Prekletstvo ženske emancipacije (ponovno)

Tisti, ki se ukvarjajo z ekonomiko trga dela, ekonomiko porok in ločitev (ja, to res obstaja) in sociološkimi aspekti le-teh, jim je “temna stran” problematike ženske emancipacije dobro poznana. Poznana vam je tudi, če ste slučajno brali knjigo Tima Harforda The Logic Of Life in tretje poglavje o ekonomiki ločitev, ali pa če ste brali brilijantno knjigo The Moral Animal Richarda Wrighta. Tam boste našli povsem biološke in povsem sociološke razloge za optimalno izbiro partnerjev v živalskem in človeškem svetu (denimo zakaj se samice (ženske) povsem racionalno “možijo navzgor” po družbeni lestvici, samci (moški) pa “ženijo navzdol”), pa tudi povsem sociološke razloge, zakaj se je z ekonomsko emancipacijo žensk zmanjšala stopnja porok in povečala stopnja ločitev ter zmanjšala sreča. *

Ženska emancipacija, pri čemer je ključna predvsem ekonomska emancipacija (torej da so ženske zaposlene in da zaslužijo dovolj, da lahko preživijo sebe in svoje otroke) je prinesla njihovo večjo ekonomsko neodvisnost, s čimer so postale tudi bolj svobodne glede izbire partnerjev in glede “izstopa” iz neoptimalnih partnerstev. Vendar pa ta pozitiven proces s seboj prinaša tudi številne temnejše plati oziroma “kolateralne škode” iz vidika optimalnosti ureditve in razvoja celotne družbe. Prva taka “kolateralna škoda” je, kot ugotavljajo številne študije, da se je od 1960-ih let začela zmanjševati stopnja porok in povečevati stopnja ločitev, kar seveda vpliva na razkroj nekaterih ključnih “organizacijskih oblik” družbe, kot je družina kot osnovna celica družbe.

Naslednja posledica je, da se povečuje število (in delež) otrok, ki odraščajo samo z enim staršem, kar ni optimalno iz vidika razvoja otrok (in ima seveda dolgoročno negativne posledice na razvoj družbe). Spet naslednja posledica je, da se razkrajajo nekatera ključna biološko pogojena razmerja med spoloma, kar oba spola dela bolj nesrečna. Kot kažejo številne študije iz živalskega sveta ter številne antropološke študije (glej knjigo The Moral Animal Richarda Wrighta), je biološko pogojeno, da samci kot fizično močnejša bitja poskrbijo za družino, zato samice iščejo fizično močnejše oziroma sposobnejše samce, da bodo lahko materialno poskrbeli zanjo in za potomce, samci pa iščejo mlade, zdrave in privlačne samice, ki jim bodo lahko dale zdrave in močne potomce.

To je biološka koda zapisana v živalske in človeške gene, ki skrbi za preživetje vrste. S povečano žensko emancipacijo se ta razmerja rušijo, predvsem iz vidika organiziranosti razmerij med spoloma, kar oba spola dela bolj nesrečna. Povečuje se delež samskih žensk, ker pravijo, da je vse manj “pravih” moških, moških, ki so sposobni poskrbeti za družino. Moških, ki zmorejo več kot one. Na drugi strani se povečuje delež nezadovoljnih moških, ki jim je emancipacija vzela njihovo biološko pogojeno in tradicionalno družbeno vlogo.

Preprosto povedano, emancipacija je ženske osvobodila, vendar jih je v dobršnem delu oropala njihove ženske vloge, moškim pa je vzela dobršen del njihove moške vloge v družbi. Ženske so vse manj ženske, in moški so vse manj moški. Kar povečuje frustracije pri obeh spolih.

Precejšen del tega nezadovoljstva izhaja iz biologije, iz genskega zapisa, ki nekako od nas nezavedno “zahteva”, da je “fizično močnejši” samec tudi materialno bolj sposoben in da to vlogo tudi igra v vsakdanjem življenju. Zato odstopanja od te biološke pogojenosti v medsebojna razmerja med spoloma vnašajo večjo stopnjo negotovosti in manjšo stopnjo stabilnosti. Ženske (v dobršni meri povsem podzavestno) niso zadovoljne z moškimi, ki zaslužijo manj. In na drugi strani se moški ne počutijo dobro v razmerju z žensko, ki zasluži več. To pa seveda vpliva na manjšo verjetnost uspešnega “matchinga” in manjšo stopnjo verjetnosti trajanja razmerij, v katerih ženske zaslužijo več. Biologija in ekonomija v tem primeru delujeta v nasprotni smeri, kar determinira družbeno podoptimalne rešitve.

Ta dejstva potrjuje še vroča študija Bertrand, Pan in Kamenica (2013) “Gender Identity and Relative Income within Households” (pravkar objavljena na NBER), ki na podlagi uporabe nekaterih obsežnih uradnih anket za ZDA (denimo o mladih parih, o porabi ameriških gospodinjstev, popisi prebivalstva itd.) ugotavljajo, da velike razlike v dohodku, kjer ženska zasluži več kot moški, vplivajo na manjšo možnost uspešnega “matchinga”, manjšo stopnjo porok, večjo stopnjo nezadovoljstva v zakonu in večjo stopnjo ločitev.

Bertrandova in ostali (2013) izhajajo iz študij Akerlofa in Krantona (2000, 2010), ki izhajajo iz koncepta družbenih norm oziroma identitete različnih družbenih kategorij, ki determinirajo njihovo obnašanje. Identiteta je mišljena kot občutek pripadnosti določeni družbeni kategoriji in “poročena” s percepcijo, kako bi se ta družbena kategorija naj obnašala. To pa spet determinira ekonomsko obnašanje teh kategorij, in sicer:

They propose that identity influences economic outcomes because deviating from the prescribed behavior is inherently costly. In one application of this model, the two relevant social categories are man and woman, and these two categories are associated with specific behavioral prescriptions, such as “men work in the labor force and women work in the home” and “a man should earn more than his wife.” If deviating from these prescriptions is costly, gender identity would lead to lower labor force participation and lower earnings for women.

Nekaj ključnih ugotovitev študije Bertrand, Pan in Kamenica (2013):

We first examine the distribution of the share of the household labor income earned by the wife. Using 2008-2010 American Community Survey data on young couples […] shows that this distribution exhibits a sharp drop to the right of 0.5 – when the wife starts to earn more than the husband. This drop suggests that gender identity plays an important role in marriage formation. The other two panels […] show the counterfactual distributions that would arise if matches were formed through costly search within marriage markets defined by age, race, and education. The outcome […] stems from the assumption that both men and women prefer partners with higher income. Panel (c) depicts the distribution that would arise if men dislike women’s income once it exceeds their own. Only the distribution generated by the gender identity norms (Panel (c)) shares the key distinctive feature of the true distribution – the sharp drop at 0.5.

We next turn from the analysis of who marries whom to the analysis of whether people get married at all. Using 1970 to 2010 data from the US Census Bureau, we show that, within a marriage market, when a randomly chosen woman becomes more likely to earn more than a randomly chosen man, the marriage rate declines. This relationship continues to hold when we flexibly control for both the distribution of men’s income and the distribution of women’s income. Moreover, to fully address concerns about omitted variables, we utilize a Bartik-style instrument (Bartik 1991, Aizer 2010). We exploit the fact that historically men and women have tended to work in different industries. Based on the initial industry composition of a state and the industry-wide wage growth at the national level, we create sex-specific predicted distributions of local wages that result from aggregate shifts to labor demand that are plausibly uncorrelated with characteristics of men and women in a particular marriage market. We show that marriage rates decline when the predicted probability that a woman earns more than a man increases.

This result suggests a potential link between two important social developments over the last several decades: the relative increase in women’s income (as discussed above) and the decline in marriage rates. Indeed, marriage rates declined substantially in the US, from about 81 percent in 1970 to 51 percent in 2010 for young adults aged 25 to 39. Our estimates imply that the aversion to the situation where the wife earns more than the husband can explain 23 percent of this decline. 

Even though our results suggest that some couples try to avoid the wife earning more than the husband, this situation has become quite common. Based on the American Community Survey 3-year aggregate (2008 to 2010), the wife earns more than the husband in 26 percent of the couples where both individuals are between 18 and 65 years old. In these couples, does the violation of gender identity norms influence the quality of marriage? Using panel data from the National Survey of Families and Households, we find that the couples where the wife earns more than the husband report being less happy, report greater strife in their marriage, and are ultimately more likely to get a divorce.

Finally, we examine the relationship between relative income and the division of home production. Using the American Time Use Survey, we show that the gender gap in home production – how much more time the wife spends on non-market work than the husband – is larger in couples where the wife earns more than the husband. This result runs counter to standard models of the division of labor within the household (e.g., Becker 1973), which predict a negative relationship between the wife’s share of market income and her relative contribution to home production activities. One explanation for the observed pattern is that, in couples where the wife earns more than the husband, the “threatening” wife takes on a greater share of housework so as to assuage the “threatened” husband’s unease with the situation. The wife, of course, may ultimately get tired of working this “second shift” (Hochschild and Machung 1989), which could be one of the mechanisms behind our results on divorce.

_______

* Opozorilo:

Da ne bo pomote: v tem zapisu ne zavzemam vrednostnih sodb glede ženske emancipacije, ki jo seveda absolutno podpiram (in še več kot to). Nizam le akademske argumente, ki govorijo tudi o temnejši plati te iste emancipacije. Objektivnost in iskanje resnice je temeljni postulat delovanja znanosti.

5 responses

  1. Seveda smo v zadnjih par stoletjih že zdavnaj presegli evolucijo in se premaknili od mišic k možganom. Da je v naših genih, da moški skrbi za materialno plat preživetja družine, ženska pa za skrb za otroke, hudo dvomim. Sem že imel debato z nekom, ki kar pozna antropologijo takoimenovanih lovsko-nabiralniških družb in menda sploh ni bilo tako črno-belo, tudi ženske so bile lovke. Naloge sploh niso bile tako striktno razdeljene po žensko/moškem principu.

    Potem so prišli novi izumi, izumljene tradicije. Nove vere, monoteizmi. In v njihovih doktrinah so ženske vse po vrsti rangirane nižje od moških. Tudi moralno gledano, saj v verskih šotrijah igrajo vlogo nevarnih zapeljivk, izdajalk, itd… Ostalo je zgodovina in položaj žensk je bil vsa ta stoletja pogostokrat silno beden. Saj ni čudno, da so želele neko spremembo. Danes pa seveda živimo v zmedi, saj je bilo še dve generaciji nazaj te patriarhalnosti še zelo veliko. Spremembe so tako hitre, da bi pričakoval še več “štale” in ločitev.

  2. Jože, najprej čestitke za pogum, Ko je pred meseci prof. Matjaž Gams odprl to temo oz. pokazal izsledek raziskave, ki je dokazal, da večja emancipacija žensk vpliva na rodnost, ga je slovenska več kot stoglava linčarska drhal javno nabila na pranger. Ker je objavil izsledek neoporečne znanstvene raziskave!!!

    Emancipacija je civilizacijski dosežek. O tem ni dvoma. In o tem niti ne bi debatiral. Mene zanima nekaj drugega. Veselje ustvarjati življenje.

    Je res problem emancipacija, premoženjski status, delovne obremenitve, kariera ali so to le drugorazredni razlogi in je glavni razlog globoko v sistemu vrednot.

    Zakaj nam je bolj pomembna kariera, standard, udobnosti življenja kot potreba imeti otroke. Zakaj nam uspeh v službi ali draga potovanja pomenijo več kot igranje z otroki, branje pravljic pred spanjem, pogovori z našimi najstniki, ali spremljanje naših otrok, ki postajajo odrasli neodvisni ljudje. Zakaj se nam zdijo žrtve starševstva prevelike, v primerjavi z njegovimi radosti.

    Zaradi spremembe vrednot umira Slovenija, Evropa in razviti svet. Emancipacija je v korelaciji, ne verjamem pa, da je odločilna vzročna veza.

    Umira? Dobesedno. Čim je rodnost manjša od 2,1 populacija (brez vpliva migracijskih sprememb) začne umirati. To je matematično dejstvo, tako trdno kot je vzhod in zahod sonca. Je pa res, da traja nekaj časa, desetletja preden problem resnično “zagrize”. In zato ga je tako težko reševati. Vrsto desetletij umirajoča družba celo “profitira” zaradi manjših stroškov mladih populacij in potem čez čas relativno hitro začenja kazati obraz demografska kriza. V Evropi, Kitajski se bo to (upadanje delovne populacije in hitra rast starejših) začelo pospešeno kazati v sredini naslednjega desetletja.

    Kaj to pomeni za naše ekonomije. Velike težave. Vzorec porabe in ustrezen multiplikator je pri starejših, še posebno upokojenski populaciji, precej drugačen kot pri mlajši populaciji. Kje je največji? Pri delu populacije, ki si ustvarja dom in družino. Če se delež le-te radikalno zmanjša, se bo zmanjšal tudi potencial rast. Kapitalistične ekonomije pa brez rasti zelo težko funkcionirajo.

    Rešitve sta samo dve, priseljevanje in povečanje rodnosti. Prvo se je “uspešno” uporabljalo zadnja desetletja, dokler ni zmanjkalo bele priseljenske populacije in je delež priseljencev začel ogrožati kulturno homegenost družbe. Druga rešitev ni bila uspešna. Še najbolj se ji je približala Rusija kjer rodnost bele populacije v zadnji letih raste in je že ena največjih v Evropi. Ima to kaj veze s pravo renesanso pravoslavne cerve v Rusiji – z drugačnimi vrednotami? Ne vem, bi bilo pa zanimivo videti raziskave na to temo.

    Pri nas je rimo-katoliška cerve začela biti plan zvoza v 1.polovici 80-tih, ko je v krizi zelo hitro padla stopnja rojstev. Oblast in leva scena družbe so jo ismejali. V naslednjem desetletju se ne bo nihče več smejal. Demografski problem (ne samo dejansko ampak tudi v percepciji družbe) bo postal osrednji problem evropskih družb v naslednjem desetletju. Trije izzivi: kako zadržat lastno populacijo (glej kaj delajo avstrijci v obmejnih področjih) , kako privabiti kulturno kompatibilno tujo populacijo, kako povečati naravni prirastek domače populacije, bodo osrednja vprašanja.

    Zelo zahtevno bo. Zato ker je najtežje zamenjati kulturo oz. sistem vrednot. Kako je to izgledalo v avtomobilski industriji? Konec 70-tih je Toyota prišla s Toyota Way sistemom proizvodnje in kontrole kvalitete. Stvar je bila popolnoma transparantna, vendar je zahod rabil dve do tri desetletji, da jo je emuliral. Ker je temeljila bolj na kulturi in vrednotah kot na statističnih metodah. Novo tehniko vpelješ v nekaj mesecih ali letih, kulturo oz. sistem vrednot gradiš desetletja ali stoletja.

    Kot je dejal angleški admiral Cunningham med bitko za Kreto, ko so mu med evakuacijo iz otoka nemci potapljali ladjo za ladjo, pa je vseeno vztrajal:

    “It takes three years to build a ship, but it takes 300 years to build a tradition”.

    Upam, da bo šlo hitreje, ker nas kot naroda, nacije in kulture drugače kmalu ne bo več.

    • Meni pa se zdi, da univerzalnih rešitev za povečanje rodnosti niti ni. Rusija je mogoče neke vrste anomalija, ampak vsekakor je tam veliko tudi na tem, da vlada ponudi veliko denarja vsem, ki imajo otroke. Nekaj bo mogoče tudi na pravoslavni cerkvi, ampak če gremo v podrobnosti, je to vprašanje.

      Dejansko, če gledamo stvar širše, je padec rodnosti povezan z dvigom standarda in razvojem države. Tudi v tradicionalnih družbah, ki so se ekonomsko razvile, je rodnost v zadnjih recimo 40 letih zelo padla. Tudi države, za katere teka na prvi pogled ne bi mislili, kot sta Savdska arabija (padec iz 5.8 na 2.3) in Iran (6.2 na 1.6) pa tudi Indija in Kitajska (no Kiajska zaradi zakona).

      Po drugi strani imamo 10 najvišjih rodnosti v srednjeafriških državah (tako muslimanskih, kot krščanskih). Vsem pa je skupno da so med najrevnejšimi državami sveta.

      Tako da po mojem mnenju gre pri tem za to, da rodnost drastično pade, ko imeti otroka (ali več otrok) postane manj sebična odločitev od ne imeti otrok.

  3. Marko,
    ekonomska neodvisnost, emancipacija, razvoj,… oblikujejo vrednote.

    Ja, in te vrednote pač trenutno delajo proti biologiji in proti demografiji. Tak sistem seveda ni vzdržen.
    Naš egoizem nas bo ugonobil..

    Potrebno bo delati na spremembi vrednot, saj sami ukrepi za spodbujanje rodnosti (dolgi porodniški dopust, deljen starševski dopust, otroški dodatek, olajšava, …) ne delujejo. Trend natalitete se je v Sloveniji leta 2003 sicer obrnil spet navzgor, vendar ne zaradi spremembe vrednot, pač pa zaradi trka v biologijo (zaustavitev trenda odlaganja prvega materinstva v prihodnost zaradi približevanja zgornji meji fertilnosti žensk).

    Mogoče bodo delovali dobri zgledi in prikrita propaganda prek medijev (v stilu holivudskih filmov, ki širijo jasna propagandna sporočila, preoblečena v filmsko zgodbo).

  4. Ups, tole so pa teme, kjer se hitro zdrsi.
    Ker eno je nivo partnerskih odnosov in tega, kako emancipirana ženska na eni točki (nekje okoli tridesetega) individualno ugotovi, kako je nabor zanimivih moških relativno ozek – in od tu naprej je prostor za večjo artikulacijo nezadovoljstva. Se mi zdi, da so bile ženske v naših kulturi na eni točki vedno razočarane nad svojim življenjem, samo ni bilo ravno družbeno sprejemljivo to izraziti in so namesto tega tiho trpele in upoštevale tisto, kar so jim rekle mame (malo potrpi in stisni zobe) – česar pa je sedaj manj. Ampak to je materija, ki jo je trg že zdavnaj zaznal in kapitaliziral – od mase ženskih revij (Cosmopolitan in njegovi kloni) do knjig za samopoč. V tem kontekstu je gamsovski donesek samo prikaz, kako nizko se da priti.
    To je še vedno pretežno zasebni nivo – in ko uporabljam ta termin, seveda upoštevam, da so v vsakem indivudalnem problemu vedno vključeni vsi elementi socializacije, skratka, vsak naš zasebni problem je v zadnji instanci vedno situacija, ko se naša notranjost srečuje z vso družbo.
    Drugo je družbeni problem enakih možnosti: tu je seveda tisto od enakih plač in zlasti tega, koliko so ženske prisotne na vodilnih mestih. Ker je tako, da se bodo stvari bistveno spremenile takrat, ko bo postalo konsenzualno nesprejemljivo, da je v vodstvih malo žensk, da se na slikanju EU pokaže samo Angela Merkel in potem ena ekipa v modrih in sivih oblekah in kravatah. Ker impulz z vrha funkcionira. Vedno. Meni je tozadevno najbolj simpatična skupinska fotografija trenutne španske vlade, kjer je več žensk kot moških in glej-ga-zlomka, zadeva funkcionira:-).
    In potem problem enakih možnosti še naprej: sem zelo prepričana, da so moški (vsaj tisti v srednjih leih in mlajši) zelo motivirani za to, da se upošteva njihova zasebna sfera in da so aktivni partnerji in očetje. Da vzgajajo otroke, jemljejo porodniške in starševske dopuste, hodijo na govorilne ure, da ne delajo čez vikende in ob večerih, ker je takrat čas za družino in da jih začenja motiti to, da se jih na kadrovskih razgovoroih nikoli ne vpraša, kako usklajujejo družinske in profesionalne obveznosti (ker ženske smo to vprašanje slišale na čisto vseh razgovorovih).
    S tem, da ne velja ostati na format žensko-moški odnosi in predpostavljati, da so družine narejene samo na tej bazi. Pa da ne omenjam težav parov pri posvojitvah.
    Je pa tako, da je stvar enakih možnostih iz istega vrednostnega paketa, kot so vrednote napredka in spoštovanja ljudi. Skratka iz tistega paketa, ki zavrača konservativizem. Ob razrastu konservativizma na vseh področjih, je tudi vrednota enakih možnosti napadena in jo je treba braniti.
    Ampak tudi na moderni strani vrednostnega spektra – ob današnji prekarnosti je odločanje za družino čisto področje znanstvene fantastike. Brez rednih služb in brez vzdržne stanovanjske preskrbe in brez otipljivih znakov, da se stvari spreminjajo, bo mlad človek trikrat premislil in potem tako partnerstvo kot družino odložil za enkrat v prihodnost. Ljudje, ki so kakih 20 let mlajši od mene, se mučijo čez življenje na način, ki je bil moji generaciji (ko smo se prebili iz jugoslovanske hiperinflacije in prva leta mlade države, kjer smo itak vsi verjeli, da bo kmalu bolje), prihranjen.

    Pa še nekaj je: kultura, ki odganja starejše (vse svoje odraslo življenje gledam, kako se je starejšim najprej “kupovalo leta”, pa kako se jih motivira, da se hitro upokojijo, samo da ne bremenijo stroškov dela…) tudi zelo hitro odvrže mlajše ljudi. Je tako (doživela tudi sama), da je bil človek najprej (še iz časov, ko si dobil redno službo za nedoločen čas) perspektiven, tam nekje pri 35-letih je doživel neka napredovanja, potem je šla krivulja navzgor, pri 40-ih so živeli v čudni iluziji, da bodo samo še napredovali, potem je pa pri kakih 46-letih prišlo bodisi napredovanje do višjih vodstvenih nivojev – ali pa se to ni zgodilo in pri 48-ih so bili ljudje že out of the game. Sicer se je to bolj dogajalo moškim, ampak ne bistveno bolj kot ženskam. Kultura, ki ljudi doživlja kot potrošni material (in to neoliberalistična kultura je), nima perspektive. Sicer optimistka v meni pravi, da se tudi tale kultura končuje, oziroma se bo končala takrat, ko bodo današnji 46-letniki ugotovili, da nimajo dovolj vez in poznanstev za zaposlitev svojih otrok in da nimajo dovolj vez in poznanstven za zagotovitev ustrezne oskrbe za svoje ostarele starše.

    Torej, dokler bo še kolikor toliko aktivna kultura, ki na ljudi gleda kot potrošni material, bolje ne bo. Ko se bo spremenilo – sicer se v ozadju to spreminja – končno – pa tudi ne bo mleka in meda
    v presežkih. Moramo pa vedeti, da tudi bistveno izboljšanje zaposlitvenih (vključujoč idejo, da je normalno, da ljudje delajo redno in za nedoločen čas polovični delovnik) in stanovanjskih možnosti ne bo rešilo demografskih vprašanj, ne da bi ob tem vključili tudi migracije. Slovenija je po drugi svetovni vojni rasla tudi zaradi zelo posrečene integracije ljudih iz drugih koncev Jugoslavije in namesto, da bi se desetletja kasneje iz tega kaj naučili…se eni pač niso. Ker je tako, da so se ljudje vedno selili in demografsko obstajajo kulture, ki so dlje časa zdržale zaradi tega, ker so akcepitrale selitve. Pisano je lepo. Jaz sicer vedno, kadar mi gre kak šovinist-rasist in kar je še tega, fino na živce, povem, da so najstarejše ostanke človeka našli v Afriki in da smo tehnično gledano, vsi od tam, vprašanje je samo, v kateri migracijski generaciji je bila tvoja rodbina.

    Skratka, ni druge, da se naučimo bolj spoštovati in bolj zagotavljati enake možnosti. Ob tem mi kot najboljša praksa pride na misel primer Španije (sem jo že enkrat omenila v tekstu), ki enake možnosti promovira od nove ustave 1978 naprej in skozi leta in desetletja so se učinki pokazali. Na najbolj robustnem standardu, ki pokaže, da je v Španiji najmanj družinskega nasilja v EU, pa do vseh bolj sofisticiranih zadevah, od tega kolikor toliko enakomernega zasedanja pomembnih položajev do zelo zelo spoštljivi medsebojni komunikaciji in pripravljenosti medsebojne pomoči.

    In ko človek takole razpreda, se vedno znova pokaže, kako se od ženske teme vedno pride na temo depriviligiranih in teme razvoja družbe v večjo enakost. V tem je tudi največja sociološka moč ženskih študij in kasneje študij spola, ker se nikoli ne ustavijo zgolj na ženskah.

    Drugače pa, če človek ni ženska, je manjša verjetnost, da se mu bo zgodilo, da bo hodil na preventivne mamografske preglede v kontejner (ki stoji za stavbo čisto spodobno velikega onkološkega inštituta), pa da bo moral, če bo redno hodil na preglede odvzema brisa, ki ga je treba delati vsako leto, dva odvzema brisa za zgodnje odkrivanje predrakastih tvorb plačati sam, šele tretjega po plačal ZZZS (ker najprej se varčuje na ženskah).

%d bloggers like this: