Romer v. Lucas

Must read za vse, ki bi radi razumeli, kdaj in kako je ekonomska teorija zablodila v “Lucasovo smer” Neoklasike 2.0, ki dopušča zgolj optimalna ravnotežja brez brezposelnosti. Kar je seveda, kot kaže že tedanja kritika Kennetha Arrowa, ogromna razlika od originalne Samuelsonove Neoklasične sinteze, kjer je bilo prvo zgolj ena izmed možnosti. In kar je Samuelson eksplicitno priznaval.

Škoda, da ekonomske šole po svetu (in seveda tudi pri nas) nimajo več dovolj dobrih in poglobljenih kurzov iz zgodovine ekonomske misli. Šele to bi, kot sem že nekajkrat napisal, študentom omogočilo, da razumejo zgodovinski kontekst, v katerem je bila neka teorija razvita in katere parcialne odgovore na specifična vprašanja je poskušala dati, ne pa da doktorandi tudi iz najboljših ekonomskih šol na svetu te parcialne teorije (ki se zavajujoče imenujejo splošne) jemljejo kot svete in njihove predpostavke kot dogme.

Prvi del okrog Romerja lahko preskočite, ker ga poznate že iz zapisov iz tega bloga, ključen je drugi del, ki se nanaša na Lucasa.

David Glasner's avatarUneasy Money

A couple of months ago, Paul Romer created a stir by publishing a paper in the American Economic Review “Mathiness in the Theory of Economic Growth,” an attack on two papers, one by McGrattan and Prescott and the other by Lucas and Moll on aspects of growth theory. He accused the authors of those papers of using mathematical modeling as a cover behind which to hide assumptions guaranteeing results by which the authors could promote their research agendas. In subsequent blog posts, Romer has sharpened his attack, focusing it more directly on Lucas, whom he accuses of a non-scientific attachment to ideological predispositions that have led him to violate what he calls Feynman integrity, a concept eloquently described by Feynman himself in a 1974 commencement address at Caltech.

It’s a kind of scientific integrity, a principle of scientific thought that corresponds to a kind of utter…

View original post 3,593 more words

Po ohladitvi rasti – nazaj k fundamentom

Dani Rodrik, kot vrhovna avtoriteta med razvojnimi ekonomisti, pravi, da je čas hitre rasti držav v razvoju, ki je temeljila na poceni denarju, kapitalskih prilivih in surovinskem balonu, mimo. Treba se bo vrniti k fundamentom. To pa so vlaganja v izobraževanje, infrastrukturo, razvoj institucij in strukturna transformacija k visoko produktivnim dejavnostim. Slednje je bila v preteklosti industrija, današnje utemeljevanje tega na storitvenem sektorju je kratkega daha oziroma generira počasnejšo rast.

Cheap external finance, plentiful capital inflows, and commodity booms helped hide many such shortcomings and fueled 15 years of emerging-market growth. As the world economy generates stronger headwinds in the years ahead, it will become easier to distinguish countries that have truly strengthened their economic and political fundamentals from those that have coasted on false narratives and the tenuous strength of fickle investor sentiment.

Nadaljujte z branjem→

Parad-oxi

Odkrito priznam, da nisem dovolj pameten ali dovolj vešč politične strategije, da bi v popolnosti lahko dojel smotrnost nedavnega grškega referenduma o sprejetju pogojev za njihovo nadaljne kreditiranje. Celotna epizoda me je v določeni meri spomnila na naš ne-referendum o odpiralnem času trgovin iz leta 2003. Nekakšna vaja v tehniki. Grki so se opredeljevali celo do nerelevantnega predloga posojilodajalcev, saj so ga ti pred referendumom že umaknili z mize. Vseeno je premier Cipras od svojega ljudstva dobil zaupnico in pooblastilo za nadaljevanje protivarčevalnega stališča pri pogajanjih s kreditodajalci. S popotnico povsem nedvoumnega “oxi” (ne) nadaljnemu stiskanju , se je odpravil na nova pogajanja v Bruselj in … pokleknil. Grška vlada je namreč po hitrem postopku pristala na še precej bolj ostre varčevalne ukrepe in privatizacijo v zameno za rešilno vrv finančne pomoči obubožani državi in bankam. Nadaljujte z branjem→

Slika dneva: Kakšno statistiko spet kuhajo v Grčiji?

Po prihodu Syrize na oblast je šlo v Grčiji vse narobe. Po blagem porastu v zadnjem četrtletju 2014 (vendar zaradi učinka deflacije), se je v prvem četrtletju letos BDP spet zmanjšal, Grčija pa je bila prisiljena v kapitalske kontrole in zaprtje bank ter skorajda v bankrot. IMF je Syrizino vlado celo uradno obtožil, da je zavrla že vidno okrevanje.

Zdaj pa surprise, surprise! Sveža statistika kaže, da je v drugem četrtletju letos grški BDP celo zrasel za 0.8%, medtem ko je revizija odpravila padec BDP v prvem četrtletju. Tudi proračun ni v globokem minusu, ampak ima primarni presežek (presežek po odbitku izdatkov za obresti).

Embedded image permalink

Nadaljujte z branjem→

Zakaj ekonomije ni mogoče prepustiti matematični formuli

En tak quick & dirty odgovor na naslovno vprašanje vam da že spodnja slika: kaže gibanje obrestne mere Federal funds rate (FFR), kot jo “na roko” določa Fed, in isto obrestno mero, kot bi jo določila mehanska formula, ki jo poznamo pod imenom Taylorjevo pravilo. Obe se sicer gibljeta po podobni trajektoriji, toda v istem časovnem trenutku se lahko razlikujeta za 1 do 2%, kar je ogromno iz vidika spodbujanja / zaviranja gospodarstva. Kot vidite, bi mehanska formula že od leta 2010 dvignila FFR in jo zdaj držala pri 2%, medtem ko board Feda še vedno tuhta ali je ameriško okrevanje že dovolj trdno, da bi lahko dvignil obrestno mero z efektivne ničle. Medtem ko mehanska Taylorjeva formula gleda samo na razliko med dejansko in ciljno inflacijo ter na razliko med dejanskim in potencialnim BDP, pa board Feda upošteva tudi stopnjo brezposelnosti, stopnjo participacije delovne sile in številne druge mehkejše dejavnike, predvsem pa se lahko ob istih vhodnih podatkih enkrat odloči tako, drugič drugače. Po občutku, kaj bi bilo v tistem trenutku bolj ustrezno.

Vidite, mehanske formule, roboti, tega ne zmorejo. Odločajo se mehansko. Ni prostora za “feeling” in “fine tuning”.

Embedded image permalink

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je “vojni dobičkar” grške krize

Kolegi iz inštituta IWH v Halleju (Dany, Gropp & von Schweinitz, avgust 2015) so ponovno izračunali, kar je pred dvema letoma pokazal že Der Spiegel: z grško krizo je največ pridobila Nemčija, ki je (po konzervativni varianti) med letoma 2010 in 2015 privarčevala okrog 100 milijard evrov pri plačilu obresti na nemški javni dolg. Pred dvema letoma, ko je o tem poročal der Spiegel, je bila ta cifra “samo” okrog 40 milijard evrov (vendar ob drugi metodologiji). Nemčija je z grško krizo privarčevala več kot lahko potencialno izgubi, če bi Grčija bankrotirala in bi Nemčija morala v celoti odpisati vse grške dolgove (90 milijard evrov).

Glavni razlog za nemške “krizne dobičke” je v tem, da ob vsaki najavi slabih novic v Grčiji začnejo vlagatelji pospešeno bežati v bolj varne naložbe (t.i. flight-to-safety), kar zniža donose na nemške obveznice, in obratno. Ali drugače rečeno, slabe novice za Grčijo so dobre za Nemčijo, in dobre novice za Grčijo so slabe za Nemčijo. Kumulativno so v zadnjih petih letih slabe novice za Grčijo znižale donose na nemške obveznice za 1.5 odstotne točke. Nadaljujte z branjem→

Sta evro in demokracija nezdružljiva?

O tem bom sicer več pisal v jeseni. Dani Rodrik je že leta 2007 izpostavil “teorem nemožnosti globalizacije“, ki ga lahko smiselno prevedemo tudi v “politično trilemo evra”: ni mogoče hkrati imeti globoke integracije (evro), nacionalne države in demokracije. Predstavljajte si to kot trikotnik, pri čemer so vogali evro, nacionalna država in demokracija. Trikotnik povezav na daljši rok ni vzdržen, vzdržne so le posamične stranice trikotnika. Zato politična trilema. Enemu izmed treh vogalov v trikotniku se je treba odpovedati. Ohraniti nacionalno državo ob evru je mogoče, vendar je za to treba žrtvovati demokracijo doma. Namesto demokratičnega domačega odločanja se o vseh ključnih vprašanjih ekonomske politike (monetarne, fiskalne, socialne, razvojne, delovnopravne,…) odloča na ravni federalnih institucij. Treba se je odpovedati demokraciji. Nadaljujte z branjem→

Zakaj so DSGE modeli napačna in draga izguba časa

jpd's avatarDAMIJAN blog

Za neakademske ekonomiste: za modeliranje obnašanja celotnega gospodarstva in simuliranje učinkov zunanjih šokov se zadnje desetletje v večini mednarodnih inštitucij in centralnih bank uporabljajo predvsem DSGE modeli (dinamični stohastični modeli splošnega ravnotežja). Gre za modele, ki so “mikrofundirani”, torej temeljijo na reprezentativnem (ali heterogenih) agentih, ki so večinoma hkrati delavci in zaposleni) v razmerah popolne konkurence in ki maksimirajo svojo blaginjo ter živijo večno (in sicer na podlagi obrestne mere medčasovno optimirajo, koliko bodo porabili danes in koliko privarčevali za bodočnost).

DSGE modeli so sicer bili že nekaj časa pod udarom zaradi tehničnih razlogov, zadnja leta pa se je nanje vsula kritika še iz povsem vsebinskega vidika – da so zaradi napačnih predpostavk racionalnih posameznikov povsem neuporabni za napovedovanje ali modeliranje večjih makroekonomskih šokov. Dejansko ne znajo napovedati inflacije ali rasti BDP za več kot en kvartal vnaprej, pa še za prvi kvartal je ta napoved zelo slaba. Drago orodje…

View original post 117 more words