Leto dni kasneje. Ponavljam do pike enako:

Ni jadranja brez TBF. Sploh pa ne tam okrog Visa.

In njihovih tekstov, ki ubijajo zaviti v blagi melodiji poznopopoldanskega maestrala in post-tretjega drinka. Dišijo na neke druge čase.

I ove stare melodije bude memorije
Čiste nostalgije, i ne znan šta mi je
Stari s bafama, stara s ogromnon trajnon
Sestra i ja cili umazan slajon
I sve je daleko i tajno
Al ditetu sve je sjajno
Znan i onda nije sve bilo bajno
Al pari mi se puno lipše
I ove kapi kiše ka da šapću “nikad više”

Jer sve prolazi, ostaje samo u nama
U srcima, u umu i fotoalbumu
Priča svaka slika, da ne zaboravin nikad
Nasmijana lica nekih starih prika
Nekih nema više, ostale su sjene
Mora bit da je s njima nesta i dio mene
Al vrate ga kiše i vitar s juga
Neka stara pisma, nostalgija i tuga

Nadaljujte z branjem→

Kratka predstavitev ključnih poudarkov glede nujnosti kratkoročnega in srednjeročnega spodbujanja agregatnega povpraševanja:

… men’ je pa sam’ važn’, da redno službo bi imel …

Odlična priredba!

Če je kdo pričakoval hiter odboj gospodarske aktivnosti po ponovnem odprtju gospodarstva v začetku maja, torej V-krivuljo recesije, se je krepko uštel. Če je v drugi polovici maja kazalo na zvezno okrevanje, pa sta zadnji teden maja in drugi teden junija z odbojema navzdol pokazala, da je bila V-oblika recesija mokre sanje nekaterih in da bo okrevanje zelo počasno. Poraba EE se je v sredini junija vrnila nazaj na raven, ki je okrog 14% nižja kot lani v istem tednu. Industrija deluje s kapacitetami, ki so zasedene za eno sedmino manj kot lani v istem času.

Če ne bo prišlo do masivnega in med državami usklajenega spodbujanja agregatnega povpraševanja, o čemer govorim že od začetka te krize, se bo ta recesija ustalila in se spremenila v trdovratno recesijo z dolgim dnom. To pa pomeni, da bodo podjetja začela masovneje  odpuščati zaposlene, ki jih imajo na čakanju ali na skrajšanem delovnem času. Čas za masovno spodbujanje povpraševanja je zdaj! Začeti je treba tudi z uvedbo začasnega univerzalnega temeljnega dohodka.

Jasmina Držanič

V prvem delu sem povzela, koliko sredstev je Komisija Evropske unije pripravila za ojačitev svojih članic po Covid-19. V upanju, da bi  tema zaintrigirala več ljudi, navajam nekaj »teaserjev«.

1. Next Generation EU je ukrep, ki bo tri leta financiral programe in projekte, če pa bo kakšna stvar imela daljšo ročnost, potem je potrebno te programe nujno kombinirati z drugimi nepovratnimi viri, ki bodo trajali dlje časa. Če ne bo že v štartu opredeljenih tudi drugih virov, ki bodo trajali dlje časa, potem se bo NextGeneraton EU bolj slabo uporabil. Ne zaradi tega, ker bi bila kakšna formalna prepoved, temveč zaradi same narave programov in projektov. Da bo bolj razumljivo, ponazarjam s primeroma. V Sloveniji je jasno, da je potrebno vzpostaviti infrastrukturni sklad za dolgoročno financiranje gradnje infrastrukturo. Dolgoročno pomeni vsaj 15 let. Torej, če se del nameni iz vira Next Generation EU, moramo hkrati opredeliti tudi finančne vire, ki bodo obstajali tudi po tem, ko bo vir Next Generation EU usahnil. Podobno je s programom, ki je bil pred Covid 19 tarča kritik – Nacionalni energetsko podnebni načrt. Morda se je malo pozabilo, ampak nove energetske objekte bo ta država potrebovala in tudi to bo treba financirati. V enem delu lahko z Next Generation EU, ampak dolgoročno bo potrebno vzpostaviti še druge vire. Torej, morajo se narediti sheme sistemskega dolgoročnega financiranja. Nadaljujte z branjem→

Marca letos se je evropska komisija nenadoma splašila. Začela je iskati svetovalce za študijo, ki bi pojasnila razloge za dramatičen upad naložb poslovnega sektorja v Sloveniji. V obdobju pred finančno krizo in pred tistim predkriznim investicijskim bumom, v letih 2000 do 2005, so skupne investicije slovenskega poslovnega sektorja znašale od 16 do 17 odstotkov BDP, nato pa so po finančni krizi, v obdobju 2010–2018, dramatično upadle na raven okoli 10 do dobrih 11 odstotkov BDP. Kljub izjemno visoki gospodarski rasti v zadnjih treh letih se investicije niso pobrale. Kaj se torej dogaja, da so slovenska podjetja nehala investirati?

Zadeva je res skrb zbujajoča, ko si pogledate podatke od blizu. Škoda, da vam ne morem pokazati slike, ki najbolj plastično pokaže to dramo. V prvi polovici prejšnjega desetletja (pred investicijskim bumom v letih 2005–2008) so bila slovenska podjetja relativno glede na BDP med investicijsko najbolj aktivnimi v EU. Skupaj so v povprečju investirala za 4 do 5 odstotnih točk BDP več od povprečja držav EU-27 in za 2 odstotni točki BDP več od štirih naših največjih konkurentov v srednji Evropi (Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska).

Nadaljujte z branjem→

Eksogeni šok korona pandemije, ki utegne letos odnesti med 6 in 10% BDP posameznih držav, je zahteval bliskovito in izdatno protikoronsko pomoč držav. Ta pomoč seveda zahteva veliko povečanje proračunskih deficitov v velikosti približno eno-in-pol do dvokratne vrednosti izpada BDP (ker bodo tudi po okrevanju fiskalni prilivi nekaj časa nižji). Problem teh povečanih deficitov pa je, da močno povečajo javni dolg držav, zaradi česar lahko mnoge članice EU zaidejo v težave s financiranjem tega dolga. Zaradi tega je na pomoč priskočila Evropska centralna banka (ECB), ki je marca dala na voljo program odkupovanja državnih obveznic (PEPP) za pomoč v boju proti pandemiji v višini 750 mlr evrov in ga nato junija povečala še za 600 mlr evrov. S tem ECB pomaga zadrževati obrestne mere članic EU na nizki ravni in tako preprečiti, da bi prišlo do likvidnostnih ali celo solventnostnih težav posameznih članic EU, kot se je to zgodilo po letu 2010. Dokler ni intervenirala ECB pod vodstvom Maria Draghija in začela odkupovati državnih obveznic.

V tej točki pa se začne bitka za interpretacijo. In sicer: prvič, je ta pomoč ECB dejansko zastonjsko kosilo ali pa bo to kosilo potrebno plačati z visoko inflacijo (ali celo hiperinflacijo)? In drugič, ali lahko ECB monetarno financira te povečane javne dolgove in jih državam ne bo treba nikoli vrniti?

Nadaljujte z branjem→

Tole je dodatek k lažjemu razumevanju današnje kolumne v Dnevniku.

V obdobju pred finančno krizo in pred tistim predkriznim investicijskim bumom, v letih 2000 do 2005, so skupne investicije slovenskega poslovnega sektorja znašale med 16 in 17% BDP, nato pa so po finančni krizi, v obdobju 2010-2018, dramatično upadle na raven med 10 in dobrih 11% BDP. Kljub izjemno visoki gospodarski rasti v zadnjih treh letih se investicije niso pobrale.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Živimo v intenzivnih časih. Na eni strani imamo toliko političnih dogodkov, da jih komaj uspemo absorbirati. Po drugi strani imamo skozi porabo elektrike signal, da se gospodarstvo ne vrača na obsege pred Covid-19.  Zato je v ozadju ostala tema, ki bi morala biti nosilna za celo državo, pa žal še ni. V informacijah se sramežljivo pojavlja ključnik #VFO in tole pisanje je namenjeno razlagi, kaj ta ključnik pomeni. VFO je kratica za večletni finančni okvir Evropske unije (klasični proračun). Vendar je tega sedaj nujno brati še z dvema ukrepoma, ki sta posledica Covid-19.

Komisija EU je 27. maja 2020 objavila, da bo za ponovni zagon ekonomije dodala nov finančni instrument, ki sliši na ime Next Generation EU.  V tem sklopu je za Slovenijo namenjenih 5 milijard EUR, približno polovica skozi nepovratni del in polovica skozi povratni. Ampak to še ni vse.

Nadaljujte z branjem→