Kako naj slovenska podjetja izplačujejo nemške plače?

Drago Babič

Pred kratkim sva s kolegom Damijanom na tem blogu in v Sobotni prilogi Dela pisala o tem, kako bi morala država prevzeti bolj odločno vlogo pri vlaganjih v razvoj in raziskave in pri prenosu raziskovalnih dosežkov v proizvodno in tržno uporabo. To je nujno predvsem zato, ker so naša podjetja premajhna in preslabo povezana, da bi sama zmogla velika vlaganja v razvoj, predvsem v bazične raziskave, ki so potrebna, da dosežejo tehnološki in posledično razvojni preboj. Taka vlaganja denarnih in kadrovskih virov zmorejo le velika mednarodna podjetja.

Če so naša podjetja za kaj takega vsako zase premajhna, pa je celotno gospodarstvo Slovenije vsaj po kvantitativnih podatkih dovolj veliko. Če bi bila slovenska podjetja ob pomoči države ustrezno organizirana, bi lahko pri razvoju delovala kot eno veliko mednarodno podjetje, ki tehnološke in posledično razvojne preboje zmore. Da bi lažje ponazorili ta problem, v nadaljevanju podajam primerjavo dveh velikih nemških podjetij, BASF in BMW, ki tak razvojni napor zmoreta, s celotnim slovenskim gospodarstvom. Na sliki so podani podatki o velikosti podjetij po prodaji, kapitalu, zaposlenih, investicijah in njihovih vlaganjih v RR ter rezultatih, ki jih na tej podlagi dosegajo.

BMW-BASF

Vir: Ajpes, poslovna poročila podjetij za leto 2017, lastni preračuni

Iz podatkov je razvidno, da imata nemški podjetji približno isto velikost po celotnem prihodku, kapitalu in stroških dela kot celotno slovensko gospodarstvo, tudi znesek investicij v osnovna sredstva je približno enak. Torej so inputi podobni. Če pa pogledamo rezultate, se razlika začne hitro povečevati. Že EBITDA je pri nemških podjetjih za 50 do 80% višja, čisti dobiček za lastnike do dva in pol krat višji, celo davkov državi plačujeta nemški podjetji do 3-krat več kot vsa slovenska podjetja skupaj. Nato pa sledi veliko razkritje od kod take razlike:

Nemški podjetji vlagata v razvoj in raziskave tri do osemkrat več, kot vsa slovenska podjetja skupaj

Ta vlaganja jima tudi omogočajo doseganje bistveno višje produktivnosti, saj zaposlujeta le četrtino delavcev, ki zato prejmejo štirikrat večje plače na zaposlenega od slovenskih. Osnovni razlog za tak poslovni učinek je, da nemški družbi uspeta prodajati svoje proizvode po bistveno višjih cenah, kot v povprečju naša podjetja. Mogoče je pri doseganju visokih cen nekaj psiholoških učinkov v smislu »Made in Germany«, vendar je kljub vsemu pri cenah prevladujoč vpliv tehnične odličnosti, ki lahko nastane le na podlagi intenzivnih vlaganj v razvoj. Kdor je kdaj vozil BMW-ja in pozna njegovo vozno dinamiko, dobro ve, kaj mislim. BMW je enostavno nekaj več kot KIA in to razliko je pripravljen plačati marsikateri kupec.

BASF svojih kemičnih proizvodov ne prodaja končnim potrošnikom, ampak pretežno drugi industriji, kjer znajo kupci dobro presoditi, ali lastnosti teh proizvodov odtehtajo njihovo ceno. Skratka, v ceno njunih proizvodov je vgrajena dodatna kvaliteta, ki je nastala na podlagi raziskav in razvoja. Res je, da sta ti podjetji, BASF in BMW, tudi za Nemčijo nadpovprečno veliki in uspešni, kaj šele za nas, vendar si moramo tudi mi dati za vzgled nadpovprečno uspešne, kajti le tako jih bomo postopoma ujeli. Če takih ambicij ne bomo imeli, bomo le capljali za velikimi, kar, razen redkih izjem, počnemo sedaj kot dobavitelji sestavnih delov in se bomo morali sprijazniti s podrejenim položajem in precej nižjimi plačami tudi v bodoče.

Kdo bo rekel, posnemajmo jih in dvignimo vlaganja v RR, pa bomo imeli vsi nemške plače. Tako enostavno to ne gre. Najprej, takih vlaganj si čez noč in iz obstoječih virov ne moremo privoščiti, to mora postati proces, ko vsako leto iz dobičkov namenjamo za ta namen nekaj več. Poleg tega samo povečevanje vlaganj v razvoj in raziskave kar tako in na počez še ne bo dalo ustreznih rezultatov. Potrebno je najprej izboljševati kvaliteto bazičnih raziskav na prednostnih področjih (kjer ne zaostajamo veliko za nemškimi raziskovalci), predvsem pa organizacijsko optimizirati proces prenosa raziskovalnih dosežkov v tržne proizvode. Na tem področju bistveno zaostajamo za Nemci in drugimi razvitimi državami in tu bi morala biti podjetja in država bolj odločna.

Da bomo do leta 2030 dosegli povprečno stopnjo razvitosti Evropske unije in s tem nemške, ali vsaj povprečne evropske plače, kot si je zadala za cilj Strategija razvoja Slovenije do leta 2030, bomo morali bistveno povečati vlaganja v RR in izboljšati prenos raziskovalnih dosežkov v tržne proizvode, o čemer v zadnjem času piševa s kolegom Damijanom v kar nekaj člankih.

%d bloggers like this: