Bine Kordež

Pred dnevi je Ministrstvo za finance objavilo prve podatke o proračunskih gibanjih v preteklem letu. Zanimivo, da o tem nismo nič prebrali ne med vladnimi novicami, niti zasledili kakega komentarja v medijih, čeprav gre vseeno za pomembno informacijo. Ko je državni zbor lani septembra sprejel rebalans proračuna za leto 2020, so vsi mediji poročali o visokem primanjkljaju 4,2 milijarde eur. Premier je v državnem zboru poudaril, da gre sicer res za rekordni primanjkljaj, a da vlada lahko za vsak evro pojasni, za kaj bodo porabljena sredstva. Končni seštevek na ministrstvu je pokazal, da je imela država lani blizu 3,5 milijarde primanjkljaja, a to odstopanje izgleda ne predstavlja kakšne posebne zanimive informacije s katero bi bilo potrebno obvestiti prebivalce Slovenije.

Razlike v številkah in reakcije nanje pravzaprav potrjujejo, da sprejem proračuna in višina izdatkov države kakšne posebne teže danes niti nima. Dobesedno smo prišli v situacijo, ko država lahko porabi milijardo evrov več ali manj, pa se s tem nihče pretirano ne obremenjuje. Seveda to ne pomeni, da na vladi in v parlamentu niso odločali ter tehtali, ali namenijo za te ali one potrebe več oz. manj denarja, a trenutna finančna situacija omogoča, da si lahko država brez ovir in zadržkov sposodi denarja, kolikor pač oceni, da ga potrebuje. In v tem duhu je bil lani tudi sprejet rebalans proračuna z dodatno rezervo 1,25 milijarde evrov izdatkov – kolikor se bo pač potrebovalo.

Končni izračun je torej pokazal, da smo lani porabili 3,5 milijarde več kot smo zbrali davčnih prihodkov, kar je seveda rekordni proračunski primanjkljaj v zgodovini države. A ob tem realizirali tudi rekordni presežek načrtov. Prav tako se nam namreč v zgodovini še ni zgodilo, da bi porabili kar 700 milijonov eur manj kot je bilo sprejeto s proračunskimi dokumenti. Bi lahko to ocenili, da je država varčevala in porabila manj kot je predvidevala, manj kot ji je državni zbor dal mandat, da lahko porabi? Najbrž ne (no, tudi na vladi se s tem ne želijo hvaliti).

Vsekakor so aktualne razmere zaradi epidemije tudi na proračunskem področju izjemne. Vseeno pa lahko ob tem zapišemo, da imamo nekako srečo v nesreči. Spremembe v monetarni politiki ECB pred leti v smeri pospešenih odkupov vrednostnih papirjev držav, so popolnoma spremenili razmišljanja in poglede na finančnih trgih ter razumevanje dolga. Čeprav ti odkupi niso (ne morejo) pospešiti gospodarske rasti (tu lahko pomaga samo fiskalna politika), pa je “zalivanje” ekonomije z ogromnimi količinami denarja omogočilo državam, da se lahko zadolžujejo brez nekih ovir in to praktično zastonj. Takšne razmere so seveda popolnoma drugačne kot po prejšnji krizi, ko smo s težavo zbirali milijarde po štiri in petodstotni obrestni meri. Seveda pa se je potrebno zavedati, da trenutne možnosti ugodnega zadolževanja na finančnih trgih in pokrivanja proračunskega primanjkljaja niso rezultat kakšne bolj učinkovite ekonomske politike države Slovenije, temveč posledica ugodnih razmer na finančnih trgih.

Država ima torej dobesedno odprto pot do potrebnih finančnih sredstev in v tem okviru je seveda tudi precej lažje voditi proračunsko politiko. Kolikor se pač odločimo, da bomo porabili, toliko denarja najamemo (pa še malo za rezervo). V tem smislu je bil tudi sprejet proračun z dodatno odprtim prostorom tudi za morebitne večje izdatke, če bi se zanje odločili.

Vsekakor je bila politika vlade v smeri pomoči gospodarstvu ter prebivalstvu z visokimi subvencijami upravičene in smiselna, saj s tem ohranjamo delovna mesta do pričakovano ponovnega zagona poslovanja v najbolj prizadetih panogah. Enako velja  tudi za pomoč ranljivim skupinam prebivalstva. Mogoče nekaterim celo preveč, na drugi strani pa so bili kakšni segmenti prizadetih ljudi tudi izpuščeni, a polno pravičnost je težko doseči.

S teh vidikov lahko ocenimo politiko države kot pozitivno, a res je tudi, da vsaj kar se denarja tiče, tu kakšnih velikih naporov ni bilo potrebno vložiti. V zgodovini samostojne Slovenije ni mogel noben finančni minister tako prosto dostopati do potrebnih finančnih sredstev in ni imel tako malo zadržkov in nasprotovanja pri zadolževanju in trošenju. Občasno se oglasi edino fiskalni svet ter opozori, da smo imeli včasih celo fiskalno pravilo, da bo denar enkrat potrebno vrniti in da mogoče kakšni izdatki le niso bili tako nujni, a to je tudi vse.

Lani je torej država porabila (razdelila) približno za 3,5 milijarde eur več kot je zbrala prihodkov. Od tega je bilo dobro milijardo eur manj prihodkov zaradi nižje gospodarske aktivnosti in manjše potrošnje prebivalstva. Ta izpad je bil podoben, kot ga beležijo tudi druge države v EU. Okoli 2,5 milijarde pa so okvirno znašale pomoči ter dodatna izplačila gospodarstvu in ljudem, kjer pa smo bili v Sloveniji kot kaže precej bolj “radodarni” kot to velja za večino drugih evropskih držav. Vsaj po prvih devetih mesecih preteklega leta je bil namreč proračunski primanjkljaj Slovenije glede na BDP v primerjavi z primanjkljajem v drugih državah praktično največji.

Na žalost pa se velik obseg pomoči, ki se je odrazil tudi v visoki rasti povprečnih dohodkov (plač, pokojnin), ni odrazil tudi v povečani gospodarski aktivnosti. Pomemben del prihodkov ljudi se je namreč “zaustavil” v bančnih depozitih in ne v porabi, zaradi česar je bil naš upad BDP vseeno kar precejšen. Po devetih mesecih je bil upad slovenskega BDP sicer nekaj pod povprečjem EU (verjetno bo podobno tudi po izračunu podatkov za celo leto), a v desetih državah so imeli manjši upad gospodarske aktivnosti in to kljub temu, da se niso tako močno zadolževali za povečane izdatke kot v Sloveniji.

Kakor sicer lahko pomoč podjetjem in ljudem ocenimo pozitivno, se torej ta ni odrazila v gospodarski aktivnosti. Upajmo, da se bo del povečanih bančnih depozitov vsaj v naslednjem obdobju prelil v domačo potrošnjo in s tem omogočil hitrejšo okrevanje (zaposlovanje, dohodke). Za to pospešitev bo vsekakor potrebno voditi ustrezno gospodarsko politiko in promocijo, ker ne smemo pozabiti, da se skoraj dve tretjini BDP realizira skozi domačo potrošnjo, kljub izjemno pomembni vlogi izvoza. Da ne bomo samo razlagali, kako skoraj 90 % proizvedenega izvozimo (kar najbolj odgovorni radi ponavljajo – a ne drži) in potem politika kar zanemari pomen domače potrošnje.

Proračunski primanjkljaj države je torej lani znašal 3,5 milijarde in bil za 700 milijonov nižji kot so na vladi načrtovali še oktobra (no, mogoče sicer niti niso načrtovali, da bodo potrošili za 4,2 milijardi več ampak so si samo zagotovili proste roke za morebitne večje izdatke). Na osnovi oktobrskih podatkov sem o podobni oceni proračuna pisal tudi že decembra in takrat sem primanjkljaj ocenil na 3,3 milijarde. Največje odstopanje od prvotne ocene se kaže pri sredstvih iz EU, kjer smo kljub zaključevanju finančne perspektive tudi lani črpali le 200 milijonov več sredstev kot jih vplačali v EU oz. celo nekaj manj kot leto poprej.

Evropska Unija sprejema sedemletne proračune, v katerih je opredeljena tudi kvota sredstev, ki jih države prejemajo iz kohezijskega in strukturnih skladov. Zadnja finančna perspektiva se je zaključila lani (2014-2020) in vemo, da so voditelji držav julija lani sprejeli že nov proračun za obdobje 2021-2027) skupaj z dodatnim skladom za okrevanje. Po obeh virih naj bi Slovenija v naslednjem obdobju lahko črpala iz EU preko 10 milijard evrov, ob tem pa ima še precej neizkoriščene kvote iz zadnjega obdobja. Čeprav se je prejšnja finančna perspektiva sicer zaključila, se sredstva po njej lahko črpajo še tri leta. Do lani smo izkoristili 54 % razpoložljivih sredstev, kar lahko ocenimo kot malo, manj kot v prejšnji finančni perspektivi, a vseeno je več kot velja za povprečje držav. To znaša 51 % z razponom od 36 % (Španija, Italija) do 81 % (Finska).

Glede na zaključevanje obdobja je še prejšnja vlada predvidela, da bomo v letu 2020 koristili 1,07 milijarde EU sredstev, kar je aktualna vlada oktobra znižala na 0,94 milijarde. Praviloma se črpanje v zadnjem mesecu leta pospeši, kar sem predvidel tudi v decembrski oceni lanskega proračuna. Na žalost pa lani tudi decembra nismo bili pretirano uspešni. V zadnjem mesecu smo tako črpali pol manj kot v decembru 2019 in v celem lanskem letu iz EU prejeli celo 2 milijona manj kot v letu 2019 (po začasnih podatkih 725 milijonov eur). Kljub temu, da imamo torej “na mizi” krepko preko 10 milijard EU sredstev (stare pravice ter nove kvote) zaenkrat kakšne posebne uspešnosti nismo pokazali. In kot spremljamo informacije iz EU virov, tudi predlagani projekti za koriščenje EU sredstev niso najbolje sprejeti.

Poleg depozitov v bankah je to torej  drugi pomemben dodatni vir sredstev, ki bi lahko pomembno pripomogel pri okrevanju gospodarstva, gospodarski rasti, zaposlovanju in dohodkih. Seveda pa ne samo v smislu, da sredstva čim prej porabimo, temveč da jih porabimo za pravi namen. Za naložbe, ki bodo pripomogle k višji produktivnosti gospodarstva, kar je predpogoj za dohitevanje razvitejših držav.

Lansko leto smo zaključili z rekordnimi proračunskim primanjkljajem, kar nam k sreči zaradi spremenjenih mednarodnih okoliščin na finančnih trgih ni povzročilo nobenih težav. Vlada je imela proste roke pri odločanju o obsegu izdatkov in kakšnih posebnih naporov pri tem ni imela. Zaradi tega je verjetno tudi nekoliko bolj širokogrudno delila razne pomoči, ki sicer za marsikoga še vedno niso bile zadostne – verjetno pa je bilo tudi veliko prejemnikov, ki jim je takšna politika finančni položaj celo izboljšala (ti so seveda tiho). Seveda pa teh sredstev ni dajala vlada, temveč se je vlada samo odločala, koliko sredstev bo najela v breme države, državljanov (v breme bodočih obdobij) in jih zaradi izjemnih razmer danes razdelila med ljudi.

Pred vlado se sedaj zahtevnejše naloge, kako angažirati vsa razpoložljiva sredstva, da se bodo odrazila tudi v hitrejši gospodarski aktivnosti. Dosedanji ukrepi na tem področju niso bili ravno najbolj učinkoviti.