Lockdown fatigue: Kontraproduktivnost dolgih lockdownov

Kot ugotavlja večina študij, so lockdowni (zaprtja javnega življenja) učinkovit način omejevanja širjenja virusa. Vendar, in to je ključno, pogoj za njihovo uspešnost je, da ti lockdowni uvedeni čisto na začetku epidemije ob majhni razširjenosti virusa ter da so kratki in ostri, denimo 3-4 tedne, podobno kot v prvem valu epidemije (v povprečju pride do vrha okužb 10 dni po začetku lockdowna, po 20 dneh pa epidemija izveni). Raziskovalci IMF so tudi pokazali, da imajo kratki in ostri lockdowni manjše negativne ekonomske stroške kot blažji, vendar daljši lockdowni.

No, pravkar pa je bila objavljena študija (Goldstein, Levy Yeyati & Sartorio (2021): Lockdown fatigue: The diminishing effects of quarantines on the spread of COVID-19), ki na populaciji 152 držav za obdobje od začetka epidemije do 31. decembra 2020 ugotavlja, da imajo dolgi lockdowni “upadajoče učinke”. Preprosto rečeno, z dolgimi lockdowni se njihova učinkovitost zmanjša, saj jih ljudje po nekaj mesecev trajajočih zaprtjih javnega življenja in prepovedih druženja pospešeno na različne načine zaobidejo in poiščejo načine za zasebna druženja. Pri tem pa lahko trpi upoštevanje zaščitnih ukrepov, tudi iz kljubovanja osovraženim ukrepom, kar ima negativni vpliv na dinamiko okužb. Po domače, lockdowni po določenem času postanejo kontraproduktivni in njihova učinkovistost v primeru podaljševanja ali ponovnega uvajanja je zelo amjhna (daljši povzetek študije je spodaj).

Gre za človeško psihologijo. Na to “epidemiološko utrujenost” so že novembra opozorili najboljši slovenski epidemiologi in o tem je prejšnji teden ponovno govoril tudi epidemiolog Mario Fafangel. Tudi zaradi tega je posvetovalna skupina za Covid pri koaliciji KUL že decembra predlagala, da je treba odpraviti nesmiselne zaščitne ukrepe (denimo nošenje mask na prostem) in nesmiselne omejevalne ukrepe (policijska ura, omejitev gibanja med občinami in regijami), da je treba ponovno odpreti šole in storitvene dejavnosti (na varen način) ter da je treba komunikacijo z ljudmi postaviti na povsem drugačne temelje (empatično nagovarjanje, priporočila namesto prepovedi).

Non-Pharmaceutical Interventions (NPIs) have been for most countries the key policy instrument utilized to contain the impact of the COVID-19 pandemic. In this paper, we ask ourselves to what extent have NPIs and reductions in social mobility been effective in reducing the spread of COVID-19, and in improving the pandemic’s epidemiological outcomes.

In this article, we conduct an empirical analysis of the impact of these policies on the virus’ transmission and death toll, for a panel of 152 countries, from the start of the pandemic through December 31, 2020. We find that lockdowns tend to significantly reduce the spread of the virus and the number of related deaths.

We provide evidence that restrictions had a significant effect in the first weeks after their introduction. The effect of boosting NPIs on an estimate of the daily reproduction number 𝑅! 1 peaks at about 10 days and disappears at about 20, consistent with a significant contribution to reducing the incidence of the pandemic. However, the initial effect cannot be replicated over time: after 120 (continuous or discontinuous) days or strict lockdown, the response flattens to a point that, even at its peak, it fails to reduce the spread significantly. A similar pattern is found when we measure impact in terms of cumulative or daily deaths per million. This suggests that restrictions applied for a long period or reintroduced late in the pandemic (for example, in the event of a resurgence of cases) would exert, at best, a weaker, attenuated effect on the evolution of cases and casualties. We find a similar pattern when we use mobility as the proxy for the mobility-related NPIs instead of an index of containment measures.

Part of the fading effect of quarantines could be attributed to an increasing non-compliance with mobility restrictions, as reflected in our estimates of a declining effect of lockdowns on measures of actual mobility. However, we additionally find that a reduction in de facto mobility also exhibits a diminishing effect on health outcomes, which suggests that lockdown fatigues may have introduced broader hurdles to containment policies.

Overall, we conclude that restrictions played a role early on the pandemic but had a transient effect that will be hard to replicate going forward.

Vir: Goldstein, Levy Yeyati & Sartorio, Lockdown fatigue: The diminishing effects of quarantines on the spread of COVID-19, Februar 2021

3 responses

  1. Pozabljajo se 2 stvari.

    Prva, da je zelo verjetno, da je prišlo do širjanja virusa že daleč pred uradnim začetkom. To kažejo tako analize vzorcev odpadnih voda v Italiji jeseni 2019 kot tudi že pojav netipičnih pljučnic v Italiji in ZDA v istem času kar kaže npr izjava Richardson-a šefa CDC v USA iz februarja 2020. Virus se je verjetno nemoteno širil in postal endemičen preden smo sploh zaznali prve primere. Verjetno je ukaj vprašljiva tudi hud val gripe v januarju 2020. Pri nas je v družini, z istimi znaki kot jih ima sedaj Covid-19 v 2. tednu januarja zbolelo 5 od 6 članov družine – vsi razen mene. Vzet je bil bris. Kljub večkratnemu vztrajanju nam v začetku niso hoteli povedati rezultata, da bi na koncu vseeno povedali, da ge za influenzo A. To je tista bolezen, ki jo dostikrat RT PCR test zamenjuje s Covid-19.

    Strogi lockdown verjetno izvajaš takrat, ko je vir znan, relativno omejen, na samem začetku in gre za zelo hudo bolezen kot je npr Ebola ali Denque fever (ki opravičuje enormen strošek lockdown-a), ne izvajaš ga zaradi novega seva gripe, čemur je Covid-19 najbolj podoben.

    Drugo je pojavljanje v okolici. Katere edržave imajo v 2.valu hude težave? Mnoge med njimi (Baltske države, Češka, Slovenija,..), ki so bile v 1. valu relativno šibko prizadete in so imele strog lockdown.. Če je virus endemičen pri sosedu s katerim imaš (in ne more biti drugače kot to) tesne stike, ti strog lockdown nič ne pomaga. Prej ali slej ga boš fasal kasneje.

    S tem virusom se je potrebno naučiti živeti. Tu je lockdown mogoče naredil več škode kot koristi. Verjetno so v Evropi samo Švedi in Belorusi res vedeli kaj delajo (drugi, tudi pri nas so večinamo samo opirali ostale). S tem, da bi morali Švedi verjetno bistveno bolje zaščititi ostarele. Je pa pri njih bil problem to, da so večino strežnega osebja v domovih za ostarele predstavljali imigranti iz toplih in suhih področij, ki so zaradi neprebolenih grip in prehladov (tj. brez background immunity) in temnejše polti sami predstavljali eno največjih žrtev in prenašalcev Covid.

    Belorusi tega problema niso imeli. Njim je večina te populacije umrla že med 2.sv vojno, ko so imeli s skoraj 25% verjetno eno izmed največjih stopenj žrtev vojne.

  2. Odlična analiza »Kako moderna država vpliva na razvoj in širjenje množične histerije« za tiste, ki jih COVID histerija še ni prevzela. Nekaj izsekov analize:
    Nedavni razvoj informacijske tehnologije in zlasti uporaba družbenih medijev, upad religije, so družbe naredile bolj nagnjene k razvoju množične histerije.
    Pravzaprav so množični mediji širili paniko, tako da so SARS-CoV-2 predstavljali kot nevarnost brez primere. Presežek novic COVID-19 je povzročil tesnobo in paniko, imenovano tudi »glavna stresna motnja«.
    Podcenjevanje grožnje in ne ukrepanje ima velike politične stroške. Nasprotno pa sta pretiravanje in drzen poseg države politično privlačnejša. Če se izkaže, da je eksistencialna grožnja res tako velika, politike lahko proslavimo kot junake. Če se na koncu izkaže, da so stroški teh ukrepov preveliki v primerjavi z dejansko nevarnostjo, potem politikom ni treba kriti stroškov napačne odločitve. Politiki zato pretiravajo z nevarnostjo in uvedejo pretirane ukrepe, imenovane tudi pretirana reakcija politike, kar je ugodno za nastanek in rast množične histerije.
    Množična histerija ima lahko ogromne javnozdravstvene stroške v smislu psihološkega stresa, tesnobe in celo fizičnih simptomov. Tem stroškom je treba dodati še posredne škodljive vplive na zdravje zaradi alkoholizma, samomorov ali škode zaradi odloženega zdravljenja in zapoznelega prepoznavanja bolezni. Neuspeh politik v množični histeriji lahko vodi v gospodarski upad in revščino, kar posledično negativno vpliva na javno zdravje in pričakovano življenjsko dobo.
    https://www.mdpi.com/1660-4601/18/4/1376/htm

%d bloggers like this: