Energetske dileme (6): Ali si lahko privoščimo tako drago varčevanje z energijo?

Drago Babič

Povzetek

Menim, da so tako izdatni investicijsko/stroškovni načrti zmanjševanja rabe energije, vsaj v gospodinjstvih, nerealni. Tak način izdelave Podnebne strategije in NEPN, ki se ponavlja tudi na drugih področjih, da  brez nekih vnaprej določenih ekonomsko tehničnih kriterijev nizamo ukrepe in seštevamo stroške, ki jih bodo povzročili, ni primeren. Tako smo dobili stroškovnik vseh podnebnih ukrepov do leta 2050, objavljen v prilogi osnutka Podnebne strategije, ki znaša 66 do 72 milijard oziroma 4-5% BDP letno do leta 2050. Ob tako skromni rasti BDP, kot jo napovedujejo strokovnjaki iz IJS (1,3% letno), bi nas taki finančni napori preveč obremenili, zato vsi ukrepi ne bodo izpeljani v celoti in tako ne bomo dosegli končnega cilja, to je 100%-nega razogljičenja naše družbe do leta 2050.

Preden potrjujemo take drage načrte, bi bilo primerneje poiskati drugačen koncept energetike, ki bo zahteval manjša vlaganja in zagotovil cenejšo energijo.

Večino koriščene energije v Sloveniji se porabi za proizvodnjo toplote v industriji in široki rabi. V industriji se uporablja visoko temperaturna toplota v glavnem za izvajanje procesov, v široki rabi pa nizko temperaturna toplota za ogrevanje bivalnih in delovnih prostorov. Sicer sektorsko največ energije porabimo v prometu za delovanje motorjev z notranjim izgorevanjem. Skupen obseg koriščene energije in deleži po sektorjih so prikazani v naslednji sliki.

Slika 1: Količine in deleži koriščene energije po sektorjih v letu 2017, izraženo v PJ in v %:

Vir: IJS CEU, Energetska bilanca, september 2020

Opomba: 1 PJ = 0,278 TWh, oziroma 1 TWh = 3,6 PJ

V uvodnih člankih sem pojasnil, da bomo zmanjšali proizvodnjo TGP na dva načina – najprej z varčevanjem z energijo in nato z zamenjavo fosilnih virov energije z neogljičnimi viri. Pri tem je treba načeloma najti pravo kombinacijo ukrepov, ki bi s čim manjšim vložkom sredstev omogočili doseganje željenih ciljev.

V Sloveniji od leta 2014 sistematično izvajamo ukrepe za racionalno rabo energije (AN URE 2014-2020), ki so dali dosedaj le zmerne rezultate. Tako smo od leta 2005 do leta 2018, kljub precejšnji rasti BDP, zadržali obseg koriščene energije na približno isti ravni. Tako lahko rečemo, da so dosedanji prihranki le preprečili precejšnje povečanje porabe energije, niso pa je zmanjšali. Tak rezultat je predvsem posledica povečane porabe energije v prometu, ki je v tem času porasla za 27%, medtem ko smo porabo v široki rabi zmanjšali za 3% in v industriji celo za 22%.

Precej bolj ambiciozne cilje so zastavili avtorji NEPN, ki predvidevajo tako izboljšanje energetske učinkovitosti, da leta 2030 koriščena energija ne bo presegla 197,6 PJ oziroma 54,9 TWh, do leta 2050 pa je cilj nadaljnje zmanjšanje na 149,7 PJ oziroma 41,6 TWh. To naj bi dosegli z različnimi scenariji, ki jih prikazuje naslednja slika:

Slika 2: Količina koriščene energije do leta 2050 po različnih scenarijih

Vir: IJS CEU

Opomba: 1 TWh = 3,6 PJ

Koriščena energija naj bi v scenariju brez ukrepanja porasla za tretjino, ob uporabi obstoječih ukrepov bi ostala na sedanji ravni, z uporabo ambicioznih dodatnih ukrepov pa bi se zmanjšala za tretjino. Ostaja pa odprto vprašanje, za kakšno ceno bomo dosegli tako zmanjšanje porabe energije.

Ambicioznejše zmanjševanje koriščene energije v prometu in industriji bo možno predvsem z obsežnejšimi tehnološkimi spremembami. V prometu bomo to dosegli predvsem z zamenjavo motorjev z notranjim izgorevanjem z električnim pogonom. Pri tem se energijski izkoristki povečajo za dva do trikrat. V industriji in gradbeništvu bo zaradi povečanja obsega dela, kljub varčevanju in tehnološkim izboljšavam, poraba energije celo porasla, vendar manj, kot se bo povečal obseg dodane vrednosti v industriji. Predvidena dogajanja v teh dveh sektorjih sem že opisal v predhodnih člankih, zato se v nadaljevanju posvečam sektorju široke rabe, kjer naj bi se poraba energije izrazito zmanjšala.

Bodočo sestavo koriščene energije po predvidevanjih NEPN podajam v naslednji sliki.

Slika 3: Količine in deleži koriščene energije po DUA scenariju po sektorjih v letu 2050 v PJ in %:

Vir: IJS CEU, september 2020

Avtorji NEPN so posvetili največ pozornosti ukrepom za zmanjševanje toplotnih izgub pri ogrevanju, kar naj bi dosegli z izboljšanjem toplotnih izolacij stavb. Dodatne učinke bi dobili z zamenjavo ogrevalnih naprav in tehnologij, ki ne koristijo fosilnih virov in imajo boljši izkoristek energije. Pri novih napravah dosegajo največji delež toplotne črpalke, pri tehnologijah priklopi na daljinsko ogrevanje. Glavni energenti, ki bodo zamenjali fosilna goriva, bodo elektrika v kombinaciji z energijo okolja (TČ), nato daljinsko ogrevanje in še vedno znatne količine lesa. Nekaj bo prispevalo tudi povišanje povprečnih temperatur ozračja, zaradi česar se bodo do leta 2050 potrebe po ogrevanju zmanjšale za 8%.

  1. Gospodinjstva

V gospodinjstvih je predvideno veliko zmanjševanje porabe energije, ki se bo do leta 2050 zmanjšala  za 38 do 45% v primerjavi z letom 2017. Največje zmanjšanje je predvideno pri fosilnih gorivih, ki jih praktično ne bomo več uporabljali, in pri lesu, kjer bo poraba padla na tretjino sedanje. To bo možno doseči le ob bistveno manjših toplotnih izgubah, to je z izboljšano toplotno izolacijo stavb.

Tabela 1 in Slika 3: Projekcije rabe energije v gospodinjstvih do leta 2050 po različnih scenarijih

Vir: IJS CEU

  1. Storitve

V storitvah je kljub varčevalnim ukrepom predvidena rast rabe energije, ker bo predviden razvoj države v naslednjih letih precej povečal obseg dela v storitvah. Skupna raba energije bo do leta 2050 porasla za 14 do 23%, največ pri elektriki, od 31 do 42%, ki bo v veliki meri zamenjala druge energijske vire. Tako bo v storitvah delež elektrike v energijskih virih porasel na 70%.

Tabela 2 in Slika 4: Projekcije rabe energije v storitvah do leta 2050 po različnih scenarijih

Vir: IJS CEU

Opomba: 1 PJ = 0,278 TWh, oziroma 1 TWh = 3,6 PJ

Skupna raba energije v celotnem sektorju široke rabe, ki danes porablja 71 PJ (20 TWh) energije, bi se tako do leta 2050 zmanjšala na 52 PJ (14,4 TWh) oziroma za 27%.

Tabela 3 in Slika 5: Projekcije skupne rabe energije za široko rabo do leta 2050.

Vir: IJS CEU

Tako zmanjšanje porabe energije v široki rabi je sicer hvalevredno, vendar so za tak rezultat potrebna velika vlaganja. V NEPN je predvideno, da bomo za ta namen do leta 2030 porabili 14,2 milijardi, oziroma dve tretjini vseh vlaganj v tem obdobju. Problematična so predvsem vlaganja gospodinjstev v višini 9,5 milijard, ki jih kljub pomoči države v desetih letih gospodinjstva zanesljivo ne bodo zmogla.

Te napovedi so v novejšem gradivu »Povzetek analize scenarijev za odločanje o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050« spremenjene tako, da so ta vlaganja razporejena na daljše obdobje do leta 2050, pri gospodinjstvih pa povečana na 10,3 milijarde. Če upoštevamo, da se bo s temi vlaganji letna raba energije v široki rabi zmanjšala za 20,9 PJ oziroma 5,8 TWh, bi to pomenilo, da bi se investicije z zmanjšanim stroškom za ogrevanje povrnile v 40 letih (ob povprečni ceni toplote 61 eur/MWh). Tako dolga doba vračanja za privatne investitorje ne bo zanimiva, tako da bi morali take investicije izdatno podpreti z nepovratnimi sredstvi države, kar sedaj počne EKO sklad. Da bi se te investicije izplačale v 20 letih, kar bi bilo še sprejemljivo za privatne investitorje, bi morali za subvencioniranje URE v široki rabi do leta 2050 porabiti 7,1 milijarde, oziroma letno 237 mio evrov. To je precej več, kot jih bomo po veljavnih predpisih zbrali za URE, oziroma šest-krat več, kot jih je EKO sklad za ta namen podelil leta 2019. To je tudi več, kot bi nas stala nova JE ali vsi ostali objekti za proizvodnjo elektrike iz OVE.

Ob tem moramo upoštevati, da bo potekala vzporedno z energetsko sanacijo starejših stavb tudi protipotresna obnova, ki bo tudi zahtevala velika sredstva. Prednost pri koriščenju državnih sredstev bo imela varnost prebivalstva, to je protipotresna obnova, zato bo za energetske sanacije na razpolago manj državnih sredstev.

V svojih izračunih predvidevam, da bomo za investicije v sektorju široke rabe uspeli nameniti največ polovico zneska, ki ga navaja NEPN. Učinek na zmanjševanje rabe energije za ogrevanje pa bi bil tak, kot je opredeljen v scenariju z obstoječimi ukrepi, to je zmanjšanje porabe energije za 13,6 PJ.

Menim, da so tako izdatni investicijsko/stroškovni načrti zmanjševanja rabe energije, vsaj v gospodinjstvih, nerealni. Tak način izdelave Podnebne strategije in NEPN, ki se ponavlja tudi na drugih področjih, da  brez nekih vnaprej določenih ekonomsko tehničnih kriterijev nizamo ukrepe in seštevamo stroške, ki jih bodo povzročili, ni primeren. Tako smo dobili stroškovnik vseh podnebnih ukrepov do leta 2050, objavljen v prilogi osnutka Podnebne strategije, ki znaša 66 do 72 milijard oziroma 4-5% BDP letno do leta 2050. Ob tako skromni rasti BDP, kot jo napovedujejo strokovnjaki iz IJS (1,3% letno), bi nas taki finančni napori preveč obremenili, zato vsi ukrepi ne bodo izpeljani v celoti in tako ne bomo dosegli končnega cilja, to je 100%-nega razogljičenja naše družbe do leta 2050.

Preden potrjujemo take drage načrte, bi bilo primerneje poiskati drugačen koncept energetike, ki bo zahteval manjša vlaganja in zagotovil cenejšo energijo, čemur se bom posvetil v nadaljevanju.

3 responses

  1. Kot po navadi pri vseh velikih stvareh je potrebno začeti na začetku. Pri matematiki pri aksiomih, pri energetskih strategijah pri predpostavkah.

    Osnovna predpostavka, na kateri temelji vsa ta energetska onanija razvitega sveta je :

    man-made climate change.

    Predpostavka, ki meji na zelo majavih argumentih (oziroma odsotnosti le-teh) oz. na pomanjkljivih (in v zadnjih desetletjih dokazano neverodostojnih modelih IPPC et Co.). Postaviti bi si morali elementarno vprašanje:

    Zakaj se sploh iti 100% razogličenje? In:

    Je povečanje količine CO2 v ozračju res slaba slaba stvar?

    Vsa velike “srečne” epohe v človeški zgodovini so se dogajala v toplih obdobjih, ko so bile temperature bistveno višje (tudi 2 stopniji in več) od današnjih.

    Vso obdobja bujnega razvoja rastlinstva in živalstva na zemlji so se dogajale v pogojih bistveno večjih koncentracij (nekaj tisoč PPM, ne nekaj sto PPM kot sedaj) C02.

    To kar počne Zahod je kolektiven samomor. Zanimivo, da je Kitajska izrazito pragmatična in bo vsa 20-ta leta mirno povečevala tako proizvodnjo premoga kot porabo energije in posledične izpuste, zmanjšanje pa prevalila na daljno prihodnost . Saj veste kaj je rekel Keynes : “na dolgi rok smo vsi mrtvi”. Ne bo treba dolgo čakati, ko bo mrtev (meddrugim zaradi take energetske politike) tudi Zahod.

