Intervju o projektu vsebinske zapolnitve politične sredine

Nekaj poudarkov iz intevjuja v Objektivu:

Kakšna je vaša ocena, zakaj je razpadla vlada Marjana Šarca?

Razpadla je zaradi kompleksne politične strukture, zaradi razdrobljenosti strank na sredini. V sredini političnega prostora imamo izgubljeno generacijo volivcev in političnih strank, ki si že leta prizadevajo sestaviti prepričljivo zgodbo, a se vsakič znova sesuje v prah. Ni več prepričljive vsebine. Vemo, da je bila ZSMS in nato LDS zelo heterogena skupina ljudi, ki pa so imeli bogato notranjo razpravo in razvojno vizijo, ki je bila osredotočena na tranzicijo v sodobno demokratično družbo in tržno gospodarstvo in vstop Slovenije v EU. Po letu 2004 je LDS zgodba razvodenela, v nastali politični vakuum pa so kasneje skušali vstopiti novi projekti, za katere je bilo značilno, da gre za stranke okrog enega človeka. Imeli smo Pozitivno Slovenijo, Stranko Alenke Bratušek, pa Stranko Mira Cerarja in zdaj na koncu Listo Marjana Šarca. Imeli smo inflacijo novih strank in novih imen, njihov osrednji problem pa je bil, da niso prinesli vsebine. Na volitvah 2018 se je zato izkazalo, da ljudje nimajo koga voliti, zato imamo tako razpršene glasove in od volitev do volitev nižjo volilno udeležbo, nazadnje smo se ustavili pri 52-odstotni volilni udeležbi.

Razpršenost glasov je posledica neizdelane strankarske ponudbe, s tem da so novi projekti na vsakih naslednjih volitvah dobivali manj glasov. Vsebinski praznosti je sledila inflacija političnih strank, ki so gradile zgolj na obrazih. Po dolgem procesu drobljenja smo pristali pri šestih strankah leve sredine, ki jih je izjemno težko povezati v stabilno koalicijo, še težje pa oblikovati operativno vlado.

Če želimo imeti stabilno koalicijo, je ne sme sestavljati več kot tri ali štiri stranke, pri čemer mora imeti ena prevladujoč položaj. V Šarčevi vladi nismo imeli prevladujoče stranke, ki bi dajala ton in tempo celotni vladi, zato sta ob vsebinski praznini prevladala spotikanje in kanibalizem med partnerji in na koncu nezmožnost voditi vlado. Šarec je zaradi tega obupal in odstopil upajoč, da bo izsilil volitve, kar pa se je kasneje izkazalo za veliko napako. Velika razpršenost volilnih glasov na levi sredini, neobstoj prevladujoče politične stranke in vsebinska izpraznjenost so privedli do položaja, ko Šarcu ni preostalo nič drugega kot odstopiti.

A po tej analizi ste pred kratkim po propadli pobudi konstruktivne nezaupnice ponudili odgovor, da je rešitev v novi stranki. Ni to glede na okoliščine nelogično?

Nelogično je tistim, ki so del aktualne politične ponudbe na sredini. Oni si ne želijo konkurence. Vendar pa glede na vse okoliščine lahko sklepamo, da strank SMC in DeSUS ne bo več, ker sta z nepodporo konstruktivni nezaupnici storili kolektivni samomor. V predvolilni kampanji bodo efektivno le štiri stranke, ki jih delimo še na levi in sredinski del. Na levem polu imamo SD in Levico, ki sta vsebinsko močni, vendar imata obe zaradi drugih okoliščin omejen domet. Levica je hendikepirana, ker jo širša javnost dojema kot preveč radikalno in premalo operativno, SD pa je lahka tarča zaradi zgodovinske dediščine, Teš 6 in iskanja prepričljivega predsednika stranke. Po moji oceni imata obe stranki skupaj možnost doseči okoli 25 odstotkov volilnega telesa.

Na sredini ostaneta le še dve stranki, in sicer LMŠ in SAB, ki sta enoimenski stranki in za njima ni velike strankarske infrastrukture, še manj vsebine, čeprav bosta obe stranki trdili, da imata veliko za pokazati. Domet obeh strank je po moji oceni okoli 12 odstotkov volilnega telesa, kar pomeni, da vse stranke leve sredine v tem trenutku ne bi mogle oblikovati vlade in bi se znašli v položaju, v kakršnem smo danes.

Ko bodo ljudje pred volitvami spoznali, da na drugi strani strani ni prepričljive alternative in vsebinske vizije, bodo ostali doma. Če smo imeli na zadnjih dveh volitvah 51oziroma 52-odstotno volilno udeležbo, se lahko zgodi, da bo udeležba celo nižja od polovice volilnega telesa. Ob nižji volilni udeležbi pa bi Janša, če pripelje na volišča svoje zveste volivce, še izboljšal rezultat na volitvah. Če volilna udeležba pade na 45% in Janša na volitve pripelje 280 tisoč ljudi, bi dobil skoraj 35% glasov.

Če bi se pojavila nova sredinska stranka, ki bi imela zelo jasno identiteto, prepričljivo vizijo in kompetentne predstavnike, bi lahko dosegla bistveno večji volilni delež, ker bi pridobila volivce obeh strank, ki nimata tako zvestih volivcev, predvsem pa bi lahko uspela angažirati tiste, ki sicer ne bi šli voliti. Predvsem mlade in višje izobražene. Nova vsebinsko močna stranka bi prispevala k znižanju volilne abstinence, kar bi bila podlaga za zmago na volitvah. Strategija antijanša ni več dovolj, to sem skušal dopovedati tudi članom koalicije KUL. Ljudje ne bodo šli na volišče oddati svoj glas zgolj zato, ker so proti Janši, ali pa da jim gre njegova politika na živce, ponuditi jim je treba več, vizijo, vsebino in kompetentna imena v novi stranki.

Zakaj bi volivci po Jankoviću, Cerarju verjeli še enemu novemu obrazu, ki bi jih po štirih letih nato razočaral? Zakaj ne pustiti, da bi obraza oziroma stranki LMŠ in SAB dozoreli?

Ker že do zdaj nista dozoreli, ostali sta stranki okrog enega imena. Na vseh volitvah po letu 2011 imamo opravka z novimi strankami enega človeka, ki na vsebinski ravni niso ponujale veliko. Se danes še spomnimo, kakšen program je zagovarjal Miro Cerar?

Etiko in moralo.

Pa je potem z dvojnim obračunavanjem potnih stroškov pokazal, koliko je v ozadju dejansko bilo etike. Enako se je zgodilo pri SAB in LMŠ. V LMŠ so imeli program v desetih točkah, ki si ga lahko v celoti objavil na zaslonu pametnega telefona. V ozadju tega, pa ni bilo nič – praznina. Ljudje pa so danes siti te praznine. Ko sem se angažiral kot pobudnik KUL, sem zasebno dobival največ kritik na račun tega, da se družim s strankami, ki nimajo vsebine. Ki na javnih nastopih ne povedo nič vsebinskega, zgolj politične parole. Prav zato poudarjam, da moramo ta proces obrniti. Najprej je treba osmisliti vizijo in vsebino novega gibanja, nato pa se lahko pogovarjamo o imenih.

Torej ustanavljate stranko?

Ne, daleč od tega, delam pa platformo znotraj katere lahko pride do integracije novih družbenih premislekov glede razvoja. Morda se bo znotraj tega kasneje razvila nova stranka, morda tudi ne. Pustimo imena, teh je veliko. Morda bo kakšna nova stranka nastala okrog imen, kot so Aleksander Čeferin, Ana Roš, Ljudmila Novak, Tomaž Vesel. Danes ne vem, katera imena se bodo pojavila, vem pa, da nekdo bo. Toda kar si jaz želim, je, da se ta nekdo pojavi z vsebino, ne samo z imenom. Ko se bo Slovenija konec letošnjega leta spustila v predvolilno kampanjo, želim, da se začnemo pogovarjati o pozitivnem programu, ne pa o novih imenih.

Govorite o viziji razvoja države, a te smo doslej vedno povezovali z obrazi. Ti so nekakšno zagotovilo, da bo ta vizija tudi meso postala. Kdo bi po vašem mnenju najbolje utelešal to vašo vizijo?

Vprašamo se lahko, ali je imel Janez Drnovšek na začetku devetdesetih let program? Drnovšek je od zunaj prišel v slovensko politiko in v stranko, ki je imela zelo jasno vizijo in močno ekipo, ker je nastala na temeljih civilnodružbenih gibanj osemdesetih let. Drnovšku so dala vsebino najbolj progresivna gibanja tistega časa in mi želimo storiti nekaj podobnega. Prisiliti želimo politike, da se začnejo pogovarjati o vsebini, viziji in programih, potem pa se lahko pojavi eden ali več obrazov, ki bodo tvorili jedro vsebinsko polne stranke. Z našo pobudo želimo preprečiti, da bi se na volitve podala enoimenska stranka s programčkom, ki ga lahko povzamemo na zaslonu pametnega telefona.

S tem verjetno Šarec ali Bratuškova ne bosta zadovoljna, tudi v SD bi lahko zastrigli z ušesi ob vaših razmislekih, ker socialni demokrati najbrž čutijo, da lahko znova osvojijo tudi sredinske volivce.

Treba je biti realen. Nisem v nobeni stranki in nisem odvisen od političnega kruha, zato lahko gledam na vse skupaj zelo neobremenjeno. Sredina je prazna. Nekdo pač mora povedati, da je cesar nag. Sredina takšna kot je, ne more pritegniti dovolj volivcev. Če ostanemo pri tem, kar imamo zdaj, obstaja velika nevarnost, da bo leta 2022 vlado spet sestavljal Janša. LMŠ in SAB sta srečni znotraj svojega mehurčka, a to je njun maksimalni domet in malo možnosti je, da bi segli dlje. Tudi znotraj sodelovanja v koaliciji KUL se je kmalu pokazalo, koliko katera stranka lahko prispeva.

Levica in SD se ne smeta bati naše pobude, ker imata obe stranki svoj prostor in specifično vsebino, predvsem pa sta pomembni za uravnoteženje znotraj morebitne koalicije zaradi močnih socialnih elementov. Zavedati se je treba, da četudi SD seže do 20 odstotkov podpore, je to premalo in bi potrebovala zaveznike, tako kot leta 2008, ko so uspeli nagovoriti veliko nekdanjih volivcev LDS.

To jim je takrat uspelo tudi zato, ker so k njim pristopili mnogi znani obrazi stranke LDS.

Ja, vendar teh danes ne morejo več. Z našo pobudo želimo okrepiti sredino, medtem ko bo levi spekter političnega prostora lahko prosperiral, ker ne bo šlo za tekmovanje za iste volivce. Razen če bi se projekt sredinske stranke sfižil in bi lahko SD in Levica posegli tudi v ta bazen, a bi morali v tem primeru spremeniti pristop. Levica bi se morala odreči določenim radikalnim stališčem, a bi se potem zastavilo logično vprašanje, ali je potem to še Levica. Naš cilj je pripeljati na volišča ljudi, ki ne volijo, to pa so predvsem mladi in višje izobraženi.

Še vedno pa ne razkrivate, kdo naj bi vse to pripravljal, verjetno niste sami pri snovanju platforme nove stranke?

Razumem, da želijo mediji govoriti o imenih, a tisti, ki delajo na tem, se ne želijo izpostavljati, imena se bodo pojavila, ko bodo stvari dozorele. Z mano sodeluje skupina intelektualcev, ki zelo veliko dela na vsebini, o imenih pa se bomo začeli pogovarjati ob pravem času.

Kdo so ti intelektualci?

V okviru KUL smo imeli več strokovnih skupin, ena od teh je bila zadolžena za covid ukrepe. Takrat so nas pozivali, naj razkrijemo imena posameznikov, a tega nismo želeli, ker bi nekateri od njih bili hitro deležni diskreditacij, nekateri bi lahko celo izgubili službe, ker gre za vrhunske strokovnjake, ki so zaposleni v državnih institucijah. Mar ni očitno, da vsakogar, ki le malenkost dvigne glavo, vzemimo primer Tomaža Vesela ali Aleksandra Čeferina, hitro skušajo očrniti?

Po neuspeli konstruktivni nezaupnici se v politiki stvari ne umirjajo. Menite, da lahko aktualna vlada kljub temu dokonča mandat?

Aktualne vlade nihče več ne more vreči iz sedla, razen samega Janeza Janše, če se sam tako odloči. Tega pa on ne bo storil, ker je človek, ki nikoli ne odstopa. Zagotovo bo skušal vladno kompozicijo privleči do konca, ali skoraj do konca, če bo pred tem ugotovil, da mu ob koncu predsedovanja Svetu EU bolj koristijo predčasne volitve. A za tak scenarij je malo možnosti, poleg tega se v SDS zelo dobro zavedajo tveganja, da morda ne dobijo še enega mandata, zato bodo lakoto po oblasti tešili do konca, kolikor dolgo bo to mogoče.

S poskusom KUL smo skušali na pozitiven način prepričati poslance SMC in DeSUS, da naredijo državotvorno gesto in pomagajo zamenjati škodljivo oblast. To se ni zgodilo, ker so poslanci in ljudje iz teh dveh strank osredotočeni na svoj osebni materialni položaj in jih prihodnost države in slovenske družbe ne zanima veliko. Zanimivo je, da jih niso prepričali niti interesi njihovih strank, ker bi lahko tako SMC kot DeSUS povečali možnosti za preživetje z izstopom iz Janševe koalicije, a so imeli poslanci pred očmi zgolj svoje plače in osebne koristi. Nekoliko pa je pripomogla tudi izkušnja s Šarčevo koalicijo in strah, da bo tudi nova koalicija nestabilna in predčasno razpadla.

A ni bil poskus KUL iz tega vidika naivno izpeljan? Poslanci, ki bi morali prestopiti so imeli na eni strani zadovoljene konkretne interese, KUL pa jim je trkal zgolj na vest. Ko imaš na eni strani dragulje in diamante, na drugi pa zgolj moralo, je končni rezultat verjetno predvidljiv.

Niti ne. Pričakovati je, da poslanci želijo ohraniti svojo politično prihodnost in da bodo, vsaj v DESUSu sledili svojemu predsedniku. Vendar so se nekateri poslanci v procesu tehtanja med zadovoljevanjem materialnih interesov na eni ter moralo, vrednotami, državotvornostjo in politično prihodnostjo na drugi, odločili kratkoročno za svoj žep. To je bila z njihovega stališča povsem racionalna odločitev, a slaba z vidika države in njihove politične prihodnosti. Če bi jim pogled segel v obdobje po letu 2022, bi morda bila njihova odločitev drugačna. Poleg tega se je treba zavedati, da so poslanci, ki bi pretehtali, v različnem položaju. Nekateri poslanci DeSUS-a so v pokoju, zato prejemajo poslansko plačo in pokojninski dodatek in ker mislijo, da je to njihov zadnji mandat, ga bodo izpeljali do konca pri tistemu, ki jim zagotavlja večjo verjetnost, da bodo dosegli ta cilj. V SMC je položaj drugačen, a so se žal odločili, kot so se.

Pravijo, da bodo branik demokracije v Janševi vladi. Bo SMC lahko uspešen v tej vlogi?

(smeh)

Dvomite v predpostavko poslancev SMC?

SMC ni nikakršen branik demokracije v vladi Janeza Janše. Če je, pa to odlično skriva. Smo lahko to videli pri nabavi zaščitne opreme? So ustavili tvitanje predsednika vlade in rušenje ugleda Slovenije v tujini? So uspeli zavarovati slovenske medije pred napadi predsednika vlade? So uspeli zagotoviti finančna sredstva STA? Ne, smo pa lahko opazili izjavo predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, ki medij ob 30. obletnici obstoja države, kjer je STA odigrala pomembno vlogo, pošilja na sodišče po pravico. Je SMC uspela izpeljati postopek imenovanja evropskih tožilcev, zaradi česar čaka celotna Evropska unija? Kakšno vlogo ima SMC v vladi Janeza Janše, je najbolje ponazorila ministrica za pravosodje Liljana Kozlovič, ki je odgovarjala z molkom ali preusmerjala vprašanja na kabinet predsednika vlade. Očitno je, da o v vsem odloča predsednik vlade, zato je smešno govoriti, da je SMC branik demokracije. So zgolj skupina posameznikov, ki trenutno zasedajo dobre položaje in jih skušajo zadržati do izteka mandata.

Kar kaže na to, da je Janez Janša spreten predsednik vlade, ki je uspel disciplinirati ministre iz koalicijskih strank s preprostim trikom, da ministrom ne uvršča njihovih zadev na dnevni red vlade.

Pa bo kdo odstopil zaradi takšnega odnosa? Seveda da ne, ker se zavedajo, da bo triumvirat treh predsednikov koalicijskih strank hitro poskrbel za zamenjavo. Poleg tega je očitno, da se poslanci DeSUS-a vidijo med podporniki vlade, ker da ta ustrezno zadovoljuje upokojenske interese. SMC se v vladi vidi tam, kjer ima interese njen predsednik stranke, še najbolj srečna pa je NSi, ker imajo možnost voditi resor z največjo proračunsko pogačo, to je infrastrukturo. Pri tem je njihov minister Jernej Vrtovec zelo uspešen in odlično dela. Janša pa, kolikor je pretkan, to zadovoljstvo zna zaračunati, kar spominja na principe delovanja mafije – na eni strani dobiš uslugo, ki pa jo plačuješ s svojo podložnostjo.

Scenarija povezave sredinskih strank niste preigrali?

Realnih možnosti po konsolidaciji sedanje sredine ne vidim. Dobra varianta bi bila, da bi se združile stranke LMŠ, SAB in DeSUS, ki sodelujejo z liberalno družino evropskih strank ALDE, a se je že ob sodelovanju v koaliciji KUL izkazalo, da med njimi še vedno tlijo velike osebne zamere, predvsem pa vprašanje primata in kdo bi bil prvak takega združenja. V normalnih razmerah bi se moralo zgoditi tako kot pred desetletji v LDS, ko so pripeljali zunanjega človeka, da je povezal več strank v močan blok, v katerem so potem stranke delovale kot frakcije znotraj velike sredinske liberalne stranke. Glede na karakterje predsednikov sredinskih strank in njihove interese močno dvomim, da bi se danes lahko ponovil scenarij povezovanja sorodnih strank. To bi bil dober scenarij, s katerim bi bilo mogoče doseči dober rezultat in potem ne bi bilo treba ustanavljati nove stranke. Bogdan Biščak je pred nedavnim že povedal, da je projekt nove stranke smiseln, če se stranke sredine ne bodo uspele povezati in pokazati nove perspektive slovenskim volivcem.

Pa vendar koalicija KUL še funkcionira, kar dokazuje s pobudo o referendumu, tu so interpelacije.

Koordinacija med štirimi strankami poteka že nekaj časa, a je omejena na posamične projekte in le z enim ciljem, da se onemogoči vladavino Janeza Janše. A to je premalo, ker ne ponujajo vizije in nimajo skupne platforme, da bi se denimo povezali v predvolilno koalicijo. Zato pa v javnosti vedno nastopajo štirje predstavniki, ker skrbno pazijo, da ne bi kdo od njih izstopal, ali pa dobil več pozornosti. Sodelovanje v koaliciji KUL je po raziskavah javnega mnenja bila dobra naložba za stranke, ker so se kot skupina vse štiri okrepile, kot koalicijski blok pa so postali prevladujoča politična sila v državi. Problem je, ker tega v teh štirih strankah tega ne dojemajo na tak način. Vsak gleda le svoj rating.

Slovenski volilni sistem ne nagrajuje predvolilnih koalicij, zato je lahko strategija večjega števila strank s širšo mrežo boljša strategija za volitve.

To je morda res, a koalicija KUL še ni bila preizkušena na volitvah, zato ne vemo točno, kaj bi se zgodilo. Tveganje, s katerim se tu soočamo, je narcisizem majhnih razlik, ki se lahko poglablja že v tekmi pred volitvami in tudi kasneje, ker nimajo skupnega programa. To povečuje možnosti, da blok na neki točki razpade in se ponovi situacija, kakršno imamo danes.

Politični prostor potrebuje povezovalno silo, ki bi zagotavljala stabilnost in sposobnost narekovanja tempa, tega pa fragmentirana koalicija KUL v tem trenutku ni sposobna. Kljub zbližanim stališčem na področju načrta za okrevanje in odpornost, ki je svetlobna leta pred vladnim načrtom, pa vsaka stranka potencira majhne razlike med njimi po principih monopolistične konkurence. Tako kot pri zobnih pastah, kjer vsak proizvajalec skuša poudariti razliko od drugega podobnega produkta, kar je s pozicije posamezne stranke tudi racionalna strategija. Toda ta kanibalizem med majhnimi igralci je slab za državo, ker ne vodi k politični stabilnosti in operativnosti.

Pravite, treba povezati, ponoviti zgodbo z Drnovškom, a takih oseb, v slovenskem okolju ni veliko. Kdo lahko odigra tako povezovalno vlogo?

V javnosti krožijo imena, ki bi lahko potegnila, a tudi oni potrebujejo podporo, tako kot je Drnovšek potreboval vsebino in infrastrukturo LDS.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu

2 responses

  1. A. Bratušek je imela platformo reševanja domačih bank, ki sta ji jo pripravila nekdanja; guverner BS Jazbec in finančni minister Čufer. Bratuškova, ki večkrat poudarja v javnih nastopih svojo finančno »strokovnost« z vzkliki:

    « Nismo videli nobenih številk! Naj dajo številke na mizo!« od njiju ni zahtevala nobenih številk. Kar zaupala je. Njene platforme ne rabimo več, ker je za domače banke našla dokončno rešitev.

    Platformo M.Cerarja sta urejala g. Kešeljevič in g. Kopač.

    Ukvarjala se je predvsem z njim samim in njegovo samopodobo. Natančno izpolnjevanje službenih potnih nalogov -celo v vrednosti nekaj burekov-, do javnega lansiranja gesel o domnevni odločnosti, ki jo bojda premore: » Slovenec sem. Ne jamram! Iščem rešitve.« Rešitev problema NLB d.d. – glavne sistemske banke RS – mu ni delala težav. Prodal jo je. Problema ni več.

    Platforma g. Šarca je bila razvidna že iz njegove kadrovske zasedbe. Vodja njegove poslanske skupine g. Golubović je bil voljni podpisnik in glasodajalec k zakonu ZBAN 1l, ki je leta 2013 omogočil v EU ekskluzivno unikatno zakonodajo s katero so takratne stranke AB, DLGV, SD in DESUS razlastninile domači bančni sistem RS. Ko bi lahko g. Šarec ustavil prodajo A banke skladu Apollo je najprej malce ponegodoval v časopisih in banko brez zadržkov še isti mesec prodal. Njegovo platformo je vodil g. Crnčec.

    In v čemu je razlika med »starimi novimi obrazi«, ki naj bi bili brez platforme in »novimi novimi obrazi«, ki naj bi jim predhodno pripravili platformo strokovnjaki, ki delajo v javni upravi in bi ob razkritju lahko izgubili službo? Tega ne razumem.

    Slovenci ne rabimo platform za novo stranko in nov obraz. Rabimo zasnovo novega političnega sistema, ki bo v korist vsem državljanom RS, ne glade na politično orientacijo!

  2. “V zakulisju se vzpostavlja nova radikalna sredina, ki jo bodo, zdi se, tokrat zapakirali v zeleno embalažo.

    Na čelo stranke, ki ji teren pripravlja Jože P. Damjan, naj bi sedel Jure Leben. Naj ta zapis služi kot prijazen opomnik: v politiko je vstopil kot član SMC, v kratki karieri pa se je uspel zaplesti z laganjem o svoji izobrazbi in nepreprečitvijo nakupa pregrešno drage makete.” https://danesjenovdan.si/agrument/9.3.2021

%d bloggers like this: