Razumnik in intelektualec, ki bi mu kot družba morali res prisluhniti.

Drago Babič

Povzetek

Menim, da so tako izdatni investicijsko/stroškovni načrti zmanjševanja rabe energije, vsaj v gospodinjstvih, nerealni. Tak način izdelave Podnebne strategije in NEPN, ki se ponavlja tudi na drugih področjih, da  brez nekih vnaprej določenih ekonomsko tehničnih kriterijev nizamo ukrepe in seštevamo stroške, ki jih bodo povzročili, ni primeren. Tako smo dobili stroškovnik vseh podnebnih ukrepov do leta 2050, objavljen v prilogi osnutka Podnebne strategije, ki znaša 66 do 72 milijard oziroma 4-5% BDP letno do leta 2050. Ob tako skromni rasti BDP, kot jo napovedujejo strokovnjaki iz IJS (1,3% letno), bi nas taki finančni napori preveč obremenili, zato vsi ukrepi ne bodo izpeljani v celoti in tako ne bomo dosegli končnega cilja, to je 100%-nega razogljičenja naše družbe do leta 2050.

Preden potrjujemo take drage načrte, bi bilo primerneje poiskati drugačen koncept energetike, ki bo zahteval manjša vlaganja in zagotovil cenejšo energijo.

Nadaljujte z branjem→

V študiji Auriol, Friebel & Wilhelm (2019) ugotavljajo, da kljub temu, da so približno tretjino doktoratov znanosti iz ekonomije v ZDA v zadnjih nekaj desetletjih naredile ženske, je bilo leta 2017 manj kot 15% rednih profesorjev v ZDA ženskega spola. Ugotavlja, da imajo evropske države v primerjavi z ZDA sicer večji delež rednih profesoric v svojih raziskovalnih institucijah (čez 20%), vendar so stopnje napredovanja primerljive na obeh straneh Atlantika. V Evropi obstajajo precejšnje razlike, saj so nordijske države in Francija na področju enakosti spolov dosegle veliko več kot na primer Nemčija in Nizozemska.

Zanimivo pa je predvsem to, da imajo boljše univerze (po številu citatov) manjši delež rednih profesorjev ženskega spola. Vendar pa se zgodba ne začne pri procesih napredovanja, ampak že na osnovni ravni – boljše univerze že v osnovi zaposlujejo manjši delež žensk. Zaenkrat ni dobre razlage tega fenomena pri ekonomiji, ki bistveno odstopa tudi od ostalih družboslovnih ved. Ni jasno, ali do tega prihaja, ker se manj ženske odloča za akademski poklic v ekonomiji ali pa so manj uspešne v procesih rekrutiranja zaradi morebiti seksističnih predsodkov izbirnih komisij.

Fenomen seksizma v ekonomiji torej ostaja nepojasnjen. No, vsaj za mojo matično institucijo, ekonomsko fakulteto v Ljubljani, ne bi mogli reči, da je seksistična, saj je spolna struktura zelo izenačena. Nadaljujte z branjem→

Nemški imunolog Michael Meyer-Hermann predlaga prilagoditev strategije cepljenja – prioriteta naj bi namesto na starosti temeljila na kriteriju števila kontaktov. Dosedanja strategija cepljenja najprej najstarejših je sicer zmanjšala hospitalizacijo in umrljivost, ni pa bistveno vplivala na zmanjšanje pojavnosti okužb, saj imajo najstarejši najmanj kontaktov. Seveda mora vsaka strategija upoštevati oba kriterija, torej zaščito najranljivejših skupin, nato pa se skupino z največ kontakti. Pri slednjih gre za zdravniško osebje, učiteljsko osebje, zaposlene v ključnih javnih storitvah, pa tudi zaposlene v trgovinah, servisnih dejavnostih in gostinstvu, kar omogoča ohranitev odprtosti teh dejavnosti tudi v primeru eskalacije tretjega vala epidemije.

Germany should prioritize people for coronavirus vaccines by the number of their social contacts rather than their age, immunology expert Michael Meyer-Hermann told local media on Sunday. Meyer-Hermann, from the Helmholtz center for Infection Research in the central German city of Braunschweig, told the Berlin-based Tagesspiegel newspaper that first giving vaccines to those with the most contacts “would have a much greater effect.”

He pointed out that the plan followed by Germany and most other countries of vaccinating the elderly and most vulnerable first had reduced the number of deaths, but had not had a significant impact on the pandemic as these people tended to have the fewest social contacts.

Vir: Deutsche Welle

Nekaj poudarkov iz intevjuja v Objektivu:

Kakšna je vaša ocena, zakaj je razpadla vlada Marjana Šarca?

Razpadla je zaradi kompleksne politične strukture, zaradi razdrobljenosti strank na sredini. V sredini političnega prostora imamo izgubljeno generacijo volivcev in političnih strank, ki si že leta prizadevajo sestaviti prepričljivo zgodbo, a se vsakič znova sesuje v prah. Ni več prepričljive vsebine. Vemo, da je bila ZSMS in nato LDS zelo heterogena skupina ljudi, ki pa so imeli bogato notranjo razpravo in razvojno vizijo, ki je bila osredotočena na tranzicijo v sodobno demokratično družbo in tržno gospodarstvo in vstop Slovenije v EU. Po letu 2004 je LDS zgodba razvodenela, v nastali politični vakuum pa so kasneje skušali vstopiti novi projekti, za katere je bilo značilno, da gre za stranke okrog enega človeka. Imeli smo Pozitivno Slovenijo, Stranko Alenke Bratušek, pa Stranko Mira Cerarja in zdaj na koncu Listo Marjana Šarca. Imeli smo inflacijo novih strank in novih imen, njihov osrednji problem pa je bil, da niso prinesli vsebine. Na volitvah 2018 se je zato izkazalo, da ljudje nimajo koga voliti, zato imamo tako razpršene glasove in od volitev do volitev nižjo volilno udeležbo, nazadnje smo se ustavili pri 52-odstotni volilni udeležbi.

Razpršenost glasov je posledica neizdelane strankarske ponudbe, s tem da so novi projekti na vsakih naslednjih volitvah dobivali manj glasov. Vsebinski praznosti je sledila inflacija političnih strank, ki so gradile zgolj na obrazih. Po dolgem procesu drobljenja smo pristali pri šestih strankah leve sredine, ki jih je izjemno težko povezati v stabilno koalicijo, še težje pa oblikovati operativno vlado.

Če želimo imeti stabilno koalicijo, je ne sme sestavljati več kot tri ali štiri stranke, pri čemer mora imeti ena prevladujoč položaj. V Šarčevi vladi nismo imeli prevladujoče stranke, ki bi dajala ton in tempo celotni vladi, zato sta ob vsebinski praznini prevladala spotikanje in kanibalizem med partnerji in na koncu nezmožnost voditi vlado. Šarec je zaradi tega obupal in odstopil upajoč, da bo izsilil volitve, kar pa se je kasneje izkazalo za veliko napako. Velika razpršenost volilnih glasov na levi sredini, neobstoj prevladujoče politične stranke in vsebinska izpraznjenost so privedli do položaja, ko Šarcu ni preostalo nič drugega kot odstopiti.

Nadaljujte z branjem→

Nekateri voditelji strank KUL koalicije so se zasebno pridušali, da jim je žal sodelovanja v tem projektu. No, podatki o ratingih kažejo ravno nasprotno, in sicer da se je investicija v KUL splačala tako vsem strankam kot celoti kot tudi posameznim strankam.

Podatki Vox populi (Ninamedia) kažejo, da so bili skupni ratingi vladne koalicije in KUL koalicije pred začetkom projekta (do septembra 2020) izenačeni – stranke KUL so bile v malenkostni prednosti (glejte črtkane linije v sliki, ki kažejo povprečje pred KUL projektom in po njegovem začetku). Ratingi KUL strank so bili pred začetkom projekta KUL zelo turbulentni, saj so stranke delovale zelo nepovezano in neenotno. Z začetkom KUL projekta pa je rating KUL koalicije poskočil za 5.6 odstotnih točk in se stabiliziral na visoki ravni med 36 in 37%. Nasprotno pa je rating vladne koalicije, ki je bil do začetka projekta KUL trendno upadajoč, s projektom KUL še dodatno upadel za 2 odstotni točki (na 28.5%). Trend upadanja pa sledi tudi po neuspešni konstruktivni nezaupnici. Projekt KUL je torej navrtal še dodatno veliko luknjo v vladno koalicijsko barko.

Nadaljujte z branjem→

Vlada je dolgo časa odlašala z odpiranjem vrtcev in šol zaradi bojazni, da bo to povzročilo nov izbruh epidemije. Vendar, kot kažejo podatki, do tega ni prišlo. Vlada je 26.1. dovolila delno odprtje vrtcev in šol za učence 1-3 razreda v nekaterih regijah. Že pred tem se je 7-dnevna povprečna pojavnost okužb spustila na raven pod 1.300. V naslednjih treh tednih se je 7-dnevna pojavnost okužb kljub odprtju vrtcev in delnemu odprtju šol še naprej spuščala in 15.2., ko je vlada povsem odprla osnovne šole (in zadnji letnik srednjih šol) in odpravila omejitve gibanja med regijami in občinami, padla na raven pod 800. V zadnjih dveh tednih po popolnem odprtju šol se 7-dnevna pojavnost okužb spušča še naprej in je padla na raven okrog 700. Istočasno je v zadnjih petih tednih po odprtju šol povprečno dnevno zabeleženo število okužb med zaposlenimi v šolskih ustanovah in otroci znašalo manj kot 60. Odpiranje vrtcev in šol torej ni povzročilo novega izbruha epidemije.

Nadaljujte z branjem→

Mitja Vilar na to nujnost prezračevanja in prisilnega odvajanja izdihanega in dovajanja svežega zraka opozarja vse od sredine marca lani. Eno leto. Vse pristojne organe – od predsednika vlade, ministrstva za zdravje do NIJZ. In vse medije. Zaman. Če bi ga pristojni poslušali in mediji prispevali k temu z objavljanjem njegovih pozivov, bi morda lahko rešili nekaj sto ali celo tisoč življenj. Predvsem varovancev v DSO-jih. Vendar so ga ignorirali. Vsi po vrsti.

Bodo lažje razumeli to grafično animacijo, kako se okužba širi v neprezračenem prostoru, kako možnost okužbe preprečuje zračenje ter odvajanje izdihanega zraka? Bodo zdaj končno ukrepali?

Nadaljujte z branjem→