Dileme ekonomskih politik nove vlade

Nekaj odlomkov iz intervjuja v Mladini:

Podjetnike sedaj razburja predlog, zapisan v koalicijski pogodbi, po katerem bi dohodke iz kapitala po novem obdavčili preko dohodnine in ne po sedanji, cedularni enotni davčni stopnji. Je ta smer razvoja pravilna?

Davek na kapitalske dohodke je danes načeloma 25 odstoten, a preden pride do njegovega izplačila, mora podjetje plačati še davek na dobiček, ki danes brez olajšav znaša 19 odstotkov. Če bi kapitalske dohodke obdavčili preko dohodnine, bi bil skupen davek verjetno še višji. Ista dilema se pojavi pri oddajanju nepremičnin. Če si kupil nepremičnino, ki jo boš kasneje oddajal, si davek na svoj dohodek, s katerim si jo kupil, že plačal. Če ta denar investiraš in pobiraš najemnino in nanjo plačuješ davek na dohodek iz kapitala, je ta dohodek dvakratno obdavčen. Zato imamo cedularno obdavčitev teh dohodkov, da skupna obdavčitev ne bi bila previsoka. Če bo država s to obdavčitvijo šla previsoko, se ljudem določene naložbe enostavno ne bodo več izplačale. Sam bi zato sklenil na sledeč način: Če je zgornja obdavčitev dohodkov iz dela 50 odstotna, potem tudi obdavčitev kapitalskih dohodkov, torej seštevek vseh davkov na dohodek in kapital, ne bi smela biti višja. V vsakem primeru pa bi za to morali narediti analizo, v kateri bi ugotovili, katera stopnja je optimalna. Meni se sedanja stopnja ne zdi napačna.

Ampak ali ni to dejansko debata o bogatih in revnih? Upor proti temu, da bi kapitalske dohodke, kot so recimo dividende, obdavčili preko dohodnine je velik zato, ker imamo v Sloveniji 50 odstotno dohodnino za dohodke nad 71 tisoč evrov letno, o katerih lahko 99 odstotkov prebivalstva zgolj sanja.  

Seveda, gre za zgornji odstotek prebivalstva, ki bi ga ta ukrep najbolj prizadel. Tisti, ki so v spodnjem, 16-odstotnem dohodninskem davčnem razredu si težko privoščijo nakup še ene nepremičnine, ki bi jo npr. lahko oddajali. Vemo pa tudi, kaj je posledica, če znižuješ obdavčitev kapitala. Ker je kapital koncentriran pri bogatih, se s tem posledično neenakost v družbi povečuje. Vse to so argumenti, zaradi katerih je dobro kapital pri bogatih malce bolj obdavčiti. A še enkrat – čeprav sam podpiram socialne politike, sem proti temu, da se določeni ukrepi uvajajo ad hoc, brez ustreznih analiz. Žal je ob tem potrebno upoštevati še, da je v pogojih globalizacije kapital izredno mobilen in nam lahko pobegne.

Če torej povzamem debato o davčni reformi: Nujno je uvesti nepremičninski davek in določene trošarine, recimo za sladke pijače. Potrebno je tudi dvigniti davek dobiček. Vprašanje pa je, če je treba davek na dohodke iz kapitala še dodatno dvigniti oziroma obdavčitev prenesti v dohodnino, se strinjate s tem zaporedjem?

Da, lani in letos sva s kolegom Binetom Kordežem naredila več simulacij, kako spremeniti davčni sistem. Zelo velike spremembe niso nujne, so pa potrebne določene prilagoditve. Gotovo je treba uvesti nepremičninski davek in uvesti ali spremeniti določene trošarine, denimo na sladke pijače in vino. Poleg tega je treba uvesti minimalno stopnjo davka na dobiček, ki ga mnoga tuja podjetja praktično ne plačujejo ali pa ga zaradi olajšav za investicije plačujejo zelo malo, okoli 5 odstotkov. Pri 8 odstotni minimalni obdavčitvi bi to pomenilo dodatnih 90 milijonov evrov prihodkov v proračun, pri minimalni 10 odstotni obdavčitvi bi to pomenilo okoli 110 milijonov. Ob tem bi opozoril še na otroške olajšave v dohodnini, ki danes koristijo predvsem bogatejšim, tistim z relativno nizkimi dohodki pa skorajda nič.

Kaj predlagate?

Lahko bi uvedli avstrijski sistem, po katerem vsak otrok dobi določen dodatek, ne glede na premoženjski status staršev. V Avstriji ta dodatek znaša okoli 250 evrov, v Sloveniji, sva izračunala, bi lahko znašal med 90 in 150 evri. Z Anžetom Bošticem Vohom sva poleg tega predlagala še spremembo sistema donacij nevladnim organizacijam ter športnim in kulturnim društvom. Predlagala sva model donacij »5+10«. To pomeni, da bi podjetja lahko za znižanje davčne osnove uveljavljala donacije v višini 5% letnih prihodkov (danes znaša ta delež le 0.5% prihodkov), dodatno pa bi lahko 10% odmerjenega davka na dobiček namesto v proračun namenila za donacije. Nevladne organizacije igrajo namreč v naših družbah izredno pomembno vlogo. Spomnite se, da so prav one na nivoju EU zaustavile podpis spornega prostotrgovinskega sporazuma TTIP.

Kaj pa minimalna plača? Podpirate povišanje minimalne plače, kot je dogovorjeno med koalicijskimi partnerji, ali menite, da bo to škodovalo gospodarstvu in zaposlenim?

Na to temo je bilo narejenih preko 100 študij, od katerih so mnoge prišle do zaključkov, ki so bili ideološko obarvani, glede na to, kdo je študijo naročil. Če so raziskave denimo naredili desno usmerjeni financerji, so raziskave pokazale na negativne učinke povečanja minimalne plače. A meta analiza teh analiz je pokazala, da negativnih učinkov uvedbe ali povečanja minimalnih plač dejansko ni. Zelo znano knjigo o mitu negativnih učinkov minimalne plače in napak v ocenah sta napisala avtoriteti med ekonomisti David Card in Alan Krueger leta 1995. Kljub temu je v ekonomskih učbenikih ta mit, da minimalne plače in sindikati uničujejo delovna mesta, še vedno ostal. Študije, ki so jih v Sloveniji naredili Arjana Brezigar-Masten s sodelavci ali Milan Vodopivec ravno tako kažejo, da je dvig minimalne plače v Sloveniji s seboj prinesel negativne učinke, kot je višja brezposelnost. A sam menim, da ti avtorji niso upoštevali povečane brezposelnosti zaradi krize.

Ko ste bili še minister v prvi vladi Janeza Janše, ste zagovarjali enotno davčno stopnjo, nato ste svoje teze spremenili. Je tudi v ekonomiji ali na Ekonomski fakulteti v zadnjih letih prišlo do, recimo streznitve?

Ekonomska fakulteta je bila levo usmerjena do prihoda moje generacije, ki je študirala v tujini. Če pogledam retrospektivno, na zadnjih 15 let, je generacija ekonomistov za menoj na fakulteto prinesla zahodno učbeniško ekonomijo, ki pa je amerikanizirana, temelji na hudih predpostavkah in ne upošteva splošnega družbenega konteksta. Pred letom 2008 je bila, priznam, naša skupina zelo glasna. Nakar je prišla kriza, ki nas je presenetila in do katere smo slej kot prej morali vsi zavzeti določeno stališče. Je bila ta kriza posledica krize kapitalizma? Je šlo le za zunanji šok? Sam sem na teh mestih naredil korak nazaj in se tudi miselno razšel z mnogimi kolegi.

Katera točka, katero vprašanje je bilo ključno?  

Sam sem se že pri uvedbi enotne davčne stopnje zavzemal, da bi neto plače ostale nespremenjene in da znižanje dohodnine ne bi vodilo v povečanje dohodkovnih razlik, kasneje pa so se še bolj pokazale razlike pri tem, koliko ima kdo socialnega čuta. Ključno vprašanje je bilo, ali se trg, ekonomija lahko sama regulira. Mislim, da se je v zadnji krizi jasno pokazalo, da so vsi modeli, ki so temeljili na racionalnih pričakovanjih in nekakšni nevidni roki, hudo zgrešili. Mnogi ekonomisti, katerih modeli ključno temeljijo na nerealnih predpostavkah, tega koraka nazaj niso zmogli.

Stranka NSI zase trdi, da ima najboljši gospodarski program. Je tudi stranka, ki se predstavlja kot zagovornica podjetnikov. Kako bi ocenili njihova ekonomska stališča?

Gospodarski program NSi, ki ga je nekoč pomagal pisati Rado Pezdir, je iz prejšnjega časa. Oni vidijo le eno plat enačbe, to je spodbujanje ponudbe, produkcije, podjetništva, slepi pa so za drugo plat, to je za zagotavljanje adekvatnega povpraševanja. Njihova osnovna filozofija je, da je treba znižati davke premožnejšim, pa se bodo dodatni prihodki prelili v višjo porabo ali investicije naprej in zvišali BDP. Vendar je to mit, ki ga nikjer v svetu empirične analize ne potrjujejo. Premožni zaradi tega ne trošijo več, njihovi prihranki pa se ne prelijejo v dodatne investicije in nova delovna mesta. Tudi Šušteršičeva uvedba olajšav za investicije leta 2012 ni povečala podjetniških investicij, ker pač ni bilo dovolj povpraševanja. Ko imaš krizo povpraševanja, to krizo rešuješ s stimuliranjem predvsem zasebne porabe prek socialnih transferjev in javne porabe prek javnih investicij. Investicije podjetij se zgolj prilagajajo prevladujočim sentimentom v gospodarstvu. V NSi teh stvari ne razumejo, čeprav je to ključni element makroekonomije, ki se predava v drugem letniku študija.

Kdaj pa bo kriza?

Če pogledamo zadolženost podjetij ali prebivalstva, so v ZDA že onstran tistega, kar je bilo leta 2008. Nekaj se kuha.

V Sloveniji smo nanjo pripravljeni?

Veliko bolje kot leta 2008. Pred krizo leta 2008 zadolženost gospodinjstev ni bila težava, težava tudi ni bilo nizko zadolžena država, problem je bila zadolženost korporativnega sektorja, torej podjetij. Zunanji šok je tedaj povzročil padec povpraševanja pri slovenskih podjetjih, ki so nekatera bila preveč zadolžena, to breme je nato padlo na banke, ki so se tedaj zadolževale na zunanjem trgu, zunanji finančni trg je zamrznil in banke so začele stiskati podjetja. Danes je ta scenarij manj verjeten, ker so se vmes podjetja že razdolžila in postala previdnejša. Še nekaj časa bodo, dokler jih ne bo spet zgrabila evforija. To so vse živalski nagoni, ki jih je težko brzdati. A če bo prišlo do krize, bo zdaj učinek domin veliko manjši.

Kaj pa naš velik izvoz, kot Ahilova peta? Ali ne bomo zboleli, če bo Nemčija kihnila?

Drži, naš izvoz predstavlja že več kot 35 odstotkov BDP in kot majhna ekonomija smo temu šoku hudo izpostavljeni. Če bo, tako kot leta 2008, svetovna trgovina padla za eno četrtino, bo tudi nam izvoz strmo padel, skupaj z rastjo BDP. K sreči je 80 odstotkov naše trgovine vezane na evropske verige vrednosti, ki so relativno stabilne. Problem je lahko trgovinska vojna, ki pa je lahko tudi priložnost. Vidim, da velike korporacije zaradi carin načrtujejo umik proizvodnjo iz Kitajske – Apple denimo – in se pripravljajo na selitev svoje proizvodnje v npr. Vzhodno Evropo.

Ampak dejanski vzroki krize evra, to so izredni veliki presežki Nemčije, ki povzročajo primanjkljaje na evropski periferiji, še niso rešeni, kljub vsem kritikam, drži?

Večina ljudi sicer tega problema ne razume, naj zato razložim. Nemčijo so mnogi kovali v zvezde kot super državo z velikimi izvoznimi presežki, a Nemčija teh presežkov ni imela pred vstopom v območje evra. Pred evrom je tečaj nemške marke v primeru izvoznega presežka avtomatsko apreciral, zat oje bila njena zunanja trgovina bolj ali manj izravnana. Po vstopu v evro je ta avtomatski mehanizem odpadel, Nemčija je začela kopičiti izvozne presežke, te pa so nemške banke posojale drugim bankam, predvsem na evropski periferiji, od Irske, do Grčije. Tam so banke perifernih držav dajale kredite tudi zato, da so Irci in Grki lahko kupovali nemške proizvode. Nemci so torej deloma sami spodbujali povpraševanje po svojih izdelkih. Danes ima Nemčija še vedno velike presežke, ki pa več niso zrcalna slika primanjkljaja perifernih držav v Evropi, ker so svoj izvoz preusmerili v azijske trge in ZDA. Notranje neravnovesje področja evra je torej danes manjše.

Ena izmed prvih nalog Šarčeve koalicije bo privatizacija NLB. Bi se Slovenija lahko zahvalila Evropski komisiji za sodelovanje, NLB pa vrnila državi milijardo evrov državne pomoči?

Z računovodskega vidika bi lahko bila ta operacija relativno enostavna, NLB bi lahko, če bi imela 200 milijonov evrov dobička vsako leto, to zgodbo hitro zaključila. Problem pa je, da tega ECB in Evropska komisija ne bi podprli.

Vprašanje je, kaj bi storila Evropska komisija, če bi jim mi povedali, da je bil njihov program reševanja naših bank zgrešen?

Ja. Predvidevam da nam takšnega manevra ne bi dovolili. Ker je NLB prejela državno pomoč in je pod nadzorom Evropske komisije, ne sme investirati, ne sme se širiti, zniževati mora bilančno vsoto, skratka, je paralizirana. Nek širši, politični dogovor z Evropsko komisijo, kot smo videli, ni bil mogoč, saj komisija ne sme popustiti pri svojih zahtevah. Komisija načelnost najraje demonstrira na majhnih državah. Vse to pomeni, da je banko treba privatizirati. Če jo bomo prodajali preko javne ponudbe delnic, pa se tukaj odpira še ena pot.

Katera? Predlagate, da banko kupijo domači investicijski skladi?

Ja, deleže v banki bi lahko kupili domači državni ali paradržavni skladi. Sam bi dal tudi posebno spodbudo malim delničarjem ali zasebnim investitorjem.

Te smo že večkrat opekli. Enkrat pri NKBM, drugič obvezničarje pri NLB.

Vprašanje je, koliko je še zaupanja. Ampak s tem bi banko dobili nazaj.

Zakaj pa je to potrebno? Mnogi sicer še vedno trdijo, da je ne smemo dobiti nazaj in da naj zanjo skrbi kdo drug.

Leta nazaj sem tudi sam tako razmišljal, danes pa mislim drugače. Vprašajte se, zakaj Nemčija forsira domače lastništvo svojih bank. S tem dobiš namreč nadzor nad domačim gospodarstvom in njegovo stabilno kreditiranje, v času krize pa lahko močna domača banka predstavlja rešilno bilko. In to je ključno. Kje se Italija zadolžuje? Pri svojih bankah. Japonska isto. Če bi se Japonska želela zadolževati zgolj na mednarodnih trgih, bi ti rekli, da je 250-odstotni državni dolg nevzdržen in država bi bankrotirala, domače banke in skladi pa verjamejo, da bo japonska vlada vedno sposobna najti denar za poplačilo svojih obveznosti. Ta varovalka je v času kriz izredno pomembna. Spomnite se, kako smo mi pred leti prosjačili tuje posojilodajalce. Če bi imeli močne domače banke, bi lahko šli do njih.

V zadnjih letih ste se angažirali tudi pri gradnji drugega tira. Ta projekt je zdaj tik pred začetkom in če se ne motim ostaja za vas odprto le še eno vprašanje, to je sodelovanje z Madžarsko, ki je po vašem nesmiselno. Zakaj bo madžarska pomoč pri gradnji drugega tira dražja, kot če bi ga Slovenija gradila sama?

Slovenija se lahko na 20 let zadolžuje z dvoodstotno obrestno mero, Slovenija in Madžarska pa sta se dogovorili, da bodo Madžari imeli 4,5 odstotni donos na svoj vložek. Razlika v plačanih obrestih med obema v načrtovanem obdobju 45 let znaša 255 mio evrov. To jaz imenujem davek na neumnost. Ob tem pa naj bi za madžarski vložek njihova podjetja lahko sodelovala pri gradbenih delih, dobili naj bi določene kapacitete v pristanišču, njihovi vlaki dobili poseben status pri prevozu tovora med Koprom in Budimpešto. Vse to gre v našo škodo. Nikoli nisem razumel, zakaj je Slovenija na to pristala. Ne razumem, zakaj bi naj neki državi podarili 255 milijonov evrov.

 Na infrastrukturnem ministrstvu so trdili, da bi brez Madžarov dobili manj EU sredstev.

To ni res. V razpisnih pogojih EU sofinaciranje zalednih držav ni pogoj. Lepo je, če imaš pisma podpore od drugih držav – in mi jih imamo, celo od Španije – vse ostalo pa ni nujno. Mislim, da se je vlada enostavno ujela v neko past, v kateri sedaj trmasto še naprej vztraja. Takih čezmejnih financiranj projektov v EU ni, denimo most med Dansko in Švedsko je financirala vsaka država svoj del, predor Karavanke gradimo z Avstrijo do sredine in podobno.

V Sloveniji ves čas govorimo o nekakšnem razvojnem preboju, a vsaka od preteklih treh vlad je morala gasiti požar. Ima zdaj vlada pod vodstvom Marjana Šarca priložnost, da dela bolj dolgoročno? Kaj bi po vaše bilo merilo takšnega razvojnega preboja?

Če pogledate tehnološko strukturo slovenskega gospodarstva, je ta enaka kot pred 15 – 20 leti. Tedaj, ko sem jaz štartal z enotno davčno stopnjo, smo hoteli podjetjem pustiti več dobička za razvojne investicije, s katerimi bi to strukturo izboljšali. Takrat je bil delež visokotehnološkega izvoza 4,8 odstotka, do danes je narasel na okoli 5,8 odstotkov. Z drugimi besedami, v tem času se ni zgodilo nič, medtem, ko je v nekaterih vzhodnoevropskih državah delež visokotehnološkega izvoza narasel na preko 20 odstotkov. Obstaja sicer še tako imenovani indeks tehnološke kompleksnosti, po katerem smo na 12. mestu zaradi pretežnega izvoza v razvite države, a vsi vemo, da mi tja izvažamo komponente z relativno nizko dodano vrednostjo, ne pa končnih produktov.

Kaj torej storiti?

S kolegi na SAZU smo pred časom imeli javni posvet o tem, kako spodbuditi tehnološki preboj Slovenije. Strinjam se, da sedaj ta priložnost prihaja, a je potrebno povečati vlaganja v raziskave, razvoj ter izobraževanje. Če bi upoštevali evropsko povprečje, bi morali javna vlaganja v raziskave povečati za enkrat, iz 200 na 350 mio evrov, v primeru lizbonskega cilja 1% BDP pa na 500 milijonov letno. Kar pa še ne bo dovolj. Potrebovali bi tudi nek državni sklad, s katerim bi financirali startupe v fazi med inovacijo in prototipom. Slovenski inovatorji so na radarju evropskih skladov tveganega kapitala, ki sem vlagajo med 150-170 milijoni evrov letno, a tri četrtine teh podjetij nato investitorji preselijo v tujino. Če pa bi država načrtno vlagala v določene projekte, bi država lahko uspešno spodbujala razvoj teh podjetij, prihodke od njihove prodaje v zreli fazi in od njihovih dividend pa bi lahko usmerjala v nove projekte.

Kritiki vam bodo rekli, da ste postali komunist.

Seveda, a naj pogledajo, kaj počno druge države. Na teh področjih bi lahko bila država veliko bolj aktivna. Na podoben način bi lahko reševali tudi problem starajočega se prebivalstva. Demografski sklad, v katerega bi država recimo preselila vsa strateška podjetja, čez leta še vseeno ne bo imel dovolj sredstev, da bi z dividendami financiral potrebe po pokojninah in zdravstvu. Treba je narediti korak naprej. Namesto, da podjetja danes plačujejo davek od dobička, bi lahko državi dajala svoje delnice (denimo, če bi podjetju bil odmerjen 19% davek od dobička, bi podjetje 17% plačalo v denarju, 2% pa z izdanimi delnicami v korist države). Premoženje v upravljanju države bi se tako povečevalo in čez 20 – 30 let bi s tem lahko financirali povečane potrebe zdravstvenega in pokojninskega sistema. Ja, to bi bila oblika podružbljanja lastnine.

Res ste komunist.

Ja, ampak potem je Norveška ultrakomunistična država. Jasno, da bo proti takšnim idejam obstajal odpor, a mislim, da je Slovenija po vrednotah bolj levosredinsko usmerjena država in če ima vlada jasne ideje, bi ta bila zmagovalna. Mene je pred leti streznilo, ko smo videli, kam je pripeljala privatizacija pod prvo vlado Janeza Janše. Del bančne luknje je nastal tako, da se je država umikala iz gospodarstva in prodajala premoženje menedžerjem.

Mnoge mednarodne institucije, predvsem Evropska komisija ali Mednarodni denarni sklad sicer svetujejo, da Slovenija nadaljuje s privatizacijo.

Mednarodne institucije privatizacijo podpirajo zaradi interesov kapitala. Vse mednarodne finančne institucije so pod tem vplivom. Ne pozabiti, kako smo se rešili iz zadnje krize in zagotovili denar za dokapitalizacijo bank.

Kako?

Kolikor se spomnim, je bil ključen sestanek med Alenko Bratušek in Angelo Merkel, kjer nam je slednja sporočila, kaj moramo prodati. Tako je nastal famozni spisek 20 podjetij za prodajo, od letališča do Telekoma. In čudežno smo v zaprti prodaji lahko prodali za 1,5 miljarde evrov obveznic skladu PIMCO, v lasti Allianz. To je bila ključna zgodba. In ta se več ne sme ponoviti.

Vir. Mladina

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: