Nekaj odlomkov iz intervjuja v Mladini:

Podjetnike sedaj razburja predlog, zapisan v koalicijski pogodbi, po katerem bi dohodke iz kapitala po novem obdavčili preko dohodnine in ne po sedanji, cedularni enotni davčni stopnji. Je ta smer razvoja pravilna?

Davek na kapitalske dohodke je danes načeloma 25 odstoten, a preden pride do njegovega izplačila, mora podjetje plačati še davek na dobiček, ki danes brez olajšav znaša 19 odstotkov. Če bi kapitalske dohodke obdavčili preko dohodnine, bi bil skupen davek verjetno še višji. Ista dilema se pojavi pri oddajanju nepremičnin. Če si kupil nepremičnino, ki jo boš kasneje oddajal, si davek na svoj dohodek, s katerim si jo kupil, že plačal. Če ta denar investiraš in pobiraš najemnino in nanjo plačuješ davek na dohodek iz kapitala, je ta dohodek dvakratno obdavčen. Zato imamo cedularno obdavčitev teh dohodkov, da skupna obdavčitev ne bi bila previsoka. Če bo država s to obdavčitvijo šla previsoko, se ljudem določene naložbe enostavno ne bodo več izplačale. Sam bi zato sklenil na sledeč način: Če je zgornja obdavčitev dohodkov iz dela 50 odstotna, potem tudi obdavčitev kapitalskih dohodkov, torej seštevek vseh davkov na dohodek in kapital, ne bi smela biti višja. V vsakem primeru pa bi za to morali narediti analizo, v kateri bi ugotovili, katera stopnja je optimalna. Meni se sedanja stopnja ne zdi napačna.

Nadaljujte z branjem→

Rockefeller je prek obvladovanja 90% naftne industrije v ZDA s tem posredno obvladoval tudi prevoz po železnicah, ter pomembno vplival na industrijo svetil (petrolejke) in na avtomobilsko industrijo. Bezos z obvladovanjem platforme za spletno trgovino pomembno vpliva na ponudnike stvari, ki se prodajajo on-line, hkrati pa pomembno sodoloča delovne pogoje in plače zaposlenih v “prekarnih” panogah.

Ida Tarbell, the journalist whose investigation of Standard Oil helped bring about its breakup, wrote this about John D. Rockefeller in 1905:

“It takes time to crush men who are pursuing legitimate trade. But one of Mr. Rockefeller’s most impressive characteristics is patience. … He was like a general who, besieging a city surrounded by fortified hills, views from a balloon the whole great field, and sees how, this point taken, that must fall; this hill reached, that fort is commanded. And nothing was too small: the corner grocery in Browntown, the humble refining still on Oil Creek, the shortest private pipeline. Nothing, for little things grow.”

When Ms. Khan read that, she thought: Jeff Bezos.

Her Yale Law Journal paper argued that monopoly regulators who focus on consumer prices are thinking too short-term. In Ms. Khan’s view, a company like Amazon — one that sells things, competes against others selling things, and owns the platform where the deals are done — has an inherent advantage that undermines fair competition.

Nadaljujte z branjem→

Lina Khan, danes 29-letna pravnica, je lani še kot neznana doktorska študentka razburkala pravniški establishment z razpravo “Amazon’s Antitrust Paradox”, ki je na glavo obrnila skoraj pol stoletja trajajočo doktrino glede pravne regulacije monopolov. Medtem ko je ameriška zakonodaja po začetku 20. stoletja in začetku velikega boja vladnih administracij proti monopolom Rockefellerjev in drugih roparskih baronov slonela na premisah absolutne škodljivosti monopolov, je – tudi po veliki zaslugi čikaške pravne šole – v 1970-letih prišlo do preobrata: na problematiko monopolov se je začelo gledati skozi prizmo maksimizacije koristi za potrošnike. Po domače rečeno, monopoli niso nujno slabi, če monopolisti zagotavljajo najnižje stroške (cene) za potrošnike.

Ta pristop je seveda kratkoviden, saj lahko monopolisti s cenovno vojno ne samo izrinejo konkurente, pač pa lahko vplivajo na drugačno dinamiko razvoja panoge, z manj razvoja in manj inovacijami. Lahko pa s svojim prevladujočim položajem tudi negativno vplivajo na ponudnike iz drugih panog, če so ti prisiljeni uporabljati njihovo infrastrukturo, in celo na ostale trge (denimo trg dela). In Khanova je na primeru Amazona pokazala natanko to: res je Amazon danes najbolj učinkovit spletni prodajalec, toda s svojim prevladujočim položajem lahko omejuje prodajo mnogim drugim ponudnikom na Amazonovi infrastrukturi, na trgu dela pa drži delovne razmere in plače pod civilizacijskimi normami.

Nadaljujte z branjem→

• Why the euro failed – Ashoka Mody
• The Euro At Twenty: Mody’s EuroTragedy – Capital Ebbs and Flows
• The real Goldfinger: the London banker who broke the world – Oliver Bullough
• Why so little has changed since the financial crash – Martin Wolf
• What We Need to Fight the Next Financial Crisis – Bernanke, Geithner, Paulson
• Crash Time – Kenneth Rogoff
• Beyond Secular Stagnation – Joseph E. Stiglitz
• Secular Stagnation Revisited – Roger E.A. Farmer
• Final Thoughts on Secular Stagnation – Lawrence H. Summers
• What Does Quantum Theory Actually Tell Us about Reality? – Scientific American
• Why do we care about the labour share of income? – Nick Rowe
• Global Financial Cycles and risk premiums – Bank Underground

Mednarodni denarni sklad (MDS) je bil v teh krajih – po jugoslovanski izkušnji s standby aranžmajih MDS in politiko stabilizacije v prvi polovici 1980-ih – vedno dokaj nepriljubljen. Večjo kredibilnost je užival drugod po svetu, saj naj bi mnogim državam z zagotovitvijo financiranja pomagal prebroditi plačilnobilančne težave,  brez da bi v tem procesu uničil razvojni potencial držav. Toda ključna sprememba v delovanju MDS naj bi se zgodila v začetku 1990-ih s prehodom na t.i. Washingtonski konsenz. Washingtonski konsenz – kot konsenz med washingtonskimi institucijami (MDS, Svetovna banka, Ameriško ministrstvo za finance), kakšne naj bi bile “zdrave” ekonomske politike – je v delovanje MDS prinesel t.i. neoliberalne koncepte – izogibanje fiskalnim deficitom, drseči tečaj, liberalizacija trgovine in kapitalskih tokov, znižanje davkov, privatizacija in deregulacija.

Ti koncepti oziroma politike sami po sebi in vsak zase niso slabi, pri čemer vsaka država vzdržuje lastno kombinacijo teh politik v skladu s svojimi specifičnimi razmerami in potrebami. Problem je, ker je MDS natanko eno kombinacijo teh politik vzel kot univerzalni model za vse države in začel pogojevati pomoč državam v težavah z uveljavitvijo teh politik v paketu in ne glede na ceno. In to v času krize. Denimo v času azijske krize 1997-98, ko je kapital dobesedno drl iz držav, je od držav zahteval prosto mobilnost kapitala in zahteval zmanjšanje javnih izdatkov, kar je še poglobilo krizo. Podobno napako je naredil tudi v Grčiji. Od Latinske Amerike, prek Azije do Evrope (Grčije) – koderkoli se je v zadnjih dveh desetletjih pojavil MDS, da bi pomagal, je predvsem drastično poslabšal situacijo z zahtevami po strukturnih prilagoditvah in premisami washingtonskega konsenza. Nekdanja pomoč MDS pri prilagajanju se je spremenila v strup.

Nadaljujte z branjem→

Če bi vas slučajno zanimalo, zakaj Trump danes “nori” in piše besne tvite, je razlog spodaj. Uslužbenec, ki je očitno iz desničarske sfere, v nepodpisanem komentarju v New York Timesu poroča, kako se “odrasla” administracija znotraj Bele hiše trudi minimizirati norosti predsednika Trumpa in paralelno z njim voditi državo v vsaj še približno sprejemljivi smeri (za republikanske apetite, seveda). Zanimiva je predvsem izjava o tem, da so v administraciji razmišljali, kako z uporabo 25. amandmaja sprožiti postopke za odstavitev Trumpa.

Republikancem se meša zaradi Trumpa, saj je preveč zmešan in pokvarjen tudi za njihove standarde. Je pa Trump najboljša stvar za Demokrate, ki končno lahko pometejo z republikansko večino v Senatu in Kongresu. S tem pa efektivno zablokirajo Trumpove politike ali ga celo odstavijo. In predvsem prvega se Republikanci, tudi nepodpisani avtor komentarja, najbolj bojijo.

But we believe our first duty is to this country, and the president continues to act in a manner that is detrimental to the health of our republic.

That is why many Trump appointees have vowed to do what we can to preserve our democratic institutions while thwarting Mr. Trump’s more misguided impulses until he is out of office.

Nadaljujte z branjem→

Heh, glede na to, da me je Borut Mekina v intervjuju za prihodnjo Mladino nesramno, in to dvakrat!, vprašal, če sem komunist, in glede na to, da me je Vita Cajnko v intervjuju za prihodnjo številko Managerja namesto kot ekonomista “po pomoti” naslovila kot komunista, sem se zamislil sam nad seboj. Očitno bo nekaj na tem. Evo, pa gremo nazaj nadomestit zamujeno – poslušat muziko, ki sem jo takrat prešprical, in pogledat partizanske filme, ki so bili v naši hiši prepovedani.

Začenjam s prepevajočim Zakloniščem:

Te dni so najodličnejši podjetniki in elitni vrh predstavnikov gospodarstva na barikadah. Zaradi “nespodobnosti, hujskaštva in pobalinskosti” izjav nekaterih predstavnikov nevladne parlamentarne stranke Levica. Podjetniki, združeni v Slovenskem poslovnem klubu (SPK), v današnji izjavi zahtevajo, da se najvišji politični predstavniki države izrečejo proti “hujskaškemu tonu, širitvi neresnic, nespodobni politični kulturi, populizmu, tendencioznosti, predvsem pa nedopustnemu sovražnemu govoru…” proti podjetnikom. Med gospodarstveniki vre.

Resnici na ljubo so bile izjave nekaterih predstavnikov Levice prejšnji teden ekonomsko neinformirane, predvsem pa nespametne in politično neprimerne. Toda jaz v Levici vidim podoben eksces kot nekoč v Miću Mrkaiću, njegovem amerikaniziranem učbeniškem pogledu na gospodarstvo izven konteksta realnega sveta in geografije ter predvsem v njegovih pobalinskih izpadih glede vprašanj kulture, zdravstva, sindikatov itd. Tisti, ki se danes zgražajo ali so celo na barikadah zaradi izjav predstavnikov Levice, so se pred 15 leti zadovoljno nasmihali, če že ne aplaudirali ob pobalinskosti izjav Mića Mrkaića. Medtem ko so na drugi strani na levem polu političnega spektra in v civilnodružbenih gibanjih noreli. Vendar niso šli na barikade. Niso pisali protestnih pisem in zahtevali, da se najvišji politični predstavniki države izrečejo proti “hujskaškemu tonu, širitvi neresnic, nespodobni politični kulturi, populizmu, tendencioznosti, predvsem pa nedopustnemu sovražnemu govoru…” proti nepodjetnikom ali če hočete, “nekoristnim zajedalcem edinega produktivnega sloja te družbe“.

Nadaljujte z branjem→

Jeroen Dijsselbloem je bil tisti šef evroskupine (2013-2017), ki se je “proslavil” s tem, da je bil glavni rabelj v pogajanjih z Grčijo v času med drugim in tretjim paketom pomoči. Vzvišen, neotesan in neusmiljen (se spomnite, kako je zavrnil stisk roke Yanisa Varoufakisa, tedanjega grškega minsitra za finance?). V nekih drugih časih bi lahko vodil koncentracijsko taborišče.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Problem davkov je bolj zapleten, da se bi ga dalo rešiti z nekaj kozmetičnimi popravki. Sodobne ekonomije vse bolj temeljijo na kapitalu in vse manj na živem delu, informatizacija in robotizacija bo ta trend še zaostrila. Posledica je, da kapital ustvarja vedno večji delež dodane vrednosti na račun živega dela. Vzporedno način ustvarjanja dodane vrednosti postaja vedno bolj kompleksen, tako da se izgublja neposredna povezava med živim delom in prihodkom na trgu, zato je potrebno več arbitrarnega razporejanja dodane vrednosti preko davkov. Delo nekega raziskovalca, profesorja, zdravnika pomembno prispeva k ustvarjanju dodane vrednosti, vendar je vse manj neposredno tržno merljivo. Temu bi moral slediti tudi davčni sistemi, ki bi morali zajeti vedno večji delež iz davkov na kapital in razbremenjevati delo.

V to vodijo razmišljanja o UTD ali o uvedbi močnih socialnih skladov. Vendar se v realnem življenju to ne dogaja (razen v Skandinaviji in ponekod v Evropi), ker je vpliv lastnikov kapitala na politiko, ki določa davke, izrazito močan. Najlepši primer je Trump, ki je kot glavno nalogo svojega mandata izvedel davčno razbremenitev korporacij, Obamacare, ki koristi predvsem revnim, pa bi ukinil. Zato že bogati lastniki kapitala vedno bolj bogatijo, revnejši pa ob zmanjševanju realnih dohodkov plačujejo večino davkov. Dokazov za to mi ni treba posebej navajati, jih je bilo na tem blogu objavljenih dovolj.

Nadaljujte z branjem→