    Kaj pa ostali?. Ruski predsednik daje verbalno podporo, Duma pa izniči kakršenkoli konkreten ukrep. Tretji svet? Indija načrtuje podvojitev proizvodnje premoga v tem desetletju, Indonezija s 270 milijoni ljudi 2,5 krat. Pakistan s 200 milijoni ni dal nikakršnih zavez. Afrika masovno gradi TE na premog (ker so obnovljivi viri pač predragi), ostali svet nima ne časa ne denarja, da bi se s tem ukvarjal.

  2. Povečana količina CO2 v ozračju znanstveno nedvomno povečuje segrevanje planeta. Kake 3 stopinje več na splošno ne bodo ogrozile življenja na Zemlji, samo malce ga bo preuredilo. Kaj pa bo to konkretno pomenilo za kakih 100 mio prebivalcev Bangladeša, ko bo naraščajoče morje preplavilo delto Gangesa in njihove domove, pa ne bo malenkost. Povzročilo bo kar veliko turbulenc, preseljevanja narodov, tudi vojn, in najmanj za nekaj deset let zaustavilo razvoj človeštva.
    Zato ne bi tako brezskrbno gledal na takšno segrevanje planeta, ki ga doživljamo.

    Se pa strinjam, da je panika, ki se zaradi tega zganja na zahodu, pretirana in kvečjemu kaže na to, da bo Zahod propadel prej zaradi lastne neumnosti, kot segrevanja planeta. Namreč, če bi posvetili vsaj pol toliko pozornosti, kot jo namenjamo OVE, sodobnejšim tehnološkim konceptom, ki so v strokovnih krogih, pa tudi širše, znani (na primer jedrska fisija s hitrimi nevtroni), bi bil problem v kratkem rešen.

    Očitno res nekaterim ustreza ta panika in grožnja propada planeta, saj je znano, da so prestrašeni ljudje lažje vodljivi.

    Vsaka podobnost s korono in policijsko uro pri nas je zgolj namerna.

    • Drago, saj se večinoma strinjava, ampak catch je v spodnjem stavku:

      “Povečana količina CO2 v ozračju znanstveno nedvomno povečuje segrevanje planeta.”

      Gornji stavek je nedvomno veljaven, problem je v opredelitvi njegove kvantitete. Namreč v kakšni meri C02 povzroča segrevanje planeta? Je to občutno , presežno, man-made ali samo minorno, v primerjavi z ostalimi faktorji, sonce, vpliv kozmičnih žarkov,.. povsem nepomembno?

      Tiu je vir večine manipulacij glede globalnega segrevanja in trditev, da obstaja “znanstveni konsenz” glede vpliva C02 na segrevanje planeta. Protagonisti te trditve zelo zvito pozabijo povedati, da medtem , ko večina znanstvenikov sicer priznava vpliv C02 na segrevanja planeta, pa hkrati tudi pretežna večina pri tem trdi, da je ta vpliv v primerjavi z ostalimi faktorji, ki vplivajo na temperaturo povsem minoren. To politika, ki pri tem zasleduje povsem druge cilje, zelo prikladno pozabi omeniti.

      Povečanje C02 je posledica in bistveno manj vzrok (obstaja sicer tudi neka ciklična povezava) globalnega segrevanja. Tudi tu obstajajo samo hipoteze. V resnici ne vemo kaj je glavni vzrok povečanja C02 v ozračju. Človeški vpliv je tu vsekakor mimoren in tega povečanja ne more pojasniti.

      Tudi samo globalno segrevanje je zelo problematična trditev. Namreč vprašati se moramo, kako smo ta fenomen merili. In to ni trivialen problem. Edini res zanesljiv način je merjenje troposfere s sateliti (18 satelitov NASA, ki že od začetka 80 -tih let merijo troposfero) , ki uniformno merijo celotno zemljino kroglo na stotisočih točkah. In tu zadnja tri desetletja ni nobenega segrevanja. Še več, gre za tridesetletni trend rahlega upadanja temperature, ki se zelo lepo ujema z upadanjem sončevega magnetizma v zadnjih 3 sončevih ciklih.

<span>%d</span> bloggers like this: