Običajno slišimo samo zgodbo, kaj vse podjetniki in menedžerji, dobesedno, ZAHTEVAJO od države. Toda mar ni zgodba obrnjena in bi morali podjetniki začeti spoštovati državo?

Kajti država jim zagotavlja poslovno okolje, država jim zagotavlja pravno državo in varnost, država jim izobražuje kadre, država organizira zdravstvo, da so njihovi zaposleni zdravi in da redno prihajajo v službo, država zanje financira bazične raziskave, država jim daje subvencije za nove zaposlitve, država jim pokrije stroške njihovih vlaganj v raziskave in razvoj, država jim pokrije del investicijskih vlaganj. Država podjetnikom pokrije večino največjih tveganj. Vse, kar morajo podjetniki in menedžerji v zameno narediti, je, da plačujejo davke in da državi povrnejo del stroškov, ki jih ima s tem, ko za podjetja financira celotno ugodno poslovno okolje.

Nadaljujte z branjem→

Podjetniki, ki si tako obupno prek javnih pozivov in peticij s strani vaših lobističnih organizacij (GZS, SBC, OZS, Zdrženje Manager) prizadevate, da bi vas družba končno začela spoštovati, tukaj je recept, ki vam ga je pripravil Miha Mazzini: da si pridobite spoštovanje, potrebujete osebni ugled in dobrodelnost. Ne, zaposlovanje ni karitativna dejavnost: če potrebujete delavca in ga zaposlite, to ni dobrodelnost.

Najprej, ali Dragića košarkarski navdušenci res spoštujejo? Kar jih poznam, bi prej rekel, da ga ljubijo. Lahko tudi sovražijo, ampak vsekakor imajo do njega čustven odnos.

Spoštovanje je nekaj povsem drugega. Poglejmo v slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer piše, da je to “zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti” (poudarek moj). Veljava človeka mora biti torej utemeljena na moralni veljavi.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V programu Za podjetno Slovenijo so si podjetniki zadali cilj, da bistveno dvignemo izvoz, produktivnost in dodano vrednost (sicer brez kakšnih kvantifikacij). To naj bi dosegli z večjo konkurenčnostjo naših podjetij na mednarodnih trgih, kar bi se uresničilo z zniževanjem davčnih obremenitev, prestrukturiranjem proračunskih izdatkov in drugimi organizacijskimi ukrepi. Kaj po moji interpretaciji to pomeni, sem podal v predhodnem članku.

Ob tem podjetniki pozabljajo, da je bil leta 2005 uveden podoben paket ukrepov – znižala se je stopnja davka na dohodek podjetij iz stopnje 25% na 19%, ki je bila kasneje začasno še znižana na 16%, uvedeni sta bili olajšavi pri plačevanju tega davka in sicer za investicijska vlaganja v višini 40% in za vlaganja v razvoj in raziskave v višini 100% vlaganj. Taka ureditev velja še danes.

In kaj so te spodbude dejansko prinesle v zadnjih desetih letih pri realnem BDP na prebivalca, nominalni produktivnosti na zaposlenega in pri deležu visokotehnološkega izvoza (v primerjavi s povprečjem EU)?

Nadaljujte z branjem→

Bolj pravilno bi se naslov moral glasiti: Država je tista, ki zagotavlja pogoje za inovacije, ne zasebni sektor. Mariana Mazzucato v kultni knjigi The interpreneurial state, dokumentira, da je pri vseh velikih inovacijah in izdelkih, ki na njihovi osnovi prinašajo velik poslovni uspeh korporacijam, imela ključno vlogo država. Prvič, država je tista, ki financira bazične raziskave, ki nato privedejo do inovacij. Država je tista, ki je financirala razvoj iskalne kode za Google. Država je tista, ki je financirala razvoj komponent, ki jih je Apple tako brilijantno zložil v iPhone. Država je tista, ki je financirala razvoj tehnologij, ki “pametne telefone” delajo pametne – internet, WiFi, GPS, SIRI itd.

Drugič, država je tista, ki prevzame vse rizike neuspeha od vlaganj v razvoj in nove tehnologije. Bazične raziskave so za podjetja preveč negotove in nedonosne. Podjetja ne vedo, ali bodo vlaganja sploh obrodila sadove, hkrati pa so sadovi teh vlaganj predaleč v prihodnosti. Podjetij ne zanimajo niti inovacije in patenti, zanimajo jih že izdelani prototipi. Podjetja želijo zgolj hitre, velike in gotove donose. Povsem razumljivo iz njihovega gledišča.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem v intervjuju za Manager navrgel naslednjo misel: “Nekoliko za šalo, če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila“. S to izjavo sem hotel predvsem sprovocirati diskusijo na temo konkurenčnosti našega gospodarstva. Dobil sem precej (negativnih) komentarjev, malo pa vsebinskih argumentov (razen od dveh oseb).

Pa vendar je zgornja izjava faktično pravilna, le vzročnost je obrnjena. Jasno je sicer, da si v obstoječi situaciji oz. ob dani izvozni strukturi naša podjetja ne morejo privoščiti podvojitve plač. Toda hipotetično, če bi podvojili plače, bi se po definiciji podvojila dodana vrednost, če zanemarimo dobičke (dodana vrednost je v grobem vsota plač in dobičkov). Če bi seveda lahko ustrezno povišali cene naših izdelkov. Problem je seveda v tem, ker naša proizvodna struktura tega ne dopušča, avstrijska denimo pa. Avstrijci lahko v Magni Steyr plačujejo dvakrat višje plače pri sestavljanju avtomobilov kot pri nas v Revozu. In to je naš problem, ker prodajamo nizkocenovne izdelke. Avstrijci sestavljajo mini morrise za 30 tisoč evrov, mi pa twingote za 10 tisoč evrov. Slovenska podjetja so se pač – večinsko (ob hvalevrednih izjemah) – odločila za specializacijo v nizkocenovnih izdelkih in sestavnih delih (komponentah) za tuje verige vrednosti, kjer jih naročniki stiskajo za vsak cent.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Program Kluba slovenskih podjetnikov – SBC »Za podjetno Slovenijo« zajema 16 točk v štirih poglavjih z naslovi:

• Razvojna motivacija podjetij
• Motivacija zaposlenih v gospodarstvu, razvojnih kadrov in mladih
• Poslovno okolje za razvojni skok
• Znanje za razvojni preboj v gospodarstvu
• Kakovostne javne storitve za pošteno ceno

Če začnem komentar o tistih ukrepih, ki so mi všeč, podpiram v celoti poglavje Znanje za razvojni preboj v gospodarstvu. Strinjam se, da bodo kadri ključni za izvedbo razvojnega preboja, zato je treba zagotoviti večjo povezanost med izobraževalnim sistemom in uporabniki. Dodal bi le dve pripombi: pri proaktivni imigracijski politiki bi dal prednost visoko izobraženim in kvalificiranim kadrom, uvoza nizkokvalificiranih delavcev ne bi spodbujal. Zanimivo, podobne rešitve je pravkar sprejela Nemčija. Druga pripomba se nanaša na znižanje prispevkov delodajalcev za znesek štipendiranja v višini 100%. To pomeni, da kadrovske štipendije v celoti plača država, kar ni primerno. Predlagam, da prispevata delodajalec in država vsak pol.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Zahvaljujem se gospodu Goranu Novkoviću, da je s prispevkom »Zakaj Igorja Akrapoviča ne spoštujemo tako kot Gorana Dragića?« odgovoril na moj poziv podjetnikom, podan v članku »Peticija podjetnikov: manipulacija za prikrivanje egoističnih interesov podjetniškega sloja«, na intelektualni dvoboj na temo, kakšno podjetno Slovenijo si želimo.

Najprej bi ga potolažil v njegovi skrbi, da premalo berem. Prebral sem večino predvolilnih programov političnih strank, ki so kandidirale na volitvah, tudi program Kluba slovenskih podjetnikov »Za prodorno (podjetno) Slovenijo«. Poleg tega sem prebral kup mednarodnih študij in člankov, ki se nanašajo na obravnavano problematiko. Nekatera gradiva citiram v tem tekstu in originalnih člankih. Pa ne samo to – skupaj s kolegom Jožetom P. Damijanom in drugimi sodelavci smo oblikovali svoj predlog programa razvojnega preboja Slovenije pod nazivom »Slovenija gre naprej«, ki smo ga postopoma objavljali v zadnjega pol leta na Damijanovem blogu in v dnevnem časopisju.

Nadaljujte z branjem→

• Is Neoliberalism destroying the world? – Admati, Gindin, Mirowski & Varoufakis
• Eurotragedy: Why the euro failed – Ashoka Mody
• Biggest US Export to China? Spending by Chinese Tourists – Tim Taylor
• Does Uber Kill? The Real Cost of Ride-sharing – ProMarket
• Explaining weak investment growth after the Great Recession – Econbrowser
• State Cuts to Higher Education Threaten Access and Equity – CBPP
• Social mobility disaggregated – Understanding Society
• Resolving ‘Too Big to Fail’ – Liberty Street Economics

Andrej Korošak

Odkod ta ihta, ta vehementni napad gospodarskega lobija na Levico, ki je nedavno predlagala povečanje obdavčenja kapitalskih dobičkov, pravzaprav ničesar radikalno novega, ampak samo povrnitev na izhodišče pred tem, ko je druga Janševa vlada darežljivo delila odpustke pri vplačevanju v državno blagajno? Zakaj grandiozni ego nekaterih izpostavljenih gospodarskih akterjev ne prenese nečesa, kar je nekoč že pripadalo širši družbi? Kaj jih tako zelo boli? In seveda bodo zopet do nezavesti jahali na tistem obrabljenem mentalnem kognitivnem okvirju, kot bi temu rekel kognitivni lingvist George Lakoff, o poskusih nezasluženega prilaščanja privatnega, samo in edinole njihovega.

Tu je na mestu prispodoba o šampionu z zlato medaljo, ki se mora otepati nadležnih prisklednikov, kateri želijo po vsej sili odščipniti nekaj njegovega zlata. Kot da bi bil možen individualni dosežek izven širše skupnosti! Kaj res? Potem pa naj kar zmagujejo brez svojih zaposlenih, v vakumu, mimo družbene infrastrukture in institucij ter pravnega reda države. Saj enodimenzionalni neoliberalni um tako ni sposoben dojeti, da ne obstajajo le posamezniki, ampak širša družba.  Osnovnega postulata gestalt psihologije, da je celota več kot vsota posameznih delov, prav tako ne.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

V Uradnem listu RS je v 64. številki z dne 28. 9. 2018 Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije  (ZZZS) objavil novo spremembo Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so po odločbah Ustavnega sodišča znana po tem, da v nasprotju z določbami 51. čl. Ustave Republike Slovenije urejajo pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki bi sicer morale po Ustavi biti urejene z zakonom. Kaj in koliko bodo nova pravila, ki so stopila v veljavo s soglasjem novega ministra za zdravje, prispevala k napovedanim izboljšavam zdravstvenega varstva državljanov bo pokazal čas, a glede na določbe 108 čl. spremembe pravil državljani ne moremo ravno optimistično pričakovati izboljšanja, pač pa lahko s precejšnjo mero gotovosti pričakujemo poslabšanje.

Nadaljujte z branjem→