – ob kupnini – dveh ključnih širših pozitivnih ekonomskih učinkov privatizacije. Prvi je izboljšanje upravljanja podjetij ali drugače rečeno – država bo nehala ovirati poslovanje podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v manjšinski ali večinski državni lasti. V zasebni lasti bodo podjetja končno dobila normalne lastnike, ki bodo imenovali normalne nadzornike, ti pa normalne uprave. S tem bo konec političnega kadrovanja in političnega izčrpavanja podjetij. Ko se bodo znebila neuravnovešenega lastnika, bodo podjetja končno lahko začela delati.

Drugi učinek privatizacije pa izhaja neposredno iz prvega. Ko bodo podjetja brez države kot lastnika končno lahko začela delati, bodo namreč lahko začela delati to, kar je njihova osnovna dejavnost. Naj to ilustriram na primeru treh podjetij, ki so na spisku 15+ podjetij za takojšnjo prodajo: Aerodrom Ljubljana, Adria Airways in Telekom Slovenije.

Da ne bo pomote, Aerodrom Ljubljana ni najslabše podjetje v tej državi, toda lahko bi bil veliko boljše podjetje, če bi imelo normalnega lastnika z dolgoročno vizijo razvoja. Mi kot potrošniki pa bi bili veliko na boljšem. Nihče od nas ni mogel spregledati velikega buma, ki so ga v zadnjih desetih letih naredili nizkocenovni prevozniki. Na žalost smo bili Slovenci tega buma deležni v zelo okrnjenem obsegu. Če smo se hoteli poceni voziti po Evropi, smo morali najprej – namesto na Brnik – z avtom do Trsta, Trevisa, Benetk, Bergama, Graza, Celovca ali celo Münchna. Letališča v teh mestih so bila pripravljena nizkocenovnim prevoznikom ustrezno znižati letališke pristojbine in jih privabiti. S tem pa so preusmerila tokove potnikov k sebi in ob povečanju števila potnikov nadomestiti izpad marže na potnika. Zraven pa seveda kasirati prihodke od najemnikov lokalov ter parkirišč. Brnik ne spada med ta prosvetljena letališča, kar vedno znova preklinjam, ko se vozim proti Trstu ali Trevisu.

Tega sicer ne morem dokazati, toda zdi se, da je razlog za tovrstno pomanjkanje vizije postati regionalni »hub« predvsem v nenapisanem »strateškem partnerstvu« med Aerodromom Ljubljana in Adrio Airways, še enim podjetjem s pristriženimi perutmi zaradi državnega lastništva. Dva monopolista na majhnem trgu si ves čas »držita štango«, potrošniki pa smo se prisiljeni voziti uro, dve ali več onstran meja Slovenije, da lahko poceni potujemo po Evropi ali pa plačujemo kozarec vode na Adriji po 400 evrov ali več, da lahko z Brnika letimo v Bruselj.

Izgubili smo vsi. Izgubljamo potrošniki, predvsem čas, hkrati pa denar množično nosimo bolj fleksibilnim ponudnikom v tujino. Izgubili pa sta tudi obe državni podjetji, ker sta zamudili zgodovinsko priložnost. Prvo, da bi postalo regionalni »hub«, drugo pa, da bi postalo glavni regionalni (nizkocenovni) prevoznik, kar je Adria Airways s čarterskimi poleti v času nekdanje Jugoslavije že bila. Zgodovinska priložnost je splavala po vodi. Morda lahko novi lastniki obeh podjetij še kaj rešijo in pripeljejo »biznis« na Brnik. Primer privatizacije letališča v Skopju daje upanje na boljše čase.

Tretji primer je Telekom Slovenije. Državno podjetje, katerega poslovni model je temeljil na zatiranju konkurence. Z vsemi sredstvi. Tako pri fiksni telefoniji (primer Centreks), pri dostopu do interneta (primer ABM in številni drugi) kot pri mobilni telefoniji (zadnji v vrsti je primer paketa Itak Džabest, ki je uničil trg). Škoda za nas potrošnike je bila predvsem manjša možnost izbire ter ponekod višje cene (primer ISDN in ADSL dostopa do interneta).

Seveda je problem tudi v tem, da je s to nelojalno konkurenco Telekom Slovenije dolgoročno uničeval tudi samega sebe. Z normalnim poslovnim modelom, ki bi po sprejemljivi ceni omogočal uporabo lastnega fiksnega in mobilnega omrežja novim in manjšim ponudnikom, bi lahko Telekom dobro služil. Lahko bi normalno služil tudi, če v nekaterih primerih ne bi z nedovoljeno nizkimi cenami izrival konkurence. Samo pri paketu Itak Džabest je denimo Telekom Slovenije na mesečni ravni izgubljal za 4 do 5 milijonov evrov prihodkov – 50 milijonov evrov na letni ravni. Povsem po nepotrebnem. Ker pa se je obnašal predatorsko v vseh pogledih, pa si je v zadnjem desetletju prislužil predvsem tožbe v skupni vrednosti okrog 450 milijonov evrov.

Telekom Slovenije je bil zelo uspešen v zavlačevanju teh sodnih postopkov. Nekateri med njimi se vlečejo že desetletje, nekateri (denimo Sinfonika in T-2) so tudi padli na sodišču. Nekateri konkurent so medtem že zdavnaj šli v stečaj. Kdor spremlja te sodne postopke od blizu, se ne more znebiti občutka, da gre za tipičen »state capture«. Telekom Slovenije je v svoje lovke najprej ujel regulatorja trga, nato pa še sodstvo. Kot se danes popularno reče: naključij je preprosto preveč.

Toda te zgodbe je konec. Po dveh zaporednih odločbah nekdanjega Urada za varstvo konkurence se je (tudi pod neformalnim pritiskom Evropske komisije) vsaj ex-post zaščita konkurence na telekomunikacijskem trgu izboljšala. Izrinjeni ali omejevani konkurenti bodo lahko pravnoformalno iztožili povzročeno škodo. Seveda pa tukaj ostaja še manjši problem – to je state capture učinek, ki ga ima Telekom Slovenije na sodstvo. Pri tem pa bo prav privatizacija Telekoma lahko stvari bistveno izboljšala. Ko bo Telekom v tuji lasti, bo tudi state capture učinek večinoma izpuhtel. Konkurenti, ki tožijo Telekom zaradi povzročene poslovne škode, si lahko obetajo bolj poštenega sojenja v bodoče. Domače sodstvo bo bistveno manj (intimno ali kako drugače) naklonjeno tujemu lastniku, kot pa se je bilo sposobno upreti state capture lovkam domačega prevladujočega ponudnika.

Korist od privatizacije Telekoma Slovenije bo tako vsaj trojna. Na eni strani bo tržna tekma v bodoče bolj poštena, ker bodo regulatorji (Apek in AVK) in sodstvo manj naklonjeni tujim lastnikom, kot so bili nalonjeni državi kot lastniku. Na drugi strani se bo povečala konkurenca in možnost izbire. Nenazadnje pa bo država prišla do kupnine in potrebnega denarja za javne investicije. In to kljub rezervacijam, ki jih bodo potencialni kupci zahtevali za vrednost tožb (pomnoženo z verjetnostjo iztožljivosti tožb) proti Telekomu.

Privatizacija državnih podjetij bo imela široke pozitivne posledice, pa čeprav bo kupnina v mnogih primerih zanikrna. Mnoge med njimi so na prvi pogled nevidne, njihovi učinki se pokaželo šele čez čas. Tako kot na nasprotni strani škodljiv vpliv nacionalnega interesa, ki nas je pripeljal v to nezavidljivo situacijo.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

%d bloggers like this: