Gre za zgodbo ali je bila sanacija slovenskih bank leta 2013 pretirana ali ne, kar bi lahko razkrila revizija Računskega sodišča na podlagi septembra lani sprejetega zakona. Na Siolu so pred časom razkrili pritiske ECB in danes še pritiske IMF na slovensko vlado, naj ne sprejme tega zakona. Češ da bi to omajalo neodvisnost slovenske centralne banke.

V bistvu pa gre zgolj za vprašanje ali je Banka Slovenije manipulirala izide stresnih testov, da bi lahko izbrisala vse lastnike (tudi podrejenih obveznic), posledično pa, da bi se bilo za sanacijo treba čim bolj zadolžiti. Ključno, čeprav zgolj retorično, vprašanje na podlagi te revizije pa bo, ali so glavni akterji te dubiozno izpeljane bančne sanacije “narodni izdajalci” ali “heroji mednarodnega kapitala”.

Slovenski precedenčni case pa bi lahko odprl podobne zahteve po reviziji tudi na Irskem, v Španiji, Portugalski in Grčiji. Glede slednje je sicer že znano, da je IMF podtaknil svojega človeka v grški statistični urad, ki je nato pomagal ustvariti “dogodek” (visoko prikazan javni dolg), ki je prepričal članice EU, da je Grčiji treba “pomagati” (v resnici pa francoskim in nemškim bankam).

Nadaljujte z branjem→

Ne glede na to, da jo je ob skrajno dvomljivi utemeljitvi ravnokar dobila, ob letu osorej bo imela Luka Koper naslednjo novo upravo. In nov nadzorni svet. Tudi NLB in Zavarovalnica Triglav bosta dobili novi vodstvi. Predsednik uprave Slovenskih železnic se je doslej izkazal kot prilagodljiv mož in se utegne obdržati. Prav tako kot vodstvi Petrola in Telekoma, čeprav je v teh primerih to videti manj zanesljivo, najmanj posamične kadrovske spremembe pa – najbrž šele leta 2019 – neizogibne. Seveda pa bosta pred vsemi temi – in drugimi – menjavami v državnih podjetjih najprej zamenjana nadzorni svet in uprava Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki v imenu vlade (in načeloma za račun davkoplačevalcev) upravlja državno srebrnino.

Vir: Vojko Flegar, Dnevnik

Krizno obdobje po letu 2008 je terjalo svoj dolg ne samo glede padca absolutnega BDP in BDP na prebivalca (kot mere blaginje), pač pa tudi relativno glede na ostale članice EU. Če bi slovenski BDP na prebivalca rastel po enakih stopnjah kot povprečje EU, bi tudi slovenska blaginja v kriznem obdobju ostala na isti ravni kot povprečje EU. Spodnja slika prikazuje prirastek / zmanjšanje relativne blaginje posamezne članice EU med letoma 2008 in 2016 (izmerjene kot razlike v BDP per capita po pariteti kupne moči med obema letoma), pri čemer je BDP per capita izražen glede na povprečje EU-28 (zaradi tega je seveda sprememba povprečja EU-28 v tem obdobju enaka nič). In kot je razvidno iz slike, je Slovenija v sredini članic EU, kjer je izgubljeno desetletje pobralo največji davek.

Slika 1: Relativne zmagovalke in luzerke krize po letu 2008 (razlika v BDPpc med 2008 in 2016; po pariteti kupne moči)#

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je danes v dobrem komentarju podvomil v to, da je v zadnjem desetletju po začetku krize 2008 sploh šlo za t.i. “izgubljeno desetletje“. Pri tem je upravičeno poudaril, da pri ocenah, koliko BDP smo izgubili v tem času, ne bi smeli upoštevati balona, ki se je predvsem zaradi nezdrave rasti investicij napihnil v obdobju 2006-2008. To je seveda samo po sebi umevno. Vendar pa to še ne pomeni, da “izgubljenega desetletja” ni bilo in da smo danes relativno glede na povprečje EU tam, kjer smo bili pred krizo.

Spodnja slika nazorno kaže, da če (na zelo enostaven in razumljiv način*) iz podatkov poberemo “balon” iz obdobja 2006-2008 (in sicer tako, da upoštevamo, da bi se tudi po letu 2003 nadaljevala trendna rast BDP iz obdobja 1995-2003 v višini 3.4%), bi bil leta 2016 slovenski BDP za 17% višji od dejanskega (po stalnih cenah iz leta 2000).

Slika 1: Dejanska in trendna rast slovenskega BDP v 1995-2016 (2000=100)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V času pričakovanja novega leta ter obračunov za nazaj, beremo veliko pregledov ekonomskega razvoja Slovenije. Ena izmed stalnic je vsekakor ocena o izgubljenem desetletju ter o tem, da smo glede na druge države danes približno tam, kjer smo bili že v letu pred krizo. Vsekakor ni nobenega dvoma, da smo v tem času zaradi precej napačnih odločitev marsikaj zamudili ter tudi, da še vedno zaostajamo za povprečjem Evropske Unije. Vseeno pa je potrebno tako dosežke kot zaostanke korektno ovrednotiti, predvsem zaradi boljših odločitev v prihodnosti. Zato v nadaljevanju dva poudarka o naši rasti ter standardu prebivalstva. Pri tem sicer nekoliko ponavljam določene navedbe, ki sem jih že izpostavljal, a tako kot se ponavljajo napačne ocene, ni odveč predstavljati tudi alternativni pogled.

Nadaljujte z branjem→

• Will there be postcapitalism? – Branko Milanovic
• Mini-Trumps are coming up all over Europe – Interview with Francis Fukuyama
• Rescuing Europe’s Illiberal Democracies – Danuta Hübner
• Beware the dangerous orthodoxy of neoclassical economics – The Guardian
• Must-Reads of 2017: Progressives vs. Populists – Clive Crook
• America’s Superstar Companies Are a Drag on Growth – Noah Smith
• Misery Loves Inflation Targeters’ Company – Koichi Hamada
• Some of the World’s Largest Employers No Longer Sell Things, They Rent Workers – WSJ

Drago Babič

V zadnjem letu in pol smo priča tragikomičnem urejanju stebrov slovenske logistike, ki ga uprizarjata SDH v primeru Luke Koper in Ministrstvo za infrastrukturo v primeru nove železniške proge Divača- Koper, ki dosega vrhunec, verjetno ne zadnji, ob izteku tega leta. Nedvomno vsa predstava poteka pod režisersko taktirko stranke SMC in kabineta predsednika vlade dr. Mira Cerarja, ki tako kaže svojo pravo sliko (ne)sposobnosti pri gospodarskem vodenju države.

Nadaljujte z branjem→