Strukturne reforme ali tretja svetovna vojna?

Tale članek Quian Liu v Project Syndicate je sicer precej far-fetched. Ponavlja že znano, da obdobjem povečane neenakosti sledijo globoke ekonomske krize, tem politična nestabilnost, porast populizma in nacionalizma tem pa končno vojaški spopad. Nato pa postavi tezo, da smo zaradi nepravilnega pristopa k reševanju pretekle Velike recesije z orjaškim monetarnim stimulusom, namesto s strukturnimi reformami, danes pred novo krizo, ki pa bo bolj globoka in bo pripeljala do 3. svetovne vojne.

Strinjam se s sporočilom, ne pa z argumentacijo. Avtorica je dokaj površna. Prvič, pri reševanju pretekle krize je pozabila omeniti nezadovoljivo uporabo fiskalnega spodbujanja, predvsem v obliki javnih investicij v javno infrastrukturo in energetiko, kar bi ne samo hitro zagnalo rast, pač pa tudi ustvarilo infrastrukturo za bodoči gospodarski razvoj. Drugič, strukturne reforme omenja, vendar telegrafsko kot “which can cover everything from financial and labor markets to tax systems, fertility patterns, and education policies” in brez razlage, kako naj bi te spremenile bodoče trende. In tretjič, zdi se, da na strukturne reforme glede iz ponudbene strani, torej kot način kako okrepiti učinkovitost gospodarstev. Pri tem pa pozablja, da danes ni problem v učinkovitosti, pač pa v premajhnem globalnem povpraševanju po izdelkih, ki jih bruha globalna industrija. Če bodo razne Grčije, Italije, itd. zaradi strukturnih reform bolj učinkovite, se bo samo povečala konkurenca ob ne dovolj hitro rastočem kolaču globalnega povpraševanja.

Če govorimo o pravih strukturnih reformah, jih moramo precej drugače zastaviti, In sicer na najmanj dveh ravneh. Prva raven je nacionalna. Ključna strukturna reforma tukaj je zmanjšanje neenakosti in povečanje socialne mobilnosti znotraj družbe. To pa pomeni spremembo plačnih politik (sledenje rasti plač rasti produktivnosti v razmerju 1:1), spremembo davčnega sistema v smeri večje progresivnosti (v razvitih državah) in večje obdavčitve prihodkov kapitala, spremembo politik spodbujanja razvoja, spremembo socialnih transferjev, spremembo politik, ki vplivajo na rodnost, spremembo politik izobraževanja, izboljšanje dostopa do kvalitetnih zdravstvenih storitev itd. To je ključ za izboljšanje demografskih trendov in dolgoročno povečanje tako kvalitete domačega produktivnega (človeškega) kapitala kot tudi povečanje domačega agregatnega povpraševanja.

Druga raven je mednarodna. Čeprav je (še vedno) nepopularno govoriti o tem, pa vendar: kakorkoli pogledate, lahko vidite, da kadarkoli so bili svetovni tokovi trgovine, kapitala in ljudi preveč sproščeni, je to privedlo do globalnih neravnovesij, najprej v plačilnih bilancah, ki so se nato boleče razreševale v obliki globokih finančnih kriz ter posledičnih političnih nestabilnosti, nacionalizmov in vojn. Običajna posledica po ustavitvi vojaških spopadov je bila nova globalna ureditev z manjšo dozo odprtosti za tokove trgovine, kapitala in ljudi. Kar je omogočalo, da lahko vsaka država poišče svojo lastno optimalno razvojno politiko, da zadovoljivo deli rezultate gospodarske rasti z vsemi deležniki in da se postopoma in vzdržno odpira. Zadnje takšno zlato obdobje za zahodne države in azijske tigre je bilo obdobje po 2. svetovni vojni, za Kitajsko in Indijo pa od konca 1970. let naprej.

Tudi danes bo treba s kombinacijo ukrepov na obeh ravneh pripraviti temelje za novo zlato obdobje za Zahod. To pa pomeni več države v gospodarskem razvoju in za stopnjo manj odprtosti navzven. Alternativa je 3. svetovna vojna.

No, alternativa bi bile tudi Združene države sveta s centralnim globalnim proračunom in popolno transferno unijo, ki bi hitro intervenirala s transferji v regijah (državah), ki bi bile deležne asimetričnih šokov oziroma simetričnih šokov s trajnejšimi učinki. Toda kot vidite, takšna transferna unija že v ZDA, z 200-letno tradicijo, ne deluje popolno (sicer se ne bi godil Trump), v EU pa je sploh ni. Da pa bi jo bilo mogoče vzpostaviti na globalni ravni, in to v doglednem času, pa je seveda prvovrstna utopija.

In tako smo nazaj pri glavni Alternativi…

3 responses

  1. Kjer ne obstajajo stroga pravila in meje (beri za prosti pretok kapitala, oseb, blaga, storitev in dela), tam bodo veno rasli zidovi.

  2. Ta drastična evropska centralizacija vseh ključnih instrumentov ekonomske politike, ki lahko vplivajo na bruto proizvod in na stopnjo zaposlenosti, je prevalila breme recesije in ekonomskih potresov na prebivalce s pritiski za doseganje konkurenčnosti. Posledično je pritisnila delavce k nižjim plačam, gospodarstvenike pa k manjšim dobičkom. Ko sta ti dve možnosti izčrpani, se sproži fizična selitev delavne sile in kapitala iz nekonkurenčnih regiji in držav na bolj konkurenčna območja. Ena od povsem predvidljivih in neizogibnih posledic vzpostavitve evra so masovne migracije dela in kapitala iz manj razvitih in čedalje bolj obubožanih v bolj razvite države članice EU.

    Kako lahko ista obrestna mera in menjalni tečaj odgovarjata državam znotraj evro-območja, ki imajo na primer zelo različne stopnje produktivnosti, vire sredstev in ekonomske cikluse?

    Med drugim je Evropska monetarna unija prenesla trgu dela nalogo urejanja (tržne) konkurence in s tem omogočila vse večjo brezposelnost. Ta mehanizem imenujemo “interno (notranje) razvrednotenje valute”, ki je edina pot take monetarne unije, če hoče preživeti. Robert Mundell je to prikazal že leta 1961!

    EU pa globalizacijo le podpira oz. jo kar ndgrajuje. Konec koncu je ideologija globalizacije ideologija ‘vladajočega razreda” v konfliktu med delom oz. sedaj ljudmi (‘množicami navadnih smrtnikov’) in kapitalom, kjer slednji presneto zmaguje.

    Kapitalistični način proizvodnje preko svojih različnih predstavnih oblik od managementa, birokracije, tehnokracije, financializacije, sicer podpira tehnični in tehnološki razvoj, vendar vselej s ciljem povečanja profita. Tak način proizvajanja predstavlja tujek v zdravem telesu. Človek – posameznik in v skupnostih, ki se svoje človečnosti niso odrekli s tem, da so svojo odgovornost delegirali na svoje predstavnike in institucije, bodo kljubovali takemu početju, že zaradi tega, da bi človeštvo in narava kot taka ostali in bujno rasli.

  3. Glede na to, da v končno velikem vesolju, obstajajo neskončno veliki človeška neumnost, pohlep in ostale pozitivne lastnosti človeške vrste, je moje mnenje, da bo vojna in da alternative sploh ni.

%d bloggers like this: